Andrej Zaman

Življenje je treba zajemati 
z veliko žlico, ne po žličkah

Bilo je pred desetimi leti. Njegova štirideseta so se dobro začela, ravno je magistriral in kupil svoje prvo cestno kolo. Potem se je vse skupaj stopnjevalo z izjemno hitrostjo: že leto pozneje je nastopil na Dirki okoli Slovenije in ji dodal še pet ponovitev. Leto 2015 je zaznamovala prva ekstremna Transkontinentalna dirka brez spremstva, na kateri je v dobrih dveh tednih prekolesaril 4337 kilometrov od belgijskega Geraardsbergna do Istanbula, leta 2016 se je kot prvi Slovenec podal na Trans Am, s 6870 kilometri najdaljšo in najtežjo ultrakolesarsko preizkušnjo po ZDA, ki povezuje zahodno obalo z vzhodno, lani je prvi iz naše države pripeljal na cilj logistično izjemno zahtevne 3200 kilometrov dolge ture po Japonski.

Vsakič so se z njim domov vrnili tudi fantastični rezultati. Jutri na kolesu začenja 7250 kilometrov dolgo ekstremno preizkušnjo zmogljivosti telesa in duha od Nordkappa do Tarife na jugu Španije. Sam in brez spremljevalne ekipe, se razume. Kot priznava, je njegov cilj vedno natančno določen in popolnoma jasen: priti na konec dirke na kolesu živ in v takšnem stanju, da se zaveda samega sebe. Rezultat je še najmanj pomemben, saj ne želi biti njegov suženj; zato pa je treba poseči dlje, tja do skrajnih meja lastnih sposobnosti, kar je zadnje desetletje postala njegova stalnica. Za sabo ruši predstave o tem, česa so (amaterski) športniki sposobni pri petdesetih. Da, prav ste prebrali, amaterski: vsak dan se namreč iz Vipavske doline vozi v službo v Ljubljano. Mnogi ob vsem zapisanem zmajujejo z glavo, on pa še tako težko preizkušnjo moči, volje in poguma vedno opiše kot »čisto uživancijo«.

Nikoli ne moreš ugajati vsem. Niti ni potrebe, da sploh komu ugajaš. Vsak je osebnost zase. Vedno moraš imeti nov izziv. S tem daješ življenju dodano vrednost. 

Kako preživljate zadnje dni pred odhodom na Nordkapp, kjer bodo jutri (20. junija) prvič pripravili kolesarsko dirko čez 14 evropskih držav vse tja do Gibraltarja?
Pravkar sem se vrnil z breveta (brevet ali randonee je netekmovalna preizkušnja z omejenim časom, v katerem mora kolesar, randonneur, mimo kontrolnih točk po cestnoprometnih predpisih prevoziti določeno razdaljo, pomembno je le, da v določenem časovnem okviru prispe na cilj, op. a.) po nekdanji Jugoslaviji, kjer sem v dobrih sedmih dneh opravil z 2460 kilometri po vseh glavnih mestih nekdanje skupne države z dodanim vzponom na Durmitor v Črni gori. Gre za izenačenje državnega rekorda v najdaljšem prevoženem brevetu, ki ga je lani postavil David Černetič iz Kopra. Lani sva ga peljala skupaj, a sem imel tehnične težave na kolesu in nisem prišel do konca, letos pa sem v cilj prišel dvanajst ur prej kot lani David. Ampak na brevetih čas ne šteje, pomembno je, da prideš na cilj. Zdaj sta na vrsti predvsem logistična priprava in pregled trase, ko si je treba vsaj približno pregledati, kje je možnost oskrbe, spanja, kolesarskih servisov in podobno, kar vzame precej časa. Tega pa na koncu vedno zmanjkuje. Pred odhodom me čaka še nekaj tekaških treningov, nekaj sto kilometrov na kolesu in še en daljši trail (nadvse zahteven tek v naravi, op. a.).


Skoraj 2500 kilometrov je bil le nekakšen trening za tekmo Nordkapp–Tarifa?
Tako nekako. Sicer pa sem letos prekolesaril že 10.000 kilometrov, dvakrat sem pretekel več kot 170 kilometrov traila in enkrat stokilometrskega, za trening sem se podal še na 120 kilometrov teka po celotni Parenzani. Tek in trail sta zame dobra priprava za kolesarske dirke. Letos sem se nameraval odpraviti tudi na 5500 kilometrov dolgo in ekstremno naporno kolesarsko preizkušnjo po Avstraliji od Fremantla pri Perthu do Sydneyja. Žal so dogodek odpovedali mesec pred startom, čeprav sem imel plačano že vse, tudi letalsko vozovnico.

