Rdečelaska, pretirano našminkanih ustnic, me s prisiljenim nasmeškom spodbuja, naj spregovorim.
»Ma, kaj pa vem, kaj sem …« Malce utihnem ter se zazrem v čakajoče in ni mi čisto jasno, kako sem pristala tu …
Enajst nas je, plus dvanajsta, naša pokroviteljska usmerjevalka pogovorov. Tega se loteva diletantsko, kot da je ravno končala kratek hobi tečaj psihoanalize.
Z lisicami njenega kalibra še nisem imela opravka, četudi se že vrsto let srečujem s socialkami vseh vrst. Predvsem zaradi otrok, ker da nabašeš pet neproblematičnih, moraš imeti že srečo!
Jasno, da jaz te sreče nimam. Še najbolj se mi je posrečila najmlajša, Ana. V šoli ji rahlo škriplje, a je drugače takšna ubogljiva desetletnica. Ima sicer smolo, ker se s temi modrimi očmi in svetlimi kodri razvija v lepotico, to pa pomeni, da težave pridejo prej ali slej, še posebno če se ne rodiš ravno z zlato žlico v ustih. Lepota ni vedno prednost in za nas, ki smo na dnu družbene lestvice, je pogosto skušnjava.
Tudi jaz sem bila včasih postavna in očitno kot ona ne ravno brihtna, ker sedaj pri štiridesetih sedim tu v mračni sobi na Igu, v krogu dvanajstih trpečih, ki vsaka nosi svojo, ne preveč filmsko štorijo. Filmsko že, a ne tisto s srečnim, sladkobnim koncem. Tudi lisičko štejem kot našo, ker le kdo pri pameti bi si izbral tak poklic?!
»Sem Zlata,« z muko skorajda izpljunem. Glasno se zakrohotam in nekatere od sotrpink me začudeno pogledajo. Najstarejša med nami, ki mi sedi nasproti, niti ne trzne.
