Tuna: hranljivo živilo ali grožnja za zdravje?
Tun (Thunnus) je rod, ki obsega več vrst rib: severni modroplavuti, beli tun, rumenoplavuti tun, južni modroplavuti tun, velikooki tun, črnoplavuti tun in dolgorepi tun. Tuni so podolgovate in aerodinamične ribe, ki jih prepoznamo po zaobljenem telesu, ki se proti repu zoži. Slednji ima obliko polmeseca. Telo tuna je običajno temnejše na zgornjem delu in srebrnkaste barve po spodnji strani.
Med ribami so tuni zaradi posebnega žilnega sistema posebnost, saj je temperatura njihovega telesa višja od temperature okoliške vode. Temperatura tuna je običajno 5-12 stopinj Celzija višja od vode, v kateri živi. Tuni sicer živijo v tropskih, zmernih in tudi v hladnejših vodah. Selijo se na velike razdalje ter se prehranjujejo z drugimi ribami, z lignji, školjkami in planktonskimi organizmi.
Živo srebro v njej lahko povzroči okvare možganov in živčnega sistema
Gre za eno najbolj priljubljenih rib v prehrani. Običajno jo kupujemo v konzervah, uporabljamo jo kot dodatek k sendvičem, testeninam in picam, obogati pa lahko tudi številne druge jedi. Velja za odličen vir beljakovin, po drugi strani pa ima majhen delež maščob in kalorij.
V njej so tako kot v drugih ribah koristne omega-3 maščobne kisline, ki so bistvene za zdravje srca, oči in možganov ter zavirajo vnetne procese v telesu. Tuna vsebuje tudi vitamina D in B6, selen, železo, kalij in jod.
Če je tuna življenje preživela v onesnaženih vodah, lahko tako kot druge ribe vsebuje tudi živo srebro, za zdravje zelo ogrožajočo težko kovino. Slednja se tako kot druge kovine v našem telesu kopiči postopoma in več kot je skozi čas zaužijemo, hujše so lahko posledice.
Presežek živega srebra v telesu lahko vodi do okvar centralnega živčnega sistema in možganov, kar lahko skozi čas privede do izgube spomina, tresenja, izgube vida in odrevenelosti okončin. Živo srebro še posebej ogroža dojenčke in majhne otroke, saj lahko pri njih povzroči kognitivne težave, zaostanek v razvoju, cerebralno paralizo, gluhost in slepoto, zato morajo biti pri uživanju tune še posebej previdni majhni otroci, nosečnice in doječe mame.
Če razumemo zakonitosti prehranskih verig, potem vemo, da se lahko težke kovine in drugi toksini v večjih koncentracijah kopičijo na koncu prehranske verige. Tako nam je jasno, zakaj tuna predstavlja tolikšno grožnjo. Je namreč velika riba, ki se prehranjuje z manjšimi ribami, tiste pa še z manjšimi, zato v sebi kopiči največje koncentracije toksinov.
Sardele so, kar se tiče vsebnosti nevarnih snovi, bistveno bolj varne, saj se nahajajo na začetku prehranske verige, imajo pa tudi krajšo življenjsko dobo, medtem ko lahko tuni živijo 20-30 let, zato lahko v svojem življenju nakopičijo velike količine strupov.
PREBERITE ŠE -> To manj znano živilo je odlična izbira za hujšanje in mladosten videz
Konzervirana ima manj živega srebra, vendar prinaša druga tveganja
To, koliko živega srebra vsebuje določena tuna, je odvisno tako od njenega porekla (onesnaženosti morja, v katerem je bila ulovljena) kot od vrste tuna. Večje količine živega srebra naj bi se zaradi že omenjenega razloga skladiščile v večjih vrstah tunov, zato sta bolj problematična beli in velikooki tun. Slednjega pogosto uporabljajo pri pripravi sušija. Za konzerviranje se običajno uporabljajo manjše ribe – slednje vsebujejo manj živega srebra.
Konzervirana tuna je lahko problematična, ker so ji dodani ojačevalci okusa in velike količine (rafinirane) soli. Konzerve nasploh lahko predstavljajo nevarnost tudi zaradi vsebnosti aluminija, ki se v živila lahko sprošča še posebej, če so ta slana ali kisla.
Problematična snov v konzervah je tudi bisfenol A, ki lahko, če preide v telo, glede na ugotovitve strokovnjakov poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, reproduktivne težave, debelost in sladkorno bolezen. Do teh posledic lahko pride predvsem, če je konzervirana hrana redno na vašem jedilniku.
Posebna previdnost je potrebna tudi pri nakupu rdeče tunine, ki je med potrošniki še posebej priljubljena, njena cena pa je nekoliko višja. Ko so namreč inšpektorji za prehransko varnost ugotovili, da je njena cena ponekod sumljivo nizka, so začeli preučevati situacijo. Ugotovili so, da številni ponudniki rjavo tunino obdelujejo s posebnimi stroji, s čimer vanjo vbrizgajo kemikalije, zaradi česar ta na videz postane identična rdeči tunini. Zaradi zaužitja teh kemikalij je pri nekaterih potrošnikih prišlo do zastrupitve ali alergijskega šoka.
PREBERITE ŠE -> Tuna v konzervi: Koliko jih lahko pojemo (in zakaj ni pametno odliti olja, v katerem je!)
