Nives Meroi in Roman Benet

Zaradi moža sem se odpovedala svetovni slavi

Italijanka Nives Meroi in Slovenec Roman Benet sta popolno, sijoče presenečenje. Modrooki plezalski par izžareva lepoto, preprostost, moč in povezanost; prvi na svetu je skupaj osvojil vseh štirinajst osemtisočakov, a ga ne spremlja niti senca arogance. Malo v italijanščini in malo v slovenščini se pogovarjamo v Trbižu v njuni prodajalni s športno opremo. Ni naključje, da jo krasi zastava z budističnim neskončnim vozlom, simbolom modrosti in prijaznosti – večnosti dobrega. Prav to je vodilo tudi Nives, ko je Romana sredi divjine rešila iz smrtne nevarnosti.

Od kod silna odločenost, da dosežeta, kar si zastavita?

Nives: To je stvar genetike. (Nasmeh.)

Roman: Nives ima tisto zdravo prirojeno trmo. Meni pravijo, da sem tako zelo trmast, ker sem Slovenec. (Smeh.)

Nives: V stiku z naravo se zaveš, kako majhen in ranljiv si kot človek. Na trupla v ekstremnem gorskem okolju gledam z vidika, da gre za mrtvo osebo in zato ne moreš narediti ničesar več, da bi ji lahko pomagal. Šele ko se vrneš v nižino, se podoba umrlega spet pojavi v mislih in ti postane težko pri srcu. 

Saj res, Roman, pred nekaj dnevi ste prejeli tudi slovensko državljanstvo. Čestitke! Kaj vam to pomeni?

Roman: Oba starša sta Slovenca. Po spremembi meje sem se rodil kot Italijan, a sem kulturno gledano Slovenec. Doma smo se pogovarjali slovensko. Zdaj, ko sem uradno tako državljan Italije kot Slovenije, meja zame v resnici ne obstaja več. Menim, da bi vsi v EU morali imeti vsa državljanstva, potem bi šele zares lahko govorili o povezani celoti.



Par sta že od osemnajstega leta. Kdaj se je med vama začela spletati posebna energija oziroma je preskočila iskrica? V hribih oziroma v gorah?

Nives: (Smeh.) Ne, že prej. Kot sicer pravi Romano (sama njegovo ime izgovarja v italijanski različici, op. a.), najbolj praktično je, da imaš dekle, ki ti je vsak konec tedna na voljo za zabijanje klinov. (Smeh.) 

Roman: Na Nives kot sestrino sostanovalko sem postal pozoren takoj, ko sem izvedel, da rada hodi v gore. Sprva sva bila samo prijatelja. Mislil sem si, da bi imela še kaj več, vendar ni kazalo, da bi bila za, zato sem se odpravil po daljši poti.

Pametno.

Roman: (Smeh.) To je bila domišljena taktika.

Kdaj sta postala veliko več kot le soplezalca in je sledila poroka?

Nives: Ljubezen se je rodila kakšno leto po tistem, ko sva začela plezati skupaj. Po osmih letih zveze sva se namenila na odpravo v Južno Ameriko na gorovje Bela Kordiljera. Nisva vedela, kako bova našla denar in čas za takšen podvig. Pa sva se domislila, da se bova poročila in nama bo tako poleg običajnega dopusta v takratnih službah pripadalo še petnajst dni za mladoporočence. Svate sva prosila, naj namesto daril prispevajo denar za najino potovanje. 

Praktično. Ali smem vprašati, zakaj nimata otrok?

Nives: Na to vprašanje in odgovor sem se pripravila, ker sem ga pričakovala. (Nasmeh.) Najprej sva mislila, da je za otroke prezgodaj, zdaj je prepozno. Vmes sva skupaj doživljala strast.

Najprej sva mislila, da je za otroke prezgodaj, zdaj je prepozno. Vmes sva skupaj doživljala strast.

