Zgodba o pogumu

Tanja Glušič: Gluho-slepa plezalka, ki premika meje

Raznovrstni beri žlahtnih odličij je na nedavnem svetovnem prvenstvu v paraplezanju dodala bronasto kolajno in še enkrat pokazala, da nič ni nemogoče. Športno plezanje ji daje krila, da avtistka, rojena gluha, vid pa se ji postopno slabša, v navpičnici teče čez ovire. Za dvaindvajsetletno Korošico Tanjo Glušič, ki jo čaka še zagovor diplome na višji ekonomski šoli in vrsta izzivov samostojnega življenja, se zdi, da se ne pusti omejevati. Ljudje okrog nje, z družino in trenerjem na čelu, pa vedo, koliko potrpežljivosti, vztrajnosti, truda, prilagajanja in spodbude napaja Tanjino zgodbo o motivaciji in neuklonljivosti.

Plezanje mi pomeni vse, je rekreacija, sprostitev, zabava, užitek, je moj način življenja. Je edini šport, kjer je vedno kaj novega, kjer so vsakič drugačni oprimki in razen na tekmi rezultat ni odvisen od časa,« Tanja kar žari, ko govori o svoji strasti, ki jo je septembra na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku kronala z bronasto kolajno, pred štirimi leti pa že s srebrno v Gijonu – in vmes z vrsto drugih paraplezalnih odličij. Še ena od Slovenk, ki kroji svetovni športnoplezalni vrh! Več slišimo o Janji Garnbret, Mini Markovič in drugih njenih vzornicah, v nasprotju s katerimi je Tanjin največji tekmec zdravje.



Družinska dinamika, ki zahteva veliko prilagajanja

Zaradi Usherjevega sindroma se je rodila s prirojeno gluhoto, vid pa se ji postopno slabša, tako da zdaj vidi, kot bi gledala skozi slamico. Zaradi alergije na pšenico in pomanjkanja vitamin D3 je bila pogosto utrujena in je potrebovala veliko spanja, zaradi Aspergerjevega sindroma, oblike avtistične motnje, pa je bolj zadržana, teže navezuje stike, hitro jo kaj iztiri, ima določene strahove in skrbi, razlaga njena mama Mateja: «Včasih hoče svoje, težko razume, da je kdo utrujen, da mora tudi ona malo potrpeti, da se moramo vsi skupaj prilagoditi. Vse želi vedeti in rada ima vnaprej vse načrtovano. Kar naporno je in nam vzame veliko energije, vsaka malenkost jo lahko vrže iz tira. Če ni dobro razpoložena, jo je treba spodbujati, da se pomiri, a če je sproščena in dobre volje, je vztrajna, sočutna, včasih nas preseneti – kot zadnjič, ko je spekla odlične zrezke, ki jih ni prej še nikoli. Močne želje jo ženejo naprej in zdaj je plezanje njeno življenje.«


Leta 2014, tri mesece pred svetovnim prvenstvom, je začela tarnati, da jo boli srce, 2015 ji je počila žilica v očesu, 2017 so ji trzale mišice na nogah, vsako leto je bila manj sposobna pri plavanju in hoji, postajala je vedno bolj zaspana, čeprav je manj trenirala. Zdravniki so odkrili le, da ima težave z želodcem. Decembra 2017 se je stanje močno poslabšalo, spala je podnevi in ponoči, ni mogla več hoditi, bolele so jo noge, imela je drisko. Vedno ji je bilo vroče. Pošteno smo se ustrašili, saj so znaki kazali tudi na multiplo sklerozo. Mateja, mama


V svet zahtevnega gibanja v navpičnici je vstopila v šestem razredu, skupaj z mlajšima sestrama, zdaj 18-letno študentko Saro in 17-letno dijakinjo Petro. »Ko je šla Sara v plezalni krožek, sva hoteli še midve s Petro. Ko je sestra dobila medaljo, sem jo želela tudi jaz. V osmem razredu sem plezala med zdravimi in bila vedno zadnja, saj ni bilo tekmovanja za invalide. V devetem razredu sem tekmovala med invalidi, med gluhimi v atletiki in namiznem tenisu, v srednji šoli pa že med slepimi, in sicer v plavanju, teku in smučanju. Čez dve leti smo na mladinski tekmi v Arcu ugotovili, da obstaja paraplezanje, tako sem poleti 2013 začela zares trenirati,« se spominja Prevaljčanka, članica Alpinističnega kluba Ravne na Koroškem.



