»Že kot otrok sem občudoval očeta in kmalu začutil, da mu moram slediti, mu biti opora, on pa bo moj vrhunski učitelj. Skupaj sva delala 30 let, se ujemala, dopolnjevala,« pripoveduje Stjepan, s katerim sva se pogovarjala v Lescah, kjer med drugim potekajo terapije in tečaji, ki jih vodi z najožjimi sodelavci.
To je vaš prvi intervju. Po 40 letih nepretrganega dela se je vaš oče upokojil, zdaj vi nadaljujete njegovo pot. Kako se spominjate otroških let?
V 80. letih je bil oče prava medijska zvezda. Čeprav je bioterapija pri nas znana že stoletja, se je prvič zgodilo, da je nekdo, predvsem zaradi doseženih rezultatov, povzročil pravo revolucijo. Od moje rane mladosti sva si bila zelo zaupna. Pravil mi je, da je imel že kot otrok nekonvencionalne poglede na svet, jim sledil, se izobraževal in odpiral nova vrata. Prepotoval je velik del sveta, se seznanjal z različnimi tradicionalnimi metodami zdravljenja in s tem ustvaril temelje, na podlagi katerih je končno sam začel delovati kot terapevt.
Ustvaril je lastno metodo, znano kot bioterapija po metodi Zdenka Domančića. Od nekdaj je oče verjel, da so naša fizična telesa neposredno pod vplivom vsemirja, da smo čuteča in energijska bitja in kot taka sestavni del te univerzalne energijske zakladnice. Upoštevajoč te zakonitosti je ustvaril svojevrstne tehnike, ki so temelj vseh protokolov, ki jih za zdravljenje različnih stanj in bolezni uporabljam v svoji praksi. V mojem otroštvu so o njem pisali vsi mediji, zame pa je bil to spiritus movens (sprožilec), da tudi sam začnem raziskovati.
Običajno se starši odzovejo na dva načina: ali podpirajo otroka, ki stopa po njihovi poti, ali pa mu jo odsvetujejo ravno zato, ker jo predobro poznajo.
Oče je opazil moje zanimanje, me podprl in ves čas strpno in potrpežljivo odgovarjal na moja vprašanja. Po končanem formalnem izobraževanju sem se mu pri delu končno lahko pridružil. Uresničila se mi je želja, da z njim delam kot terapevt. Delo me izpolnjuje, odprlo mi je tudi nove uvide v funkcije in mehanizme delovanja človeške psihe v kombinaciji s fizičnim telesom. Spoznanje, da posedujemo energijo, da nismo samo materija, da smo tudi energijska bitja, pa že samo po sebi implicira še druga poznanja.
Osemdeseta so bila sicer turbulentna in prelomna, kar se je izražalo tudi na področju, kjer je oče oral ledino.
Brez množice ni revolucije, zanimanje javnosti je bilo takrat velikansko, rezultati pa so primorali uradno medicino, da ta fenomen postavi v neki okvir. Vmes se je dogajalo vse mogoče; očitanje šarlatanstva, v znanosti tudi pravi pogrom. Oče pa je vedno poudarjal, da se ne ukvarja z medicino, zato mu ne morejo očitati poseganja vanjo. V nekem sodnem procesu je moral to celo dokazovati. Vsi ti napadi so vodili k odločitvi, da je sam zahteval znanstveno preverjanje ...
