Kaj sploh pomeni otrokov prosti čas? Veliko staršev verjame, da je to pač čas, ko otrok ni v šoli. A bistveno vprašanje je, kaj popoldne počne.

Prosti čas naj bi napočil takrat, ko potrebujemo počitek, nove moči, družbo najbližjih, prijateljev. Enako velja za otroke. Vemo, da otroci že v šoli potrebujejo odmore, veliko športa, ki ga je vsekakor premalo, da spremenijo obremenitve iz miselnih na fizične, se sprostijo, pogovorijo med sabo. V prostem času naj bi predvsem poskrbeli za razbremenitev od nalog in obveznosti.
Današnji otroci imajo že v času pouka cel kup interesnih dejavnosti, ki jih ne moremo opredeliti kot prostočasne vsebine, ker so to dejavnosti, ki jih zanimajo, imajo zanje predispozicije uspešnosti, včasih pa so celo zahtevnejše kot redni šolski predmeti. Potem so na vrsti še obšolske dejavnosti. Staršem vedno svetujem, naj otrok v prvi triadi popoldneve preživi doma, da v miru opravi šolska in domača opravila. Predvsem pa, ker je popoldan tudi čas za igro. Obšolske dejavnosti velikokrat pomenijo stres za celotno družino; sčasoma otrok ne loči več, katere naloge so pomembne in katere ne. Nemalokrat se zgodi, da se družina zbere zvečer zato, da skupaj delajo domače naloge. Po mojih izkušnjah imajo otroci, ki so prezgodaj in pretirano vključeni v razne dejavnosti, že ob začetku pubertete vsega dovolj. Poleg izčrpanosti je čedalje več tudi psihosomatskih obolenj, motenj pozornosti, anksioznih stanj.

Današnji starši so se pootročili, igrajo se s svojimi otroki in to imenujejo »ukvarjanje z otrokom«. Ko jim povem, da je igra otrokova dejavnost in da je vloga staršev delati tisto, kar delamo odrasli, otroci pa nas opazujejo in potem v igri posnemajo, mi rečejo, da se njihov otrok ne zna igrati in da zato starše potrebuje. 

Najbolj preprosto je reči, naj gredo ven; plezat na drevesa, igrat gumitvist ... A ne samo da veliko otrok odrašča v okoljih, kjer travnika ali igrišča ni nasproti hiše, tudi socialne veščine današnjih šolarjev so, se zdi, drugačne. Kakšen je vaš občutek?

Tudi tam, kjer igrišča so, večinoma samevajo; na travnikih pa sploh ne vidimo več otrok. Nedavno sem vnukinjo peljala na igrišče; v peskovniku se je pet mamic igralo s svojimi otroki, vsak s svojo lopatko, posodicami ... Otroci so si drug drugega sicer ogledovali, a nihče ni k nikomur pristopil. Današnji starši so se pootročili, igrajo se s svojimi otroki in to imenujejo »ukvarjanje z otrokom«. Ko jim povem, da je igra otrokova dejavnost in da je vloga staršev delati tisto, kar delamo odrasli, otroci pa nas opazujejo in potem v igri posnemajo, mi rečejo, da se njihov otrok ne zna igrati in da zato starše potrebuje. Kako naj tak otrok razvije socialne veščine? Tudi ko odrašča, si mora sam najti prijatelje! Naučiti se mora sam reševati konflikte. Danes je vse organizirano, starši pa se identificirajo z otrokovo težavo in skupaj iščejo rešitve. Narobe svet!



Šolske obveznosti so najrazličnejše. Od kod izvira potreba po tem, da si najboljši, da imaš najvišje ocene? Je v ozadju vpliv družine, družbe, neizrečenih, a vseeno močnih sil?

Otrok, ki imajo dobro samopodobo, uspehi drugih ne ogrožajo. Niso pretirano tekmovalni, so kritični do svojih napak, vendar napak drugih ne podcenjujejo. Kadar je samopodoba nizka in so v ozadju previsoka starševska ali otrokova pričakovanja, potem je izredno naprezanje neizogibno – ne za svoj uspeh, temveč da si boljši od drugih ali celo najboljši. Če se to ne zgodi, lahko otrok uporabi tudi nepoštene načine ali pa se mora zateči v psihosomatiko. Otroci, ki morajo vse znati, so perfekcionisti; to je osebnostna lastnost, zato je še posebno pomembno, da starši ne pritiskajo nanje, ker so že sami dovolj zahtevni do sebe. Seveda lahko starši svoja prevelika pričakovanja izražajo na podzavestni ravni; vedo, da ni dobro imeti takšnih pričakovanj, vseeno nehote naredijo vse, da bi bil otrok uspešen.
Za otroka je najslabše takrat, ko se med sabo zloži več dejavnikov; genska zasnova, prevelika pričakovanja, njegova osebnostna struktura ... Vsak je primer zase.

Odrasli bi se morali plemenititi z odnosi, branjem, glasbo, športom, ne z elektronskimi napravami. Obstaja namreč velika razlika med tem, ali gremo skupaj na sprehod, kolesarit, v kino, knjižnico, ali pa gledamo Reko ljubezni. 

Kako naj starši poskrbijo zase, da bodo lahko poskrbeli za otroka tako, da bo njegov prosti čas res prost, da bo otrok lahko to, kar mora biti – otrok? Vse preveč mam in očetov slišim, ki na vprašanje, kdaj so si nazadnje vzeli čas zase v miru, odgovorijo z – ne spomnim se.

Žal smo ljudje naravnani tako, da sprememb ne sprejmemo, dokler nas življenjske okoliščine vanje ne prisilijo. Dokler stvari delujejo, se ne obremenjujemo s tem, da prosti čas otroka sploh ni prosti čas, ampak zaposlitev. Saj vendar vsi delajo tako! Zame je vedno merilo vsak posameznik, vsaka družina. Postaviti si je treba prioritete; tiste nujne, druge malo manj. Ostati mora še dovolj časa za skupno večerjo, delo, praznovanja, izlete, doživetja. V logoterapiji je recept zelo enostaven: osem ur spanja, osem ur dela in osem ur za družino, kulturo in skrb zase.

Všeč so mi ideje nekaterih družin, ki se odločijo, da en dan v tednu ne bodo prižgali nobene elektronske naprave, telefone pa celo skrijejo sami pred sabo. Kaj lahko dajemo drug drugemu takrat?

Odrasli bi se morali plemenititi z odnosi, branjem, glasbo, športom, ne z elektronskimi napravami. Na področju odnosov so prižgani številni alarmi, kajti ljudje ne znajo več biti skupaj. Odnos čez teden še nekako deluje, ker so delo in obveznosti z otroki rutinski, kriza se pojavi konec tedna. Obstaja namreč velika razlika med tem, ali gremo skupaj na sprehod, kolesarit, v kino, knjižnico, ali pa gledamo Reko ljubezni. Vredne vsebine in doživetja pustijo sledi, nam dajejo moč, pozitivna čustva; s kakovostnega koncerta ali pohoda v gore se ne moremo vrniti prazni. Vedno je lepše, če si lahko doživetja podelimo, se jih skupaj spominjamo. Takrat smo na poseben način povezani, naši odnosi se krepijo, saj želimo ravno s to osebo in v tej družini to povezanost spet in spet doživljati. Res pa je, da se je za vredne stvari treba potruditi, se odreči ležernosti in opustiti izgovore o zaposlenosti, hitrosti časa. In predvsem – ugasniti televizijo in pospraviti mobilnik.