Rekla oprosti možu, ki bulji le še v ekran, rekla oprosti hčerkama, ki sta na pragu pubertete in še ne poznata čustev, ki se lahko tako močno dotaknejo srca ter do temeljev pretresejo dušo, rekla oprosti mami in očetu, ker sem ju razočarala, zahlipala oprosti na grobu none in nonota v robček, zmečkan in moker od solz, najraje bi pokleknila na hladna marmornata tla ter ponižno zašepetala oprosti njemu, ki mu vsako noč polagam v dar svojo molitev – znova in znova, neuspešno, ker nosim v sebi znamenje, dotik; košček ukradenega neba, ščepec nepozabne sreče, ki sem ga obdržala v sebi kot nekaj največjega in najlepšega; kot nekaj, kar mi plapola skozi telo in se sveti močneje od zloščenega dragulja na zaprašeni kroni kralja, ki ga že davno ni več.
Izgubljena sem, popolnoma.
Pravzaprav sem se izgubila že prvič, ko sva se srečala – v njegovih toplih nasmehih, v njegovih malo daljših kodrih, ki jih je imel vpletene v temne lase, izgubila sem se v njegovih kot oglje črnih očeh, obdanih z gostimi metlicami, skozi katere sem se komaj prebila do skrivnostne temine, tiste usodne kapljice na dnu vodnjaka, ki me je ovila, zvezala z vrvjo in me na koncu potegnila v svojo bit, globoko dol vase in iz katere potem nisem mogla več – in če sem poštena – niti želela pobegniti.
Izgubila sem se v vonju njegove kože – sveže limete, ki se je verjetno še ne dolgo nazaj kopala v dopoldanskem soncu nekje v osrčju Italije –, ki je sovpadal s kislostjo sladkornih kristalov, ki so se zlepljeni skupaj kot velik božični prstan lesketali na robu kozarca, namočenega v limonin sok; izgubila sem se v vonju, ki mi je, pomešan s cvetočimi geranijami, šepetal v uho, da imam lepe oči, in ki se je s kapljico jasmina, položeno na blazino iz sandalovine – ko se je po nerodnosti, za katero se je opravičil –, dotaknil moje dlani.
Ubijalsko.
Poskušala sem ohraniti mirno kri, si izbiti iz glave zapeljevanje, ki sem ga vsrkavala kot pravkar kupljen pivnik, poskušala sem zatreti silovite dražljaje lastnega telesa ob drugem kozarcu pijače in se pri tretjem, ki se je že kot kašmirjev šal začel nevarno, a prijetno toplo ovijati okoli mojega vratu, poslovila s privoljenjem na še eno srečanje.
