Slutnja, da so pogovori, ki jih ustvarjamo v svojem bolj občutljivem času, za odtenek zahtevnejši, saj nas v celotnem procesu nastajanja dodatno kljuvajo lastne dileme in preizpraševanja, se je potrdila.
Naklonjenost avtoričinim verzom, ki so med dialogi ves čas v ozadju vzporedno živeli svoje življenje in peli svojo pesem, je intervju podaljševala iz tedna v teden. Končno je kaskada besed stekla.
Minilo pa je pol stoletja, odkar je slovenska pesnica in vsestranska kulturna ustvarjalka Marjanca Kočevar na kočevski gimnaziji pripravila svoj prvi literarni večer. Naša sogovornica je ob spominih na pretekle svetle dogodke odstrla tudi mračne sence, ki ravno toliko in več let bremenijo njeno dušo in telo.
Ste dolgoletna umetnica dolenjske dežele in Bele krajine, prejemnica srebrne jelke mesta Kočevje, številnih priznanj novomeških kulturnih ustanov, med drugim Trdinove nagrade, tudi državnega priznanja za humanitarno delo. »Pojdi, greva nad kaskade mesečine. Ti boš igral čudnega popotnika in jaz bom tvoja črna beračica.« Tako se glasi prvi verz vaše najbolj prepoznavne pesmi, ki vas je tako rekoč izstrelila v pesniško nebo.
Res je. To je tudi ena redkih pesmi, ki jo znam celo sama na pamet. Je iz moje prve pesniške zbirke Ki mimo greš iz leta 1977. Sicer pa sem nekatere pesmi iz te zbirke, tudi omenjeno, skupaj s takratnim dijakom Stanetom Kljunom predstavila na svojem prvem literarnem večeru na gimnaziji Kočevje ob svojem rojstnem dnevu točno pred petdesetimi leti. Takrat sem namreč službovala na osnovni šoli Kočevje, saj sem po poklicu učiteljica.
Pesmi pišem od zgodnje mladosti, objavljala sem že v osnovnošolskih in srednješolskih glasilih, kot študentka pa v Tribuni in Mladih potih. Pesem je bila zelo všeč tudi Cirilu Zlobcu, s katerim naju je vezalo več desetletij trajajoče prijateljstvo. Za mojo zadnjo pesniško zbirko z naslovom Mala sanjavka, ki je izšla leta 2012, je napisal tudi spremno besedo. Vedno se je šalil, da zbirke izdam vsakih 13 let, saj je od prve do druge z naslovom Pompeji, izšla je leta 1992, minilo 13 let.
Tretja Kristalis, ki je dvojezična (prepesnjena v srbščino), pa je izšla leta 2007, torej po petnajstih letih. No, vmes je istega leta izšla še zbirka Reka poetičnih podob v soavtorstvu z Milanom Markljem in Ivanom Gregorčičem ter slikarjem Jankom Oračem. Leta 2009 so izšli še Mesečevi kažipoti.
Nekoč sem dosegla tako stopnjo norosti, da sem si prav želela dobiti udarce, saj bi mi jih bilo lažje prenesti kot pa prenašati izrazito bolno in surovo psihološko mučenje.
»Jutri bi bilo dobro splavati in narediti križ čez vse bližine, ki so se sprijele do krvi, izprati DNK, se napiti izvira, poljubiti ribo iz pramorja in se brezglavo razcveteti v dekle iz zvezd, kar sem nekoč že bila.« Tudi ta verz, ki je novejšega datuma, je globoko poveden.
Pesem je iz antologije Širi poezijo, ne strahu, pravzaprav aktivistične FB-poezije, ki sta jo izbrala in uredila Peter Semolič in Katja Kuštrin. Naslov je Ne-bližine. Ob vašem branju pa podoživljam samo sebe, kot sem nekoč bila, vidim razigran korak majhne deklice, rdeča lička mladostnice, nato spomin na kristalno čisto platonično ljubezen do mojega gimnazijca. Da je bilo lažje preživeti. Potem sem ustanovila Klub kulturnih delavcev v Kočevju, izdajati smo začeli Kočevske razglede, kar je trajalo okoli šest let. Da se nisem zapila, da se nisem ubila ...