Spretno v labirintu pisanih oprimkov

Na prvo paraplezalno tekmo leta 2013 v Arcu jo je spremljal oče Marjan, na svetovnem prvenstvu leta 2014 v Gijonu jo je v steni usmerjala mama, pozneje tudi sestri, športni plezalki, ki sta veliko prispevali s svojim poznavanjem športa. Domači jo še danes spremljajo in podpirajo na vseh tekmah, so bili pa izjemno veseli, ko so pred dvema letoma pri Planinski zvezi Slovenije ustanovili slovensko paraplezalno reprezentanco in je stik z njimi navezal inštruktor športnega plezanja Jurij Ravnik: »Takoj sva začela trenirati in že šla na prvo tekmo. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se dobro razumela, zadnje čase pa sva tako usklajena, da lahko delava bolj zapletene stvari, tudi dinamične gibe in kakšne trike, imava vse resnejše treninge.«


Takoj sva začela trenirati in že šla na prvo tekmo. Nekaj časa sva potrebovala, da sva se dobro razumela, zadnje čase pa sva tako usklajena, da lahko delava bolj zapletene stvari, tudi dinamične gibe in kakšne trike, imava vse resnejše treninge. Jurij Ravnik, inštruktor športnega plezanja


To je bilo videti tudi na treningu v Plezalnem centru Ljubljana, ko je Jurij usmerjal Tanjo v labirintu pisanih oprimkov in stopov ter ji dajal napotke, kako se jih lotiti, da drobno dekle ukani gravitacijo, tudi v previsnih stenah. Čeprav ne vidi, pleza bolje kot večina rekreativnih plezalcev, ki ostanemo brez besed, ko jo opazujemo na plezalni steni. Koliko pa se med plezanjem znajde sama? »Naslednji oprimek komaj najdem. Na tekmi je laže, ker je postavljena le ena smer. Ne ločim dobro barv, stopi so vsi črni ali pa beli, če so od magnezija.« Trenerjeva navodila sliši prek sistema FM, slušnega pripomočka, vstavljenega na polžev vsadek, ki omogoča neposreden prenos zvoka prek mikrofona brez motečih elementov.



Občutki pri plezanju pomembnejši od leska medalje

»Boljšega trenerja ne bi mogla imeti, zelo je potrpežljiv in jo zna umiriti,« poudari Mateja, saj je njena hčerka pod Jurijevim vodstvom prav zacvetela. »Tanja je zelo napredovala, od 6a, 6b do 7a, 7b, kar je življenjski cilj kakšnih rekreativcev – da je to dosegla v dveh letih, je ogromno. Malo ji še manjka moči in za to si prizadevava, saj je tudi konkurenca vse močnejša. Finalne smeri so ocenjene s sedem, finale od 7a do 7b, toliko težje so, da številne nekdanje Tanjine tekmice ne tekmujejo več, ona pa je bila že prej boljša od njih, pripravljena je delati in to jo tako veseli, da je lahko sledila dvigu težavnosti,« oriše Ravnik. Prikima mu tudi Tanja, ki je na svetovnem prvenstvu v kategoriji B2 (omejitev vida do največ pet odstotkov) ponosno stopila na tretjo stopničko, do srebra ali celo zlata pa ji je kljub dovolj moči zmanjkalo časa: »Včasih so bile na tekmah lažje smeri, ocenjene s pet ali šest. Vesela sem, da sem dobila medaljo, saj je to zelo težko, ker je tako huda konkurenca. Veliko sem trenirala za to, želim pa si tudi, da bi bile na tekmah pravične kategorije.« Vsi, ki smo v popolni tišini, da lahko trenerji svojim varovancem dajejo navodila za plezanje, spremljali njen finale svetovnega prvenstva, smo se spraševali, ali so res vsa dekleta v isti kategoriji, saj je bila razlika v njihovem vidu očitna.


Poleg tega 22-letnica končuje študij ekonomije na višji strokovni šoli v Slovenj Gradcu, kamor so jo usmerili starši, ker je blizu in ker je Zoisova štipendistka z odliko končala srednjo ekonomsko šolo, kijo je obiskovala z normalno slišečimi in videčimi, ter bila druga v Sloveniji na tekmovanju iz računovodstva.


Na tekmovanjih je ganljivo videti, kako Jurij Tanjo držeč za roko pospremi do prvega oprimka, ji umirjeno narekuje smer in jo karseda sproščeno opozarja na iztekanje časa, zato ni nenavadno, da ob njenih uspehih – tako kot njeni domači – žari od ponosa. Tanjini dosežki so plod ekipnega dela, Ravnik pa ni le trener gluho-slepe plezalke, ampak tudi njen motivator, športni psiholog – ali bolje: kot njen starejši brat. »Velikokrat se pogovarjava življenjske stvari, sploh po tekmah. Če kdaj nisi prva, si zelo slabe volje, potem pa si morava vzeti čas in se usesti, da ni tako grozno, če nisi vedno prvi, da je tudi v življenju včasih povsem dobro, če si drugi. Če si se potrudil in pokazal največ, je to vredno še več kot medalja, za katero je precej nepomembno, ali je zlata ali srebrna, če si ti zadovoljna, da si dobro plezala. Včasih so tudi pravila takšna, da ni povsem pravično za koga, a če se obremenjuješ s tem, pozabiš plezati in pozabiš, kako uživaš, da lahko tekmuješ,« razlaga malce Tanji, malce meni.



