Knjiga Pogubnost kemopsihiatrije – Epidemija farmakoloških čudežnih napojev, šarlatanskih psihiatričnih drog in osupljivi vzpon duševnih motenj v zahodnem svetu prikazuje katastrofalno stanje na področju duševnega zdravja in zagotavljanja tega s psihiatrično farmakologijo.

Njen avtor Robert Whitaker je večkrat nagrajeni raziskovalni novinar in nekdanji direktor znanstvenih publikacij medicinske fakultete na Harvardu. Dobro uro dolg pogovor na videorelaciji Boston–Ljubljana je ponudil odgovore na številna vprašanja, predvsem kako nevarno je človeka, njegova ravnanja in zdravljenje »odklonov« ocenjevati z zgolj dvema skrajnostma – zdravo ali bolno.

Konec devetdesetih let je Whitaker pisal kolumne za Boston Globe in naletel na študijo Svetovne zdravstvene organizacije, ki je pokazala, da so revnejše države veliko bolje obvladovale shizofrenijo kot bogatejše ter da je tamkaj le droben odstotek pacientov užival psihiatrična zdravila.

Whitaker se je seveda neizogibno vprašal, zakaj. Ter tudi, kako je mogoče, da se je koncept kemičnega neravnovesja, ki nikoli ni bil nič več kot zgolj urbana legenda, tako globoko zaril v razumevanje človekovih duševnih stanj. Tako se je vse skupaj začelo.

Sredi eksistencialne krize smo

Kaj se je vendarle spremenilo na bolje, glede na to, da je knjiga v originalu izšla že pred dobrimi desetimi leti, v slovenskem prevodu pa letos pri založbi UMco: »Ne le, da se zgolj šušlja, tudi v raziskovalni skupnosti postaja vse glasnejše, da dokazi, ki bi potrjevali učinkovitost psihiatričnih zdravil pri izboljšanju dolgoročnih izidov, ne obstajajo,« odgovori.

»To pomeni, da se pričakovanja, ki jih je leta 1980 vzpostavil DSM-III (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, op. p.), niso uresničila. Vodilne osebe ameriških in britanskih psihiatričnih združenj zdaj pravijo, da smo sredi eksistencialne krize. Podatki o javnem zdravju so vse bolj klavrni, vse več – ne manj – ljudi vidi v samomoru rešitev svojega trpljenja, poti iz depresije so vse bolj trnove in daljše, finančno breme duševnih stisk in invalidnost, povezana z njimi, pa dosega neslutene višave. Zgodba o napredku se je razblinila v nič. To pa ne pomeni, da se je spremenila tudi praksa predpisovanja zdravil. Psihiatri jih še vedno na veliko 'razdajajo', konkretne pomoči tistim, ki bi zdravila radi nehali jemati, ni.«