Zdaj štejejo res samo dejanja. Mi, ki nas vodna ujma ni prizadela, si ne moremo niti malo predstavljati, kaj to razdejanje duše pomeni. Razumemo pa, da lahko in moramo pomagati sočloveku na najboljši možni način? In mu pokazati spoštovanje.
Civilna zaščita, gasilci, policija, vojska ter seveda sosedje in prijatelji prizadetih državljank in državljanov so opravili in še opravljajo neverjetno delo. Kadar vidim poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana in slišim njegove besede, vem, da so prave.
Ko sem predvčerajšnjim videla posnetek malega dečka (na svoji strani ga je delila slovenska vojska), ki je pristopil k vojakom slovenske vojske, ko so s helikopterjem pristali na travniku v Letušu in krajanom dostavili najnujnejše, je ta mali fantič izročil vojaški posadki vrečo z drobnimi priboljški zanje ... Kaj lahko rečem? Osupnil nas je in spet smo nabirali solze. Neverjetno, res neverjetno, in prav rada bi vedela, kdo so starši tega srčnega malčka.
Deček z modrim dežnikom, foto: Slovenska vojska
Spoznali smo Sandija Zajca, gasilca PGD Mengeš, ki dela od začetka poplav, med drugim je reševal otročke iz vrtca v Mengšu, kasneje pa izvedel, da se njegov dom utaplja. Domačim je samo naročil, naj se umaknejo v višja nadstropja in poskrbijo za varnost, sam pa reševal naprej druga življenja.
Ko so ga novinarji spraševali, je bil redkobeseden, in videli smo njegove oči, povedal je le: "Vse, kar smo dvajset let vlagali v dom, je uničeno. Vse, kar lahko primeš, dokumenti, oblačila, elektronika. Uničene so vse slike, vsi spomini." Prevrnila se je še cisterna s kurilnim oljem in zdaj je vse prepojeno še s tem ...