Zakaj so ga odpovedali?
Lani je bila na njej smrtna žrtev, ki še zdaj ni popolnoma raziskana. Sodišče je organizatorjem namignilo, naj dogodek raje odpovedo oziroma prestavijo za nedoločen čas.

Smrtne žrtve na takšnih ekstremnih športnih dogodkih najbrž ne vplivajo ravno dobro na druge tekmovalce. So smrtni primeri pogosti?
Se zgodijo. Tega ni mogoče preprečiti. Lani, na primer, je bila preizkušnja na Japonskem peta po vrsti. Na prvih treh so bile smrtne žrtve. V Avstraliji je kolesar po vsej verjetnosti zaspal na kolesu in ga je zbil avto, ampak to še ni raziskano in so le domneve. Na Trans Am v ZDA se je kolesar v hudem neurju poskušal prebiti do bližnjega kraja in ga je od zadaj zbil voznik avta. Na Transkontinentalni dirki pa je nekaj ur po startu pijan voznik do smrti povozil enega od udeležencev. Toda tudi smrtne žrtve moraš najbrž na takšnih dogodkih vzeti v zakup. Sicer pa na cesti nikoli in nikjer nisi popolnoma varen. Če razmišljaš, kaj vse se ti lahko zgodi, si nesproščen in skoraj gotovo se ti bo potem tudi res kaj zgodilo. Preprosto se je treba prepustiti toku: kar bo, pač bo. V prihodnost ne moremo videti. Je pa treba kar najbolj poskrbeti za svojo varnost. Jaz imam na kolesu kar tri luči spredaj, močno zadnjo luč, odsevni jopič … Naredim vse, kar je v moji moči, da druge vidim in da sem na cesti viden. Kar seveda ne preprečuje, da me kdo ne bi spregledal, čeprav je vožnja ponoči načeloma bolj varna kot podnevi.

Ko začneš sam sebe prepričevati, da nečesa ne zmoreš, in se spraševati, kaj mi je tega treba bilo, do cilja skoraj zagotovo ne boš prišel. Če pa si na izziv dobro psihično pripravljen, se to ne bo zgodilo in tudi krize enkrat minejo. 

Če seveda odmisliva divje živali in potepuške pse …
(smeh) To je res posebna zgodba. Na kolesu imam zvonček, ki naj bi odganjal divje zveri, kot so medvedi in volkovi, a po drugi strani zbudi pse. In ni tako redko, da se sredi noči za teboj zažene kakšen potepuški pes ali več njih … Zvonček ima torej svoje pluse in minuse tako kot pravzaprav vsaka stvar v življenju. Ampak psi so napadalni tudi podnevi.

Vi ste se za pot ekstremnega športnika odločili dokaj pozno, čeprav ste s športom povezani že vse življenje. Telo petdesetletnika najbrž ne zmore toliko kot telo dvajsetletnika.
Ko si bil nekoč star 50 let, so se zbrali družina in prijatelji, na glasbi po željah pa so zavrteli Zdaj si v najlepših letih … Glasbi so dodali še govejo juho, pražen krompir in govedino in to je bilo to. Takrat so vsi menili, da si dosegel vrhunec moči in da bo potem pač šlo vse dol. Danes petdesetletniki brez težav kolesarijo po Sloveniji in svetu, preplavajo Rokavski preliv, pretečejo maraton ali dva. Veliko se jih ukvarja s športom, zato se obdobje, ko naj bi vrhunec moči dosegel, precej zamika. Telo petdesetletnika zagotovo ni enako telesu dvajsetletnika, vendar smo petdesetletniki lahko še kako vzdržljivi. Prav vzdržljivost nadomesti eksplozivnost iz mladosti. Na ultrakolesarskih preizkušnjah še zdaleč nisem najstarejši udeleženec. Povprečna starost na najbolj znanem brevetu pred desetimi leti je bila vsaj 49 let, pa je na njem nastopilo od 5000 do 6000 udeležencev. Na Trans Ameriki je imela večina sodelujočih najmanj 40 let, zagotovo je bil vmes tudi kakšen sedemdesetletnik. Lani na Japonskem pa sem bil res najstarejši.