Samostojna pri vsem, kar jo zanima

Športu predana mladenka prikima, da je to res največ vredno, saj ji življenje ne prizanaša. »Leta 2014, tri mesece pred svetovnim prvenstvom, je začela tarnati, da jo boli srce, 2015 ji je počila žilica v očesu, 2017 so ji trzale mišice na nogah, vsako leto je bila manj sposobna pri plavanju in hoji, postajala je vedno bolj zaspana, čeprav je manj trenirala. Zdravniki so odkrili le, da ima težave z želodcem. Decembra 2017 se je stanje močno poslabšalo, spala je podnevi in ponoči, ni mogla več hoditi, bolele so jo noge, imela je drisko, po vsem, kar je pojedla, ji je bilo slabo, vedno ji je bilo vroče. Pošteno smo se ustrašili, saj so znaki kazali tudi na multiplo sklerozo. Na srečo je bila glavna težava huda alergija na pšenico, trave in pršice ter kronično pomanjkanje vitamina D3. Z dieto in zdravili se je počasi uredilo, saj je tudi Tanja že obupovala, a tudi z beleženjem na koledar, koliko minut hoje zmore, opazila napredek,« se spominja mama, ki hčeri zdaj pred vsako tekmo, treningom in drugo potjo skrbno pripravi primerno hrano.


Plezanje mi pomeni vse, je rekreacija, sprostitev, zabava, užitek, je moj način življenja. Je edini šport, kjer je vedno kaj novega, kjer so vsakič drugačni oprimki in razen na tekmi rezultat ni odvisen od časa. Tanja


Na trening v Ljubljano se je – kot običajno – pripeljala s prevozi.org, kar je zanjo najpreprostejši način potovanja med Koroško in Ljubljano. Pa tudi sicer se trudi, da bi bila čim bolj samostojna, jo pohvali mama: »Samostojna je pri vsem, kar jo zanima – da gre na trening, gre s prevozi, na tokratni intervju je šla sama. Sama gre na sprehod, doma pleza in trenira, ko postane temno, pa ima težave. Zjutraj pospravi posodo iz pomivalnega stroja, zlaga perilo, takšna dela rezervira zase, da ji ni dolgčas.« Poleg tega 22-letnica končuje študij ekonomije na višji strokovni šoli v Slovenj Gradcu, kamor so jo usmerili starši, ker je blizu in ker je Zoisova štipendistka z odliko končala srednjo ekonomsko šolo, ki jo je obiskovala z normalno slišečimi in videčimi, ter bila druga v Sloveniji na tekmovanju iz računovodstva.



Končuje študij, zaposlitev pa se zdi nedosegljiva

Dekle, ki težko samo piše ali bere zapiske, ima neverjeten spomin. »V prvem letniku srednje šole je še šlo, naslednje leto sem že morala imeti projektor, da sem si povečala črke. Nisem se mogla več učiti s papirja, potrebovala sem računalnik, na katerem si povečam črke, a ga ne morem uporabljati dolgo, ker me bolijo oči. Pri učenju mi je veliko pomagala gospa Tanja Ferk prek društva slepih in slabovidnih Maribor, ki je prihajala vsak teden. Učili sva se z vprašanji in odgovori ali pa mi je brala snov; če nisem razumela, mi je še razložila. V drugem letniku višje šole sem dobila dodatno učno pomoč prostovoljke, študentke Maše Pasterk. Ogromno mi je pomagala pri seminarskih nalogah, predvsem pa pri diplomski.«


Zaradi Usherjevega sindroma se je rodila s prirojeno gluhoto, vid pa se ji postopno slabša, tako da zdaj vidi, kot bi gledala skozi slamico. Zaradi alergije na pšenico in pomanjkanja vitamin D3 je bila pogosto utrujena in je potrebovala veliko spanja, zaradi Aspergerjevega sindroma, oblike avtistične motnje, pa je bolj zadržana, teže navezuje stike, hitro jo kaj iztiri, ima določene strahove in skrbi


