ZVEZDANA MLAKAR, igralka in televizijska voditeljica
»Ravno zdaj berem Hvalnico počasnosti, saj bo Carl Honoré gost tudi v moji oddaji. Ko me sprašujete o tem, ali se zavedam naglice, v kateri živimo, moram omeniti skrb mojih sledilcev, ki so jo izrazili ob novici, da sem med predstavo Menopavza padla in si poškodovala roko. Številni so mi svetovali, naj se malo ustavim in spočijem, a jaz sem odgovorila, da se je zlomila miza, in ne jaz. Sicer pa, rada delam. Nisem deloholik. Neskončno rada imam poletja, ko nimam nastopov, ko ne snemam, ko lahko samo brkljam okoli hiše, po vrtu, kuham in se mi nikamor ne mudi. A ko delam, takrat do zadnje kaplje krvi verjamem v dobro, kar delam, do zadnje kaplje krvi sem predana tistemu, kar delam, odgovorna gledalcem in vsem drugim tudi, saj skoraj nikoli nisem sama. Od mene je odvisnih mnogo ljudi v gledališki, tv-produkciji, soigralke in soigralci in ne nazadnje tudi občinstvo. To je strast. To je sreča, delati tisto, kar imaš rad. Da sestavimo gledališko igro, potrebujemo dva meseca vaj, zjutraj in zvečer, ponavljanja, mučnega iskanja, nervoze, prilagajanja ... A meni je vse lahko, ker vidim in vem, kaj delam in kako bo, zato grem čez vse ovire z lahkoto, čeprav je videti, kot da ima moj dan 48 ur. Mogoče bo zvenelo čudno, ampak jaz celo rada težko delam, rada imam težke izzive. Rada se vržem v globino, ker vem, da me tam čaka največ; največje bogastvo. Lahko umrem jutri, vedela bom, da nisem živela zaman! Če nič drugega, sem vam nekoč pripovedovala pravljice za lahko noč. Če se bo treba ustaviti, se pač bom. Objela bom tudi ta mir. Želim vsem in vsakemu, da se enako strastno zaljubite v življenje in najdete svoje poslanstvo, svoj smisel!«



DR. VALERIJA BUŽAN, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič
»Mislim, da je čas, v katerem živimo, res zelo stresen. Nove tehnologije nas silijo, da smo vseskozi dosegljivi in na razpolago. Včasih je bilo vse, kar si imel, telefon v službi. Seveda sem tudi sama močno vključena v najrazličnejše dejavnosti in si vnaprej pripravljam urnike. Res pa je tudi, da se znam ustaviti, si vzeti čas za najbližje in početi stvari, ki jih imam rada. Vse to mi pomaga vzdrževati ravnovesje. Pred desetimi leti sem se začela ukvarjati s potapljanjem. Tako si zdaj vedno, ko imam občutek, da sem utrujena, vzamem recimo dva dni, da opravim nekaj potopov. Takrat prav vse izključim in sem, ko se vrnem, ponovno pripravljena na ustaljeni tempo. Nekateri poklici so pač takšni, kjer se hitrosti ne moreš izogniti, zato se moraš sam naučiti, kako se razbremeniti in nato spočit nadaljevati. Seveda je teže, kadar se tempo v službi poveže z okoliščinami, ki so zunaj tvojega nadzora. Meni se je zgodilo nekaj podobnega, ko je zbolela mama. Vedela sem, da potrebuje mojo pomoč, zato sem ji bila na razpolago. Morala sem se odločiti oblikovati svoje prioritete. Res pa je tudi, da nimam izkušnje, ko tega ne bi bila sposobna. Morda mi pri tem pomaga tudi znanje iz klinične psihologije.«