Kaj pa je pri takšnih ekstremnih športnih dogodkih pomembneje: tisto, kar je v telesu tekmovalca, ali tisto v glavi?
Po mojih izkušnjah je bistveno to, kar je v glavi. Ko imaš pred sabo cilj in smisel, tudi veš, zakaj treniraš in za kaj se pripravljaš. Na vsakem preizkusu meja človeške vzdržljivosti, ki se jih udeležujem, so namreč krize in te so lahko zelo hude. Če psihično nisi tako močan, da si stoodstotno pri stvari, prej ali slej prideš do faze, ko krize ne minejo in so lahko tudi takšne, da odstopiš, čeprav se meni to še ni zgodilo. Ko začneš sam sebe prepričevati, da nečesa ne zmoreš, in se spraševati, kaj mi je tega treba bilo, do cilja skoraj zagotovo ne boš prišel. Če pa si na izziv dobro psihično pripravljen, se to ne bo zgodilo in tudi krize enkrat minejo. Izginejo. Kar naenkrat jih ni več. Jaz do vprašanja, kaj mi je tega treba bilo, še nisem prišel. Preprosto grem tja, kamor si želim, in traso odpeljem, poleg tega pa želim uživati. Zato je moj zaščitni znak tudi rek Čista uživancija, kar velja za vse, tudi ekstremno težke preizkušnje. V cilju vedno poskušam imeti nasmešek na ustih.

Vztrajate tudi takrat, ko so telesne bolečine resnično hude?
Na ekstremnih športnih dogodkih nikoli ne veš, kaj vse se ti lahko zgodi. Ponavadi se pojavijo težave, ki se ti še nikoli niso in se verjetno nikoli ne bodo ponovile. Kdo ve, zakaj je tako. Na zadnjem Ultra trailu Vipavska dolina maja letos sem, na primer, imel hude krče. Zame je bilo to nenavadno, saj jih prej dve leti sploh nisem imel. Od 106 kilometrov trase so me pestili vsaj na 50 kilometrih. A treba je vztrajati, pa čeprav vidiš zvezde. Nikoli ne smeš razmišljati, da te boli, da se ti ne ljubi več. Bolečino je treba odmisliti. Samega sebe moraš preslepiti in misli preusmeriti. Če vztrajaš takrat, potem vedno vztrajaš. Ne popustiš. In greš celo tako daleč, da uničiš tudi bolečino. Pač po sistemu, kdo se prej naveliča, ti ali bolečina. Ni še bilo primera, ko me je premagala.

Življenje gre naprej, kakršno koli že je. In je prekratko, da bi objokoval stvari, ki so se mi zgodile. Tega ne počnem. Najti moraš nekaj, kar te veseli in v čemer uživaš. 

Govoriva najbrž tudi o šoli preživetja najvišje vrste, kjer si ves čas popolnoma sam za vse in kjer se je treba znajti v še tako težkih okoliščinah.
Včasih sem se udeleževal Dirke okrog Slovenije: v vsakem trenutku je bila ob meni ekipa, ki je v kombiju skrbela zame, nažigali so glasbo in mi tako krajšali čas ter odganjali živali, na vsakem križišču so mi povedali, kam naj zavijem, kaj bom jedel, pil … Bil sem kot robot. Le gledal sem v tla in vozil. Dirke, ki se jih udeležujem zdaj, so popolnoma drugačen svet. Sam pazim, da imam ustrezno napajanje električne energije in ustrezno navigacijo, sam moram načrtovati, kaj bom vzel s sabo na pot, kje se bom oskrbel s hrano in pijačo ter kje spal. Tu so možne še okvare kolesa ali zdravstvene težave. Vse rešuješ sam. Nikogar ni, ki bi ti takrat pomagal. Ni primerjave med preizkušnjami s spremstvom ali brez. Razlika je kot dan in noč.

O čem takrat razmišljate? O izključno logističnih zadevah ali imate tudi kakšen eksistencialno-filozofski preblisk, če se lahko tako izrazim?
Dejansko si na takšnih dirkah kot v transu. Misli bežijo sem in tja, dobivaš na kupe novih idej, misliš na kaj lepega. Ampak eksistencialnih in filozofskih razmislekov takrat nimam, res ne. (smeh)

In ko je dirke konec?
Takrat je seveda drugače. Običajno te v cilju nihče ne čaka, le organizatorjev GPS-sledilec zazna, da si v cilju. Takoj se začne nova preizkušnja. Treba je namreč dobiti prevoz domov in kartonsko škatlo za transport kolesa ... Ni časa za proslavljanje, čeprav je občutek, ko prideš v cilj res ekstremne preizkušnje, neverjeten in se ga ne da opisati. Ko je enkrat konec nečesa, se drugo začne. Vedno je tako.


