Tokrat naj bi med mlade udarila nova droga. Na tej plaži naj bi se zdaj omamljali z ampulami za plin, kakršne uporabljajo v gostinstvu za delanje smetane. Te naj bi bile v Angliji prepovedane za drogiranje (ja, ampak ali na Hrvaškem niso?). V trgovinah stanejo tri kune, v klubih pa jih zvečer prodajajo po najmanj tridesetkrat višji ceni, razlagajo dobro obveščeni. V ampulah je dušikov oksid, ki ga mladi inhalirajo. Daje jim občutek evforije, pri mnogih se pojavljajo halucinacije. Kot poročajo hrvaški mediji, naj bi se krvavi spor zgodil prav zaradi preprodajanja teh ampul. Hm, morebitni preprodajalec in očitno tudi uživalec je pač imel s sabo – nož!

Verjamem, da ni nikoli prepozno za premik. Pri sebi. Šele potem se bo zgodil tudi pri drugem. Vašem otroku. 

Po dogodku so uradne hrvaške oblasti dvignile roke, kot da se njih to ne tiče, bili so pač Angleži, so povsem razumljiva njihova skromna sporočila. Ja, ampak Zrće so znane po odsotnosti razuma, Zrće so tempirana bomba in doslej je bila samo sreča na njihovi strani. Očividci, kot že povedano, govorijo, da je to kraj, ki si ga trezen ne želiš videti. Da je trezen pogled na omamljena, razgaljena in ponečedena, tudi oskrunjena mlada telesa nagnusen. Ja, brez olepševanja, to so Zrće.



Vemo, da tja hodi veliko mladih Slovenk in Slovencev. Hočem reči, da ta svet ni tako daleč, daleč od naših otrok. In da si ne bi delali utvar: takšnih, sicer manj množičnih lokacij je tudi v Ljubljani in po Sloveniji še nekaj. Najbolj nevzdržna je ljubljanska ploščad med Maximarketom in Novo Ljubljansko banko, kjer se mladi, to je predvsem mladoletni, že leta in leta ob petkih opijajo do nezavesti in tam svoja mlada telesa razgaljajo do skrajne nevrednosti. Komaj čakajo na petek, na vsak petek v tednu, da jim bo odleglo. In nasproti je parlament, samo nekaj korakov proč, saj vemo. Prav ta hram demokracije, ki je mlade pahnil v svet teme. Pa nikomur mar, kajneda? Mi povedo, da je včasih policija še hodila med njimi, zdaj se samo še peljejo in jih pustijo v svetu. V svetu brez dna.

Težko je urejati otroka, če sam nisi urejen. Pa celo misliš, da si. 

Vprašanje je, kako nam je lahko vseeno ali pač nam tudi ni in ne vemo, kako pričeti zdraviti ta omamljeni narod. Govorim o uradnih državnih institucijah in njihovih strokovnih službah. Tudi o starših, za katere pa vemo, v kakšni psihofizični kondiciji so. Vemo, koliko mladoletnih spije prvo alkoholno pijačo s svojimi starši. Če ste pozabili: najmanj tretjina.

Ob bok vsemu zapisanemu: težko je urejati otroka, če sam nisi urejen. Pa celo misliš, da si. Največ, kar zmoreš, je, da otroka zasipavaš z materialnim. Sicer pa se z njim ne pogovarjaš iskreno in iskrivo. Ljubezen? Mu je ne predajaš. Ker je bržčas ne poznaš! Ga »varuješ« pred lastnimi izkušnjami, se boriš za njegove pravice, opravljaš njegove naloge, ga umikaš iz družbe vrstnikov ali mu družbo celo izbiraš sam. Kontroliraš njegovo življenje. Dlakocepiš. Mu zapoveduješ pravila, ki jih sam ne živiš. Mu de facto odvzemaš pravice in dolžnosti, pa seveda misliš, da mu jih ne. Poglejte, to je eno veliko sranje. Vsaj to si priznajmo, da smo otroka s svojo napačno vzgojo iztirili. In da zato temeljni manko išče proč od nas, tudi v svetu omame. Zaradi nas. Zaradi našega povsem zgrešenega vedenja. Priznajmo si to in premaknimo nekaj velikega najprej pri sebi. Verjamem, da ni nikoli prepozno za premik. Pri sebi. Šele potem se bo zgodil tudi pri drugem. Vašem otroku.

Nikoli ni prepozno. Ne pozabite tega.