Strast ...?

Strast do alpinizma. (Pomolči.) Tako sva pridobivala dragocene izkušnje za bivanje v dvoje, tudi ko nisi v gorah.

Vajina ljubezen je veličastna s poudarkom na vajina. Nives, pred devetimi leti na usodnem vzponu na Kangčendzengo, ki je s 8586 metri tretji najvišji vrh sveta, ste dali partnerja na prvo mesto, pred ambicijo. 

Nives: Čudni so časi, v katerih živimo. To, kar sem storila, bi moralo biti nekaj najbolj normalnega. Časopisi bi se morali razpisati takrat, ko človek tega ne bi naredil, ne pa nasprotno. (Nasmeh.) 

Roman: Res je, za vsakogar bi morala biti na prvem mestu skrb za najdražjo osebo v stiski, a žal ni tako.

Nekateri mediji so takrat zares pisali – pa zakaj se je Nives v tekmi s Španko in Avstrijko ustavila le tisoč metrov pred vrhom, ko pa je za njegovo osvojitev potrebovala le še en dan in bi postala prva ženska na planetu, ki je osvojila vseh štirinajst osemtisočakov?! To, da je njen ljubi zbolel, se jim ni zdel dovolj dober razlog.

Roman: Drži, določeni novinarji so se z odločitvijo Nives strinjali, drugi pa so se spraševali, zakaj ni vseeno šla naprej, ko je bila pa tako blizu zmagi in večni slavi. To, da bi jaz po vsej verjetnosti lahko izdihnil, če bi nadaljevala pot, se jim v primerjavi z obetajočim se zmagoslavjem ni zdelo tako pomembno. Takoj naslednji dan po najinem sestopu oziroma v naslednjem mesecu je Nives izgubila vse pokrovitelje, pa čeprav je bila takrat zelo slavna.



Precej kruto.

Roman: Tako je to v tem svetu. (Nasmeh.) 

Pa vendar, Nives, še vedno ste prva Italijanka, ki je preplezala vse osemtisočake, vi, Roman, pa ste prvi Slovenec, ki mu je uspelo enako. Kaj sta sicer po izobrazbi?

Roman: Sem strojni tehnik. Nekaj let sem se ukvarjal s stroji za gradnjo predorov. 

Nives: Moje področje je jezikoslovje. Študirala sem francoščino in angleščino.

V vašem pisanju lahko začutiš vzdušje, ki sta ga doživljala v gorah. Ali gre prav tako za neke vrste versko izkušnjo s posebnimi obredi?

Nives: Reciva raje duhovno izkušnjo. Redno smo izvajali obrede, imenovane puža, in sicer pred vsakim vzponom na goro. 

Roman: Sam nisem denimo budist oziroma veren v klasičnem pomenu besede, vendar do gora čutim veliko spoštovanje. Tamkajšnji prebivalci verjamejo, da na gori ne le živijo bogovi, temveč je ona sama bog. V resnici se nanjo sploh ne bi smel povzpeti. S tem, ko ob njenem vznožju izvedeš obred – ponavadi naravi daruješ pivo in riž – se ji nekako opravičiš oziroma se ji poskušaš odkupiti.

Nives: Ko veš, da obstajajo osebe, kot je neznani mladenič, ki je Romanu daroval kostni mozeg, ti to vendarle daje upanje za človeštvo. 

Katerega spola so najvišje gore kot bogovi?

Nives: Po verovanju, ki je še starejše od budizma, gre večinoma za boginje.

Nives, v potopisu ste krasno opisali legendo naroda izpod Kangčendzenge – kako je Velika mati naredila vse stvari na Zemlji, v morju in na nebu, nato pa je iz večne čistosti in svetega snega te gore ustvarila naše prednike ter jih poslala navzdol. Po svoje je torej gora tudi mati človeštva?