Pa vendar – je ekstremni športnik v bistvu samotar?
Ker si na taki dirki ves čas sam, res postaneš samotar. In tudi če koga srečaš – s Trans Ama se spominjam Finca, s katerim sva se nekaj dni srečevala in nekaj časa peljala vštric, a je ves čas govoril – po nekaj minutah sem ga imel dovolj in ga spustil naprej. V tem in podobnih primerih hočem svojo tišino, svoj mir, svoj tempo, svoje misli. Hočem biti sam. Le tako sem lahko sproščen in skoncentriran na dogajanje okoli sebe.

Je bil šport za vas tudi zdravilo oziroma terapija?
Pri štiridesetih sem se ločil, ampak ne zaradi športa, takrat se s tem še nisem ukvarjal, temveč zaradi drugih stvari. Ločitev ni enostavna, a bila je neizbežna. Življenje gre naprej, kakršno koli že je. In je prekratko, da bi objokoval stvari, ki so se mi zgodile. Tega ne počnem. Najti moraš nekaj, kar te veseli in v čemer uživaš. Zame je bilo to najprej kolesarstvo, potem še tek in traili. Vse od tega vedno bolj ekstremno. To je postal moj način življenja in za zdaj ga ne mislim menjati.

Zgolj z rekreativnim športom pa se ne bi mogli zadovoljiti?
Kaj pa sem drugega kot rekreativni športnik?

Vsi ljudje smo odvisni od česa. Od kave, cigaret, hrane, televizije, službe, nakupovanja … Malo morje jih je. Če je šport odvisnost, naj bo tako. Jaz pravim, naj vsak počne tisto, kar mu najbolj ustreza, če le ni škodljivo za njegovo bližnjo okolico. 

No, zame so rekreativci tisti, ki gredo vsak dan peš do izvira Hublja in prekolesarijo deset, dvajset kilometrov.
Odgovoril bom s prispodobo. Ko sem začel kolesariti, sem šel ob sobotah kolesarit za uro ali dve. In se mi je zdelo, da pretiravajo tisti, ki so bili ob sobotah na kolesu štiri ure. Nato sem šel še jaz ob sobotah na kolo za štiri ure. Ni minilo tako dolgo, ko so se mi zdeli malce čudni tisti, ki kolesarijo ob sobotah in potem še ob nedeljah. A sem šel hitro po njihovih stopinjah. Potem smo se enkrat s kolegi odpravili na kolesarski maraton prijateljstva iz Ljubljane do Trsta; med nami je bil nekdo, ki je že dan prej odpeljal kar nekaj deset kilometrov. S kolegom sva ga gledala, kot da je popoln norec. Toda če postane tak človek zate vzor, vedno pomisliš: Če je on to naredil, zakaj pa jaz ne bi? In tako se vse skupaj stopnjuje. Pri tem je meja le lastna glava. Drugih meja ni.

In nazadnje ste postali največji »norec« …
Ja … (smeh) No, to mnenje prepuščam drugim.

Pa ni vsaj včasih vse skupaj malce prenaporno? Služba v Ljubljani, treningi, ekstremni podvigi namesto dopusta.
Velikokrat že pred službo odtečem nekaj kilometrov, potem se stuširam in grem do Ljubljane. Popoldne imam mogoče še en trening. Če se kakšen dan počutim, da ne bi imel dveh treningov ali da ga sploh ne bi imel, se svet ravno tako vrti naprej in ravno tako ni nič narobe. Nobene hude posledice ni za to osončje. Tega, da moram nekaj narediti, pri meni ni. Izhajam namreč iz tega, da si nekaj želim, ne pa, da moram.


Je šport lahko odvisnost?
Seveda. Kaj pa ni odvisnost? Vsi ljudje smo odvisni od česa. Od kave, cigaret, hrane, televizije, službe, nakupovanja … Malo morje jih je. Če je šport odvisnost, naj bo tako. Jaz pravim, naj vsak počne tisto, kar mu najbolj ustreza, če le ni škodljivo za njegovo bližnjo okolico. Je pa res, da imajo največkrat pripombe »kavčarji«, kot pravim tistim, ki sedijo doma na kavču in pametujejo. In so dejansko najbolj pametni od vseh, hkrati pa solijo pamet, da je to, kar počnem, lahko preveč škodljivo in da ne gre pretiravati.

Kaj pa pravi na vaš življenjski tempo vaš osebni zdravnik?
Z dr. Arifijem se poznava že zelo dolgo. Mislim, da mi je samo enkrat rekel, da sem mogoče malo pretiraval. Potem pa ne več, saj je videl, da nima smisla. (smeh) Sicer pa se na srečo zelo redko vidiva v njegovi ordinaciji.

