Razlog je banalen: nisem uspela priti na upravno enoto, da bi pravočasno oddala podpis. A sama se za pravico do zdravniške pomoči pri umiranju, kadar gre za bolnika ali človeka v zdravstveno brezizhodni situaciji, zavzemam že zelo dolgo. Pravzaprav ne vem natančno, od kdaj. Zdi se mi, da od zmeraj. Kar seveda ni točno. A pomeni, da je to moje prepričanje že zelo staro. Tako zelo staro, da se v resnici sploh ne spomnim, kdaj sem ga sprejela. Oziroma oblikovala.
Razlogi za mojo podporo ideji, da bi kot družba morali urediti to vprašanje, so številni. Naj navedem le najpomembnejše.
Prvi zadeva dejstvo, da je bila moja mama celo svoje življenje medicinska sestra. Kar pomeni, da je bila iz praktičnih izkušenj seznanjena s procesom umiranja. S tem, kaj to je. S tem, kako ta proces poteka. S tem, kaj pomeni za umirajočega. In predvsem s tem, kako boleč in mukotrpen proces je to lahko. Ker je moja mama to vedela, je sprejela nekaj odločitev, ki jih je navdihovalo to vedenje.
Ena je bila, da ni (več) delala na oddelku, kjer je bilo umiranje pogosto. Drugi je bil, da je želela umreti hipno. Zaradi zastoja srca. Zato se (načrtno) ni držala nobenih navodil o zdravem življenju in podobnem. Rezultat je bil, da je umrla zaradi infarkta. Sicer mnogo premlada. A se ji je uresničila želja: da ne bi bila izpostavljena procesu dolgega, mučnega in predvsem bolečega umiranja. Moja mama je namreč vedela, da ni res, da lahko zdravniki vedno umiranje človeka vodijo tako, da ne trpi. Proces umiranja lahko poteka tako, da človek trpi. Zelo trpi.
Drugi razlog je povezan z dejstvom, da sem ...
