Nedavno smo v kinu videli dokumentarni film o Petru Lovšinu, prav zdaj se vrti film o Vladu Kreslinu in ko so vas pred kratkim vprašali, kdaj bomo gledali dokumentarec o vas, ste rekli, da kmalu. Kdaj torej?

Z režiserjem Slobodanom Maksimovićem pravkar pripravljava scenarij za film z delovnim naslovom Praslovan. Osnovna ideja scenarija je, da bi namesto mene o moji 40-letni karieri s filmskim jezikom in inovativno montažo govorili video dokumenti in sodobniki. Seveda bom tudi sam dodal kak komentar, v filmu pa bo tudi nekaj igranih prizorov in animacij. Publika pravzaprav dokaj površno pozna moje delo, še zlasti tisti del kariere, ki se je zgodil izven Slovenije, saj doma o tem nisem govoril. To bo film o mojih uspehih in neuspehih, o lepih in o žalostnih stvareh, o kolegih, turnejah, neumnostih, napakah in o mojih skritih ljubeznih. Film bo morda nared že jeseni 2019, gotovo pa spomladi 2020.    

Narodnozabavna glasba je danes uradna glasba slovenske identitete, čeprav so se za slovensko samostojnost borili punkerji?    

Avtobiografija ali dokumentarec je priložnost, da se človek ozre nazaj, skupaj z njim pa se ozirajo tudi tisti, ki z njim to delajo. Kolikokrat se vam zgodi, da so pogledi drugih ljudi na to, kaj so vaši največji uspehi ali pa katera so vaša najbolj prepoznavna besedila, povsem drugačni od vaših?

Vsak ima pravico do svojega pogleda in razumevanja. Vedno sem vesel konstruktivne kritike, ne maram pa anonimnih komentarjev, ki nimajo argumentirane osnove, in plačanih medijskih sledilcev, ki me vztrajno blatijo z lažmi in izmišljenimi podatki. Moja besedila zahtevajo malo več zbranosti ter smisla za humor in za prenesene pomene. Verjamem, da lahko v njih prav vsak najde nekaj zase.

Nedavno ste dobili Ježkovo nagrado in ob tem dejali, da je črni humor kot hoja po žici, zelo previden moraš biti, da ne postaneš žaljiv. Se vam kljub temu zdi, da lahko danes rečete mnogo več kot pred leti, ker ste Zoran Predin?

Ne. Današnja dvojna morala je hujša od nekdanjega režimskega enoumja. Igra besed, črni humor in nagajiva erotika so postali moteči elementi. Danes so inovativnim in originalnim avtorskim pesmim zelo nenaklonjeni časi.  



Zanimivo je, da vas pogosto pokličejo za komentar najrazličnejših reči, sodili ste že kvote slovenske glasbe na radiu, turbofolk, se spominjali preteklosti in zrli v prihodnost … Kdaj zavrnete komentiranje kake teme? Se imate za mnenjskega voditelja?

Na žalost sem se vseh svojih dobronamernih javnih nastopov lotil naivno in preveč idealistično. Zavzemal sem se za kakovostna besedila, pa sem bil prepoznan kot nergač, ki bi rad ljudem predpisoval, kaj naj poslušajo. Kvote sem zagovarjal izključno zaradi slovenskega jezika, v katerem mladi slovenski bendi pojejo vse manj. Narodnozabavna glasba je danes uradna glasba slovenske identitete, čeprav so se za slovensko samostojnost borili punkerji? Zavračam pa komentiranje osebnih in družinskih zadev. Mnenjski voditelj? Mogoče za sorodne duše.

Nedavno ste album Ljubimec iz omare ponovno izdali v vinilni obliki. Zakaj prav ta album?

Ljubimec iz omare je praznoval 20-letnico izida. Medtem je postal klasičen in celo kultni album za ljubitelje gypsy swinga v Sloveniji in na področju bivše države. Verjetno bo v kratkem na vinilu ponatisnjen tudi album Za šaku ljubavi, mogoče pa bomo dočakali tudi vinilni ponatis vseh albumov Lačnega Franza.

Vesel sem vsakega mladca ali mladenke na svojem koncertu, pa čeprav imata na namizju svojega računalnika Modrijane v kopalkah ali Severino brez kopalk.    

Na katerem nosilcu zvoka vam glasba najlepše zveni? Na vinilu, zgoščenki, USB ključku?

Zgoščenka je danes samo še medijska vizitka. Pretočna glasba na USB ključku v avtu in bluetooth prenos na domačih zabavah sta danes aktualna načina površnega poslušanja glasbe. Vinil pa zahteva čas in pozornost. In pravega ljubitelja glasbe, ki je nagrajen s širokim in toplim zvokom.

Na sceni ste že mnogo let, koliko mladih obrazov vidite na svojih koncertih? Manj kot Lovšin in več kot Kreslin ali se motim?

Zdi se mi, da sem res nekje na sredini, čeprav ima nova postava Lačnega Franza vsak dan več mlade publike. Pravzaprav bi lahko z gotovostjo rekel, da je vsa moja publika mlada, ne glede na koledarsko starost. Sorodne duše vseh generacij.

Kako gledate na mlade poslušalce? Nekoč so se strogo ločevali glede na glasbo, ki so jo poslušali, danes pa mnogi v istem večeru plešejo na Big Foot Mamo, Modrijane, Severino in Rito Oro. 

Danes so drugi časi, težje biti mlad. Ekonomska situacija je mladini ukradla brezskrbno mladost. Nas so vzgojile knjige in pesmi, ki so spreminjale svet, mi smo padali na izvirnost in drugačnost. Nove generacije pa so zrasle z internetnimi portali in medijskim marketingom, zato so mladi radi podobni uspešnim in atraktivnim. Namesto »dolgočasne« vsebine jih bolj zanimajo zunanji statusni simboli. Na koncertih se pač bolj posvečajo žuriranju. Vesel sem vsakega mladca ali mladenke na svojem koncertu, pa čeprav imata na namizju svojega računalnika Modrijane v kopalkah ali Severino brez kopalk.



V oddaji Znan obraz ima svoj glas vas je pred časom imitiral Tilen Artač, ste videli imitacijo? Kaj mislite o njej?

Tilen je bil odličen, zato sem ga kmalu zatem povabil za gosta na koncertu. Skupaj sva izvedla pesem Bolj star, bolj nor in moram priznati, da se mi je zdelo, kot da pojem sam s seboj. Umiral sem od smeha.

Poznamo vas po počasnem govorjenju, tudi zato vas verjetno rad kdo imitira?

Mene ni preprosto imitirati, čeprav se mnogim zdi, da je dovolj, če zelo počasi govorijo z mariborskim naglasom. Moja počasnost nekatere moti, druge pa pomirja. Ne morem iz svoje kože.

Ste Mariborčan, ki že dolgo živi v Ljubljani. Kaj je najboljša stvar v Ljubljani in kaj najboljša v Mariboru? In kaj najslabša v obeh?

Najslabša v obeh so ljudje, ki šaljivo tekmovanje med Mariborom in Ljubljano jemljejo zares. In potem gojijo sovražnost in zamere, ki nimajo nobenega smisla. V Mariboru mi je najbolj všeč mariborski smisel za humor, v Ljubljani pa sveži žabji kraki pri Žabarju.