V prvem tednu avgusta sva sedli v njeno garderobo, do katere se pot v poltemi vije med stojali za kostume, shojenimi tlemi, okrušenimi stenami. Za slovensko narodno gledališče Drama prihajajo novi časi. Njegova prvakinja – igralka, pesnica, esejistka, dramatičarka Saša Pavček preživlja ustvarjalno poletje.
Njene besede so kot vedno premišljene, razmišljajoče, iskrene. Govorila je o svoji ljubezni do filma, počasnem izstopanju z vlaka hitro utripajočega sveta, ljubezni do rastlin in živali, podpiranju živosti in zaviranju destruktivnosti. O umetnosti.
Skrbela sem za mamo in za očeta in me je kljub pomoči zelo izčrpalo, po drugi strani pa osebnostno obogatilo.
V knjigi Živi ogenj gledališča, ki je izšla lani, govorite tudi o bolečih izkušnjah iz otroštva. O tem, da so vas silili pisati z desno roko, o tem, da do tretjega razreda niste znali brati, česar niso ugotovili, saj ste tako odlično posnemali bratovo branje. Kasneje ste svoje muke zaradi črk povezali z ugotovitvijo, da ste najverjetneje dislektični. Kako z današnjimi očmi, celo profesorica umetniške besede ste, gledate malo Sašo, ki se je pretvarjala, da bere, dokler je ni ujela učiteljica in jo poslala k dopolnilnemu pouku?
Ojoj, preveč sem po nepotrebnem trpela! V primerjavi z drugimi sem se morala veliko bolj potruditi, da sem dosegla minimum. Obenem pa mi je to dalo tudi potrditev, da je mogoče z vztrajnostjo in delovnimi navadami doseči veliko. Me pa ni nihče razvajal niti kazal posebnega sočutja. To me je žalostilo ...
