Začelo se je s tem, da so ji lasje izpadali bolj kot po navadi, nadaljevalo se je z zoboboli, slabostmi, vrtoglavicami, napadi tresavice, vse močnejšim izpadanjem las, zavračanjem hrane, na koncu se je spopadala z nespečnostjo.
Prepričana je bila, da je za njeno stanje krivo nekaj, kar je treba najti, izrezati, zašiti in življenje bo spet normalno – takšno kot prej. Toda na neki točki je vendarle spoznala, da je izgorela in se odločila za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici.
O tem je ni sram govoriti, saj ji je zdravljenje pomagalo na različne načine, predvsem pa je končno dojela, da je bilo njeno življenje pred izgorelostjo en sam stres. In nato je zaživela drugače – njena zgodba je danes navdihujoča, saj se je pri petdesetih vpisala na fakulteto, našla »kure«, postala bolj igriva in zaključila z odnosi, ki so jo izčrpavali.
Več let ste bili direktorica, garali ste cele dneve in dobro zaslužili. A sčasoma se je to začelo odražati na vašem zdravju. Kdaj ste opazili prve znake izgorelosti?
Do svojega 47. leta sem bila zdrava. Bolniških dni nisem imela, kdaj me je v posteljo položila kakšna gripa, to je bilo pa več ali manj vse. Potem pa se je naenkrat začelo »dogajati«. Lasje so mi odpadali morda malo bolj kot po navadi, a ker sem imela zelo goste, se tudi po vprašanju frizerk nisem preveč spraševala. Neki prehladi so se me lotevali bolj pogosto, a sem jih prežvečila stoje in s kakšnimi čaji.
Najbolj so me mučili zoboboli. Vsak mesec sem sedela na osovraženem in srhljivem zobozdravniškem stolu in si zdravila neka vnetja. Do avgusta 2010, ko je bil moj zobozdravnik na dopustu. Predolgo sem čakala in vnetje se je razširilo na dlesni, mene pa je bolelo tako močno, da sem dva dni ostala doma in si zaradi bolečin poiskala pomoč nekoga drugega. Predpisal mi je antibiotike, da bi preprečil sepso, to pa me je potegnilo v centrifugo in niz bolezenskih simptomov, ki jim ni bilo videti konca. Driske, krvave driske, slabosti, vrtoglavice, napadi tresavice, vse močnejše izpadanje las, zavračanje hrane in na koncu nespečnost.
Ste pomislili, da gre za izgorelost?
Ker se je začelo z zobobolom in nadaljevalo z jemanjem antibiotikov, nisem niti slučajno pomislila, da je bilo to povezano z izgorelostjo. Konec koncev se takrat o tem še ni govorilo. Dolgo časa sem za vse to krivila antibiotike in kljub vztrajanju moje takratne zdravnice, da je za vse kriv stres, te možnosti nisem sprejela.
Da potrebujem pomoč, sem začutila, ko nisem mogla več jesti. Hrano sem samo pogledala, pa mi je postalo slabo. In ko sem prenehala spati – pet tednov se je vlekla muka, ko možganov nisem več mogla odklopiti niti za pet minut, sem mislila, da bom umrla.
Preberite si, kako je Saša potem našla pomoč, kako je potekalo zdravljenje v psihiatrični bolnišnici in kako danes živi svoje življenje, zdaj veliko bolj izpolnjeno kot pred boleznijo.
