Avtorica knjige Sencam glas! je pogumno pogledala v svoj nahrbtnik in se spoprijela z vsem, kar je v svoji notranjosti obsojala in pred čemer bi najraje pobegnila.
Soočanje s svojimi sencami ji je pomagalo, da je prenehala bežati. Sedaj sprejema vso svojo temo in svetlobo. Zanjo je namreč pomembneje biti cela kot dobra. »Biti cela pomeni, da sem si prenehala zatiskati oči pred resničnostjo same sebe. Vem, kaj sem in kaj nisem. Kaj zmorem in česa ne.«
Njena zgodba bo najbrž navdihnila marsikatero žensko, da pogleda v svoj nahrbtnik in odloži tisto, kar jo obremenjuje.
V knjigi Sencam glas! iskreno pišete o čustvih, ki se jih marsikdo boji ubesediti – o jezi, krivdi, ljubosumju, osamljenosti, negotovosti. Katera čustva ste najtežje zlili na papir?
Ideja za knjigo se mi je porodila v obdobju, ko mi je bilo zelo težko in čutila sem potrebo, da o tem pišem. Mislim, da nas veliko občasno doživlja takšne občutke, ampak jih prepogosto ne naslovimo, ne ozavestimo in si jih ne dovolimo zares začutiti. Ta neozaveščena in potlačena čustva nas potem bremenijo. Sama sem jih najlažje začutila tako, da sem jih zapisala, da sem jim dala glas.
Verjetno mi je bilo najtežje pisati poglavje z naslovom Ranjena. Med pisanjem sem se popolnoma prepustila, nisem vedela, katera moja rana se bo skozi pisanje izrazila. Težko sem tudi pisala o svoji jezi, ker sem se tega čustva dolgo sramovala. Ko pa sem svoji jezi dala glas, sem ozavestila še vse njene pozitivne, konstruktivne vidike in nanjo sem začela gledati na povsem drugačen način.
Eno od poglavij ste namenili tudi apatičnosti in zapisali, da je apatija vaš obrambni mehanizem, kadar ste žalostni. Zakaj ste žalost zakamuflirali v apatijo?
Ko sem apatična in se svoji apatiji bolj konkretno posvetim, torej skušam raziskati, kaj se nahaja pod njo, ugotovim, da je to pogosto žalost. Žalost, ki ne želi biti občutena. Ko ugotovim, da je moja apatija pravzaprav žalost, se v meni naseli nekakšen mir. Rečem si: »Ana, zdaj si pač žalostna. Bodi žalostna. Bodi žalostna v polnosti in dihaj skozi to žalost.« Ko sprejmemo čustvo v celoti, ne da se mu upiramo, ne da bi si želeli, da bi bilo drugačno, kot je, pride mir.
Ko me preplavi občutek, da nisem dovolj dobra, ga ne odrivam. Začutim ga. Razumem ga. Vem, od kod izhaja. Diham z njim, ostajam z njim, včasih tudi po več ur ali dni, ampak mu hkrati ne dovolim, da me nadvlada.