Nives: (Pokima.) Drži. Moram povedati, da se nama je obema pogosto zdelo, kot da naju po gori za roko vodi prav Velika mati. Leta 2009 mi je ponudila izbiro: spopad s tekmicama, ki bi mi verjetno prinesel zmago, ali njega. (Pogleda Romana.) Očitno sem izbrala prav, saj sva se kljub njegovemu izjemno slabemu počutju spustila brez zapletov. Ne vem, ali je šlo res za Veliko mater ali kakšno drugo energijo vesolja. Pravzaprav nam tega ni treba imenovati, pa čeprav obstaja.

Ali drži, da je naslov vaše knjige Ne pustim te čakati nastal prav na podlagi besed, ki ste jih namenili Romanu?

Nives: Res je. Rekla sem mu natančno to, potem ko mi je dejal, da me bo počakal v taboru in naj sama dosežem vrh. Bila sem zaskrbljena, saj je bil Roman do tistega trenutka vedno močnejši in hitrejši od mene. Čutila sem, da moram najprej pomagati njemu, ne glede na vse.



Lepo. Zakaj vendarle živimo v svetu, kjer vlada egoizem in včasih najteže priskočimo na pomoč prav najbližjim?

Nives: To je težko vprašanje.

Roman: Če bi poznali odgovor, bi rešili največje težave na svetu. 

Z vzponi na najvišje točke sveta sta doživela to, česar večina ne bo nikoli, zato skoraj zagotovo vesta več. 

Roman: Mogoče. Gora ti da orodje za spoznanje. Ne gre le za šport, temveč veliko več. Do temeljnih spoznanj se lahko dokoplješ le v naravi, kjer si se prisiljen spopasti s težavami. To, kar doživiš, ko osvojiš vrh in srečno prideš nazaj dol, je nepozabno in te spremlja do konca življenja.

Roman, po sestopu s Kangčendzenge leta 2009 ste kar dve leti preležali v bolnišnici. Najprej so vam morali zaradi aplazije kostnega mozga tega presaditi, sledili so še drugi zdravstveni zapleti. Nives, kako ste se počutili takrat – jezno, razočarano?

Nives: Počutila sem se, kot bi se znašla sredi hudega potresa, popolne katastrofe. Mislila sem, da je to konec najine plezalne poti. Do tistega trenutka so bile tako hude zdravstvene težave in dolgotrajen proces zdravljenja nekaj, česar nisva poznala. 

Roman: To je bil popoln šok.

Roman: Do temeljnih spoznanj se lahko dokoplješ le v naravi, kjer si se prisiljen spopasti s težavami. To, kar doživiš, ko osvojiš vrh in srečno prideš nazaj dol, je nepozabno in te spremlja do konca življenja.

Kot da ni bila že aplazija kostnega mozga zadosti huda bolezen, kmalu  ste dobili še herpes zoster, prav tako so vam morali zamenjati kolke.  

Roman: Res je, vse mogoče. (Nasmeh.) Glede na to, da sem dobil kostni mozeg mladega darovalca, sem se pozneje šalil, da je od tistega dne z nama z Nives v gore hodila še tretja oseba. Tudi Kangčendzengo smo lani maja pravzaprav osvojili trije. (Smeh.)

Nives: Zdaj imam odgovor na vaše vprašanje o egoizmu. Življenje, ki smo ga ustvarili, temelji na samoljubju in denarju. Ta vlada vsemu, namesto da bi gradili odnose znotraj skupnosti na podlagi povezanosti med ljudmi. Pa vendar, ko veš, da obstajajo osebe, kot je neznani mladenič, ki je Romanu daroval kostni mozeg, ti to vendarle daje upanje za človeštvo. 

Vama je zdrava nostalgija po gorah dala zagon za premagovanje vseh bolezni, ki so se zgrnile nad Romanom?