Se kdaj vprašate, kako bi se lahko življenje odvrtelo, če v njem ne bi bilo kolesa in tekaških copat?
O tem je težko razmišljati in pravzaprav o tem sploh ne razmišljam. Če bi se zgodilo, da ne bi mogel več migati, bi se najbrž lotil pisati knjigo. Sam sebi se zagotovo ne bi smilil, ampak bi skušal dobiti kaj novega, v čemer bi užival in bi videl smisel.

Te knjige, o kateri govorite, očitno še lep čas ne bomo dočakali.
Pravzaprav jo pišem, ampak s tem res ne pretiravam. (smeh) Je pa koncept postavljen in gradiva je več kot dovolj za nekaj knjig.

Če ne popustiš, če vztrajaš, ugotoviš, da je mogoče tudi nemogoče. In potem te dejansko nobena stvar več ne more spraviti iz tira. 

Ali se sposobnost odreagiranja na najbolj ekstremne telesne in psihične preizkušnje, ki ste jim v zadnjih letih izpostavljeni, prenese tudi na vsakdanje življenje? Vas šef, denimo, kdaj iztiri?
To je zelo dobra šola za realno življenje. Novembra sem se udeležil prav posebnega teka, ko smo celih 24 ur tekli gor in dol do Valvasorjevega doma pod Stolom. To je odličen psihološki trening. Vrhunski. Na začetku vidiš, kako vsi okrog tebe norijo. Potem se naredi noč in kar naenkrat ni več nikjer nobenega. Eni odnehajo, drugi ne morejo več, tretji gredo spat, ti pa vztrajaš. Če ne popustiš, če vztrajaš, ugotoviš, da je mogoče tudi nemogoče. In potem te dejansko nobena stvar več ne more spraviti iz tira. Seveda pa je treba biti vztrajen. Tu ni preskakovanja. Moraš vedeti, da bo ekstremna preizkušnja trajala zelo dolgo, zato se je je treba lotiti z glavo. Bil sem tudi na peturnem teku po stopnicah v eni od ljubljanskih stolpnic. Vseh pet ur je bilo treba teči oziroma hoditi gor v enaindvajseto nadstropje in dol. In spet in spet. Enaintrideset ponovitev. Prav tako izjemen psihološki trening.

V naslednjem življenju boste najbrž psiholog?
Hahaha, ne vem. Nisem prepričan, da imamo več življenj. Če koga motiviram, da sam odkrije, da je mogoče tudi nemogoče, bo super. Če bo z mojo pomočjo premaknil lastne meje, pa bo naravnost odlično. Vedno rad delim svoje izkušnje in s tem nimam nobenih težav. 

Največja napaka je, če ne poskusiš. Nikoli se ne smeš ozirati na to, kaj pravijo drugi. To je le njihov problem. 

Zakaj mnogi ne izpeljejo tistega, o čemer sanjajo, pa ne le v športu?
Ne upajo si. Bojijo se, pa ne vem, česa. Ne vem, česa bi se človek bal. Neuspeha? Morda prijateljev, znancev, sorodnikov, kogar koli. Po sistemu: Kaj pa bodo rekli, če mi ne uspe? Morda se bojijo zasmehovanja in pametovanja. Največja napaka je, če ne poskusiš. Nikoli se ne smeš ozirati na to, kaj pravijo drugi. To je le njihov problem. Ne smemo se ukvarjati s tem. Nikoli ne moreš ugajati vsem. Niti ni potrebe, da sploh komu ugajaš. Vsak je osebnost zase. Vedno moraš imeti nov izziv. S tem daješ življenju dodano vrednost. Če govorijo za tvojim hrbtom, pomeni, da si korak pred njimi. In le to šteje. Greš naprej, svojo pot. Ni se treba ustavljati. Če odstopiš, te nima biti kaj sram. Zakaj bi te bilo sram? Vsaj poskusil si! Bistveno je, da si se iz tega kaj naučil. Iz napak se učimo in to je tudi največja šola. Pravim, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, ne le po žličkah. Treba je le imeti izzive in si jih upati uresničiti. Uresničiti svoje sanje. In potem je vse mogoče.

Ste s takšno življenjsko filozofijo okužili tudi svoje otroke?
Vsi trije so že odrasli in samostojni. Starejši sin, ki je tudi športnik, mi je že nekajkrat rekel, da bi lahko šla kdaj skupaj teč. Mlajši sin je v policiji, hči pa študentka. Nobenega ne silim, da bi moral kaj trenirati. Ponosen sem na vse tri in vsakega posebej, vsak pa naj se odloča zase in vsak naj izbere svojo pot.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE