Je sončna oseba, ki je izkusila tudi temno plat življenja. Verjame v moč samozdravljenja. »Zdravila sama po sebi nam dolgoročno ne prinašajo zdravja in sreče, nasprotno, vse več je bolnih in depresivnih. Pozabljamo na to, kdo smo,« razlaga v prijetnem vrvežu v enem izmed ljubljanskih lokalov; hvaležna, da je stopila na svojo pot. 


Ljudi ne vidite zgolj kot telesnih bitij, temveč predvsem kot duhovna. Vam je bilo torej težko sedeti v ordinaciji in pacientom predpisovati zdravila?

(smeh) Kot zdravnica sem delala enajst let in že od nekdaj sem vedela, da mi zdravstveni sistem, takšen kot je, ne ustreza. Da želim z ljudmi delati drugače, da se želim z njimi več pogovarjati, biti iskrena, jih motivirati na poti do zdravja. Kot zdravnik pri nas žal nimaš dovolj časa, pacienta odpraviš v petih do desetih minutah, mu predpišeš recepte in to je to. Nekateri so s tem zadovoljni, vzamejo tableto in se ne sprašujejo, zakaj jih boli glava, od kod povišan krvni tlak ali rana na želodcu, ne potrebujejo globljega razumevanja in niso pripravljeni veliko spreminjati. Mene pa pri delu z ljudmi zanima prav to; zakaj ime nekdo rano na želodcu, zakaj je depresiven. Že na fakulteti sem se spraševala o tem, zakaj je toliko bolnih, če pa naša medicina nenehno napreduje in ponuja toliko zdravil. Nekateri starejši jemljejo po 10 do 15 vrst zdravil hkrati, trojna za pritisk, trojna za sladkor ... Je to res dobro? 

Bojimo se zameriti ljudem, postaviti meje, reči ne. Na vseh koncih delamo kompromise, pozabljamo nase in to se pokaže v zdravju, počutju – v obliki depresije, izgorelosti ter številnih drugih bolezni. 

Pri iskanju vzrokov bolezni je potreben drugačen pogled na bolezen, na to, kar se nam dogaja. Kako to doseči?

Res je. Menim, da so predvsem mlajši o tem bolj ozaveščeni, da jim ni vseeno, kaj dajo vase, da se sprašujejo, zakaj zbolijo, in ta premik v miselnosti ljudi se mi zdi zelo spodbuden. Menim tudi, da je ena izmed nalog naše dobe dvigniti raven zavesti in postati bolj zavestna bitja, da ne živimo zgolj po avtomatizmu, pravilih ter začnemo stvari najprej spreminjati pri sebi. Bolezen je, če jo lahko tako vzamemo, priložnost, da se zazremo vase, da pogledamo, kaj delamo proti sebi, katera dejanja, razmišljanja, prepričanja nam v življenju škodujejo. Prav je, da se v takih trenutkih odpremo, da znamo spregovoriti o tem, kako se počutimo, tudi o neprijetnih občutkih. Le tako bomo našli odgovore in pomoč.
Ste specialistka družinske medicine, študirali ste akupunkturo v Sloveniji in na Kitajskem, naredili šolo klinične psihologije, tečaj funkcionalne medicine, obiskovali ste delavnice osebnostne rasti ter tečaje meditacije v Evropi in Indiji. Vodite delavnice sproščanja in samozdravljenja, ponujate prehransko svetovanje ter individualne mentorske programe za zdravljenje depresije, tesnobe, izgorelosti in kroničnih bolezni. Kaj je pravzaprav skupno vsem tem oblikam zdravljenja? Kaj nam lahko dajo?
Pri zdravljenju prepletam izkušnje iz klasične zahodne medicine z določenimi tehnikami naravnega zdravljenja, vzpostavljanja ravnovesja in sproščanja. Te tehnike pripomorejo, da se v telesu aktivirajo naravni mehanizmi zdravljenja. Telo se namreč v stanju sprostitve in pretočnosti zdravi samo. Ne zavračam uradne medicine, saj ponuja veliko neprecenljivega znanja, žal pa pogosto pozablja na celovitost človeka. Zaradi lastnih izkušenj sem prepričana, da resnično ozdravimo le, če se zadeve lotimo celostno in poiščemo stik s samim seboj. V sebi imamo namreč izjemne potenciale, le aktivirati in živeti jih moramo. Ko se ljudje začnejo zavedati, kdo v resnici so, se postopoma osvobodijo omejujočih prepričanj, vzorcev razmišljanja in so bolj v ravnovesju s seboj. Posledično so bolj zdravi in vitalni. 

Danes vemo, da se lahko geni aktivirajo ali ne. In večja verjetnost je, da se aktivirajo, če smo v stresu. Če se želimo ozdraviti, moramo telo spraviti iz stanja stresa v stanje sprostitve.
Včasih so ljudje hodili k zdravniku z željo, da jim bo vrnil zdravje, moč so dali njemu. Vi, nasprotno, jim poveste, da imajo moč v sebi.

Res je, ljudem želim pokazati, da imajo sami največjo vlogo pri zdravljenju. Pri kroničnih boleznih, kot so depresija, anksioznost, avtoimunska obolenja, izgorelost, prebavne težave, kronične bolečine, jih spodbujam, da pogledajo globlje vase in naredijo določene spremembe, ki jih bodo odprle za zdravljenje. Menim, da so kronične bolezni sporočilo telesa in duha, da smo pozabili nase. In ko se ljudje odprejo temu spoznanju in si želijo resničnega zdravja, pride terapevt, učitelj joge, zdravnik. Toda moč je v njih samih in zaupanju vase in v življenje. Ljudje, ki se poglobijo vase, pogosto spoznajo, zakaj so zboleli, in potem je pot zdravljenja lažja. Naredijo spremembe pri sebi, zdravila so seveda lahko dodatek, a zdravi jih predvsem ljubeč odnos do sebe in življenja. Zaupen odnos s terapevtom pa zdravljenje podpre. Sama delam z ljudmi, ki so radi aktivni v tem procesu in so pripravljeni narediti spremembe pri sebi. Najprej pogledamo, kako živijo, razmišljajo, čustvujejo, nato jim pomagam aktivirati notranje zdravilne potenciale z različnimi tehnikami sproščanja, dihanja, po potrebi spremembo prehrane, gibanja. Naučim jih tehnik, s pomočjo katerih se osvobodijo omejujočih prepričanj, odnosov, predvsem pa jih podprem pri izboljšanju odnosa do sebe. 


Nadaljevanje intervjuja preberite v aktualni Oni, ki je izšla danes, 24. januarja 2017.