»Čaka me le še zagovor diplome z naslovom Poslovni načrt za plezalni center v Slovenj Gradcu,« razlaga Glušičeva, ki bo piko na i pristavila v tem študijskem letu. Kaj pa potem? »Ne vem, saj ni pravega dela zame,« z malce grenkobe pripomni 22-letnica, pa tudi njeni starši se zavedajo, da bo z diplomo izgubila študentski status, zato morajo prej še marsikaj pretehtati, saj bo težko dobila zaposlitev: »Ne vem, kaj bi lahko delala. Ko je bila na praksi, je fotokopirala, vlagala dokumente v mape, žigosala, to bi lahko delala, a bi moral biti zraven nje kdo, ki bi ji pomagal.«



Porazi jo motivirajo za delo

Življenje ji vnovič in zopet in znova postavlja omejitve, a jih Tanja neuklonljivo premaguje, tudi športni porazi jo motivirajo za delo. »Všeč mi je, da si kar malo jezna, če česa ne moreš – marsikdo bi zamahnil z roko, to ni zame, to je pretežko –, in rečeš: je treba bolj trenirati, bom še enkrat poskusila. Nič te ne vrže iz tira!« jo zna spodbujati Jurij. V prihodnosti jo čakajo še novi izzivi, učenje uporabe bele palice ter Braillove pisave in vrstice. Njen prosti čas pa je posvečen športnemu plezanju, kjer je prava poznavalka tako slovenskega kot svetovnega dogajanja, o čemer bi lahko razpredala ure in ure.


Življenje ji vnovič in zopet in znova postavlja omejitve, a jih Tanja neuklonljivo premaguje, tudi športni porazi jo motivirajo za delo.


»Navijam za najboljše!« jedrnato odvrne, za koga stiska pesti v športnem plezanju, veliko pa ji tudi pomeni, da je spoznala številne pomembne osebe v športu, ki ji pomeni vse. “Zelo priljubljena si na tekmah. Vsi hodijo do tebe, jaz pa ti povem, kdo je prišel, in prevedem, kaj je rekel. V Kranju je k Tanji pristopil komentator svetovnega pokala, vsak jo pride pozdravit, ji čestitat. Spoznala si tudi že zelo slavne ljudi, avstrijsko plezalko Angelo Eiter, ki te vedno pride pozdravit, pa tudi druge,” spomin za oba obudi Jurij.



Slovenska paraplezalna reprezentanca

Ob Tanji se je dodobra izbrusil, saj je bila tudi zanj to prva izkušnja dela z gluho-slepo osebo. Poudarja, da je dobil drugačen pogled na plezanje in da se ob njej ves čas uči, a izkušnje vzajemno povezuje in dopolnjuje s treningom videčih. »Za plezalko je bolje, da jo trenira izkušen plezalec in se ji prilagodi, kot trener, ki veliko dela s slepimi, a ne ve toliko o plezanju. Razmišljal sem, kako bi plezalne tehnike in rutine prilagodil Tanji, saj ostane veliko več, kot če bi začel z omejitvijo in dodajal, kar vse zmore. Ne glede na to, ali treniraš rekreativca ali tekmovalca, je izziv iz vsakogar potegniti čim več,« razloži Ravnik in doda: »Plezanje je vrhunski šport tako za rehabilitacijo kot za kakršen koli hendikep. Slepi in slabovidni precej izboljšajo ravnotežje, gibanje v prostoru, statiko, močan je socialni vidik. Je eden boljših športov ne le za rekreativce in otroke, tudi za invalide – ne glede na omejitev je koristno za vsakogar.«


Včasih hoče svoje, težko razume, da je kdo utrujen, da mora tudi ona malo potrpeti, da se moramo vsi skupaj prilagoditi. Če ni dobro razpoložena, jo je treba spodbujati, da se pomiri, a če je sproščena in dobre volje, je vztrajna, sočutna, včasih nas preseneti – kot zadnjič, ko je spekla odlične zrezke, ki jih ni prej še nikoli. Močne želje jo ženejo in zdaj je plezanje njeno življenje. Mateja, mama


Ravnik je tudi selektor slovenske paraplezalne reprezentance, v kateri sta poleg Glušičeve še plezalec z multiplo sklerozo Gregor Selak, ki se je prav tako s svetovnega prvenstva vrnil z bronom, in alpinist Matej Arh, ki se je v paraplezanje podal po padcu in poškodbi hrbtenice med lednim plezanjem. »Več časa ko preživimo skupaj, bolje se kot ekipa razumemo. Vsak zase je malo poseben, kar nas zelo bogati,« se nasmehne Jurij in tudi Tanja prešerno pristavi, da »je družba fajn in se Grega navadno heca«, tako da sproščenosti in dobre volje ne manjka. Kjer je volja, je tudi pot. In so novi cilji, nove želje. Tanja pravi, da o njih še ni veliko razmišljala, a »vem, da mi manjka zlato na svetovnem prvenstvu«. Ob njeni motiviranosti in jekleni volji se zdi, da je zanjo edina meja nebo!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE