V svetu, ki poudarja individualizem, komolčarstvo in hlepenje po imetju, pa vendarle vznikajo glasovi, ki hrepenijo po izgubljeni bližini. Kot na primer v Zimbabveju, kjer si je psihiater Dixon Chibanda zamislil klopce prijateljstva, na katerih lahko ljudje v stiski babicam zaupajo svoje misli.
Vsi ljudje hitijo
v panje, kjer živijo.
Z obrazi, obrnjenimi v tla,
nihče nikogar ne pozna.
Se spomnite te 45 let stare pesmi Nece Falk? Renata se je; ve, da vse na srečo še ni izgubljeno.
V Času grobosti opisujete sociopatsko vedenje direktorjev; v izživljanju nad podrejenimi uživajo, o njem ne dvomijo. In intimne odnose, v katerih postaja, se zdi, vse lažje človeka po uporabi zavreči. Mar niso te novodobne zlorabe moči nič drugega kot perverzija?
Ideologija z elementi perverzije je eno, osebnostna struktura perverzije drugo. Seveda lahko v ideologiji z elementi perverzije posamezniki ponotranjijo njena načela, a to ne pomeni, da so vsi tudi perverzni. Ta krutost, ki je del neoliberalnega dobro naoljenega stroja, temelji na tem, da se je treba vseskozi vzpenjati. Navezuješ stike samo takrat, ko imaš od njih korist, potem pa ljudi zavržeš.
Pred leti mi je neki uspešni britanski bančnik pripovedoval, da živi v strahu, da mora imeti oči vseskozi na pecljih, saj nikoli ne ve, kdo ga bo zabodel v hrbet. Zaupati ne sme niti najbližjim prijateljem. V času sodobnega neoliberalnega kapitalizma je tudi tistim, ki sicer v nasilju ne uživajo, ta vseprisotni strah dal občutek, da morajo delovati grobo, agresivno, ustvarjati vtis človeka, ki stremi k uspehu. Postalo je tako hudo – o tem mi pripovedujejo znanci in prijatelji –, da se ljudje v podjetjih, ko se srečajo na hodniku, niti pozdravijo ne več. Ves čas delujejo ignorantsko, grobo.
To čutim kot veliko bolečino, saj se je začelo to neprepoznavanje obstoja drugega celo kovati v nebo. Prepričanje, da je uspeh mogoče doseči le za ceno neuspeha drugega, se je tako močno zalezlo v pore vedenja ljudi, da ni več omejeno le na vodstvene položaje. Grobost v odnosih med otroki, starši in učitelji, pacienti in zdravstvenim osebjem. To je najbolj žalostna stvar današnjega razvoja. Da bo to naša realnost, pred desetletji nikakor nisem pričakovala.
Ko sta me nekoč oče in mama obiskala v New Yorku, sta bila presenečena nad prijaznostjo prodajalk v trgovini. Nista vedela, da je ta prijaznost naučena, da so imeli vsi ti prodajalci za sabo trening, ki je vključeval tudi dajanje komplimentov. A ne kar na splošno. Gospa, imate lepe uhane ali lepa očala, na primer. Logika zadaj je preprosta; ni dobro namreč pohvaliti človeka kot celoto, saj nihče o sebi ne misli, da je na njem vse tako, kot mora biti. Lahko pa sprejme, da na njem izstopa določena podrobnost. Če jo izpostaviš, mu s tem dvigneš samopodobo. Malce žalostno je sicer, da so te pohvale posledica treninga, neorganske.
Prijatelj iz Velike Britanije, psihoanalitik Darian Leader, je pred leti skupaj s kolegom Davidom Corfieldom napisal čudovito knjigo Zakaj ljudje zbolijo. V njej je prikazal naravo psihosomatskih bolezni. Njegova praksa je pokazala, da se pri posameznikih bolezni razvijejo ob določenih pomembnih datumih. Zboliš na primer ob deseti obletnici materine smrti. Bolezen je morda obstajala že prej, a šele v nekem določenem trenutku izbruhnila.
