»Poezija deluje podobno kot upanje. Rodi se iz presežka pomena in energije, da se zoperstavi statusu quo, da nas navdihuje in povezuje, da odgovori na najbolj nujno izmed vprašanj, to je na vprašanje, ki si ga zastavi le vsak sam,« je na lanskem največjem knjižnem sejmu na svetu dejala slovenska pesnica Miljana Cunta.
Kot slavnostna govornica v Frankfurtu je obiskovalce najprej začarala s svojim razmišljanjem o poeziji, nato pa še s svežo pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, za katero je letos prejela tudi najvišjo državno nagrado Prešernovega sklada.
»Zelo mi je všeč misel ameriške pesnice Mary Oliver, da ne čuti zadoščenja ob tem, kar je že napisano, ker jo najbolj zanima tista pesem, ki se še mora roditi,« ste dejali v intervjuju za Delo. Pa vendar me zanima, ali bi se lahko zazrli v svoje preteklo delo in nam razkrili, katero pesem ste najtežje izlili na papir. Pri tem se bom izognila vprašanju, katera vam je najbolj pri srcu, ker si predstavljam, da je to tako, kot da bi vas vprašala po najljubšem otroku. Ali se morda motim?
V vsako pesem daš vse, kar v nekem trenutku imaš. Ni sicer nujno, da je to dovolj, da bo pesem preživela, mora pa biti to vse, kar v tistem hipu zmoreš in premoreš. Včasih so okoliščine naklonjene in se pesem zlije na papir skoraj istočasno, kot se je porodila v mislih, drugič je potrebne več potrpežljivosti, spet tretjič se preprosto ne izide in osnutek roma v koš za smeti. Tudi to si na koncu odpustiš, težko pa si odpustiš pomanjkanje strasti, ki te vsakič znova žene v pisanje.
Ko že govoriva o otrocih, pred leti ste napisali kolumno o tem, kako je biti hkrati pesnica in mati, v svetu umetnosti namreč še vedno velja prepričanje, da sta materinstvo in pisanje v konfliktu. Kaj bi rekli ljudem, ki pravijo, da lahko vrhunsko umetniško delo ustvari samo tisti, ki se popolnoma preda ustvarjalnemu procesu, tako rekoč živi zgolj za to?
Menim, da imajo prav. Karkoli je manj kot vse, se pri umetnosti ne izide. To pa še ne pomeni, da umetnik tudi ne živi čisto konkretnega življenja. Literarna zgodovina hrani zelo raznolike življenjske sloge pesnic in pesnikov, od strogo asketskega do skrajno boemskega pa tudi povsem tradicionalno družinskega. Kar se mi zdi pomembno, je, da ima človek v sebi ves čas ...
