ŽIVLJENJE NA KLINIKAH

Namesto na fizično rehabilitacijo me je mamica odpeljala v Ameriko, na dolgo duhovno-nutricionistično ekspedicijo. Bila sem stara sedem let in pol. Prej mi je uspelo nekaj mesecev obiskovati prvi razred, ravno dovolj, da sem bila sprejeta med pionirčke. Na steni učilnice je visel Tito. Bil je podoben Maharišiju, oba sta rada nosila zlato.

V Ameriki sva živeli pri kraljici klorofila in izumiteljici zelenih sokov Ann Wigmore, na zdaj slovitem inštitutu Hippocrates Health. Za zajtrk, kosilo in večerjo smo jedli samo in izključno kalčke, za sladico smo imeli pšenično travo.

Potem sva se preselili na makrobiotični inštitut Mitchija Kushija: tam sva bile midve, bolniki z rakom v zadnjem stadiju in oboleli z aidsom.

Vsak obrok je bil sestavljen iz rjavega riža, malce na jin in jang način narezane kuhane zelenjave in ščepca popraženega sezama. Vsak grižljaj je bilo treba stokrat prežvečiti, da so se aktivirali prebavni encimi v ustih. Tako sem pogrešala pravo hrano in občutek polnosti v trebuhu, da sem ogromno prejokala ali pa napol halucinirala ob razmišljanju o tem, kaj vse bi jedla.

S klinike umirajočih sva se prestavili v Montano, k Elisabeth Clare Prophet, gurujki in vodji gibanja I AM. Še pred zoro smo ponavljali izreke za priklic Vnebovzetih Mojstrov. Ure in ure smo jih ponavljali, čistili ter odpirali svojo podzavest. Elisabeth me je tudi krstila. Pri njej sem lahko jedla celo sladoled. Bil je brez sladkorja in mlečnih izdelkov – le zmrznjena voda z navadno limono.

Do konca najstniških let sem bila šestkrat krščena, več kot stokrat posvečena, pila sem urin z avatarji, jedla prano s taoističnimi mojstri, skupaj z mističnim kirurgom sem operirala tumorje, se urila v telepatiji s šamani, iz mene so ničkolikokrat izganjali hudiča in vame nalagali sveto starodavno znanje ter božjo energijo.

ZLORABE IN KRIVDA

Devet let sem bila stara, ko sem mamici povedala, da me njen partner na zelo čuden način objema. In otipava.

Pogledala me je in mi hladno, očitajoče rekla: »Me ne preseneča. Kaj pa hodiš v spodnjih hlačah po stanovanju! Ti ga skušaš zapeljati. Mi ga ukrasti.«

Ko ti oseba, ki ti je najbolj sveta, ki jo imaš najraje in ki najbolje ve, kaj je prav zate in kaj ne – reče, da si ti kriva, to verjameš. Dojameš, da si nepomembna.

Otipavanje te iste osebe se je stopnjevalo in vleklo še leta.

Vmes sta me še dvakrat spolno napadla druga moška. Prvi napad se je zgodil v dvigalu, ko sem imela enajst let. Iz trnovske samopostrežne trgovine pa vse do našega bloka me je spremljal na gobico postrižen fant. Hodil je za mano. (Jaz tega nisem vedela, kasneje je to in še nadaljnji potek ugotovila policija.) Za mano je vstopil tudi v dvigalo, med pritličjem in prvim nadstropjem pritisnil znak STOP, me dvignil, mi pokril usta in mi začel odpenjati gumbe na žametnih hlačah. Spomnim sem, da sem ga z vso silo brcnila. Bil je za mano, držal me je od zadaj, jaz pa sem porinila svoje stopalo proti njegovemu mednožju. Ne vem, ali je umaknil roko z mojih ust od bolečine ali od presenečenja – a dobila sem priložnost, da zakričim. In sem. Iz dna trebuha. V dvigalu je zabobnelo. Odmevalo je. Zdaj se je res ustrašil. Me vrgel na tla, odblokiral gumb, dvigalo se je premaknilo v prvo nadstropje, stekel je dol po stopnicah, se na poti zaletel v soseda.

Mene je dvigalo odpeljalo domov, v šesto nadstropje. Vsa sem se tresla, skočila mamici v objem. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je samo rekla: »Sama si kriva. Tvoja energija je to priklicala. Pojdi se umit v kopalnico in nato molit.«

 Še zdaj vidim svoj obraz v ogledalu iz tistega dne. Bila sem kriva. Spet kriva. Vedno kriva. In nisem vedela, kako naj to izperem s sebe. Od takrat nisem nikdar več kričala. Težave z glasilkami in počen glas so postali moja stalnica.

Nekaj minut po tistem, ko sem prišla nazaj v kuhinjo, se je nekje pod našim balkonom zaslišal krik deklice. Nagonsko sem začutila, da je v vijoličnem grmovju, polnem kislic, ujeta in slečena deklica.

Šele takrat je mami poklicala policijo. Zame ne.

Ta fant, postrižen na gobico, je huje spolno zlorabil dve punčki, eno je posilil. Nekajkrat sem morala iti na policijsko postajo – in izza ogledalne šipe ugotavljati, ali je pravi med osumljenci. Našli so ga, ga (na podlagi drugih prič) obsodili in zaprli.

(Se nadaljuje.) 


Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.