Če jo kdaj obdata žalost in nemoč, prej ali slej najde odgovor in smisel, rekoč: »Če lahko pomagam enemu, je moj napor smiseln.« Priporoča nam tudi: »Dva prijazna človeka naredita prijaznega tudi tretjega. Pozdravite sočloveka, nasmejte se mu in vrnil vam bo vašo prijaznost. Ni to zdaj rešitev za ves svet, je pa za to, da bo nam samim bolje, to pa zagotovo.«
ZSSS je največja sindikalna organizacija v Sloveniji, združuje 23 sindikatov, ki štejejo 130.000 članov, a po dostopnih podatkih članstvo že leta vztrajno pada. Nekaj vzrokov je jasnih, ampak čemu pripisujete ta padec?
Največje padce smo doživeli takoj po osamosvajanju, osem zaporednih let, ko je bila zelo velika gospodarska kriza, in do leta 1996 izgubili vse velike sisteme, Iskro, Litostroj, Metalno, Tam, da ne naštevam naprej. Drugo je atomizacija družbe, vedno več je manjših podjetij, manjših delodajalcev, drobnega gospodarstva. Verjemite, da je v podjetju, v katerem je deset zaposlenih, bistveno teže najti človeka, ki se bo izpostavljal, kot tam, kjer je dva ali tri tisoč zaposlenih.
Potem 20- ali pa 30-letna individualizacija družbe, ko nam pripovedujejo: skrbi zase, ne za druge. Nato je bila še ena kriza, 2008–2012, zanimivo pa je, da je bilo največ upada pred začetkom te krize, ko so ljudje živeli relativno dobro in bržčas so si takrat porekli: »Saj se mi ne splača biti član sindikata, saj se mi ne bo nič zgodilo.« V zadnjem času ugotavljam, da ...