Nives: Nedvomno. Prav spomini na doživetja v gorah so nama dali moč, da sva vse tiste temne čase prebrodila skupaj, saj sva vedela, kako daleč, kako visoko sva sposobna splezati – kaj vse zmoreva.

Pa vendar kljub velikanskemu uspehu nista bahava in ostajata skromna. 

Roman: To ni skromnost, temveč resnicoljubnost. To dosežeš takrat, ko delaš nekaj, kar te veseli in v to verjameš, počneš le zase, ne za druge. Oba plezava tako. Ne zbirava številk in metrov, da bi se postavljala pred drugimi. V nasprotnem bi skrenila s poti, ki prinaša pravo uživanje v življenju.



Pa še nekaj je, kar vama v že 38 let dolgi partnerski zvezi verjetno prinaša tisto pravo ravnovesje in umirjenost – v odnosu sta tipična moški in ženska.

Roman: Zagotovo. Zelo sva si različna. 

Nives: Tako v gorah kot doma ima on rad t. i. ustvarjalni nered, ki mene vedno znova spravlja ob pamet. Enako je, ko sva na dveh kvadratnih metrih šotora. (Smeh.)

Roman: Ona bi rada imela vedno vse kot iz škatlice. (Smeh.)

Nives: Glavno bogastvo najinih poti je prav to, da sva sposobna živeti skupaj kljub temu, da vsak od naju ostaja svoj, zvest sebi. Izkušnje, ki si jih nabirava, ko znava ne glede na razlike ali prav zaradi njih sobivati, so bistvo najine zveze, kjer koli sva.

Kateremu vodilu se na zahtevnih odpravah nikoli ne odrečeta?

Roman: Ponavadi sva hitrejša, urnejša od drugih odprav, pa vendar se gibljeva počasi ali bolje rečeno – premišljeno. Svojo hišo vedno nosiva s seboj in na podlagi izkušenj znava natančno določiti, koliko metrov bova naredila in kje se bova ustavila.

Nives: Medtem ko se vzpenjava, imam v mislih le eno – kako preživeti. Pa zanesljivost vrvi oziroma to, da vsi udeleženci plezajo varno in ostanejo zdravi. Vsak mora prevzeti svoj del odgovornosti.

Nekoč je ponoči na več tisoč metrih pihal tako močan veter, da vama je neznano kam odpihnilo lopato in Roman se je jezil na vas, Nives, ker je niste dovolj zaščitili.

Nives: (Smeh.) Prav to je tisto bistveno. Vsaka stvar, ki jo narediš ali ne, je na takšni višini lahko usodna. Še bolj je treba biti pozoren na vsako podrobnost.

Roman: Prepričan moraš biti, da je vse, kar počneš, pravilno. Hkrati ne smeš prezreti sporočil čustev in uma. 

Roman: Nekateri pravijo, da bi se morala med drugim promovirati na družbenih omrežjih, a to nama je tuje. Nočeva izgubiti osebnega miru. Verjamem, da bova našla drugačno pot. Pa čeprav sva že stara.

V ekstremnem okolju gora ni neobičajno, da zagledata kakšno truplo. Po opisu Nives je bilo eno, šlo je za mrtvega moškega, zvitega na tleh kot zarodek. Vaju to ne vrže iz tira?

Roman: Na zelo obiskanih najvišjih gorah sveta sva videla že precej trupel. Eden zaspi, drugi pade. Največ nesreč se zgodi zaradi podhlajenosti, ko ljudje niso dovolj dobro pripravljeni, jim zmanjka kisika oziroma so izčrpani in posledično kar zaspijo. Takšni prizori naju ne ustavijo. Ne vem, zakaj, ampak na tistih višinah je vse drugače. Seveda bi se med sprehajanjem niže v kakšnem gozdu odzvala precej drugače. 

Nives: V stiku z naravo se zaveš, kako majhen in ranljiv si kot človek. Na trupla v ekstremnem gorskem okolju gledam z vidika, da gre za mrtvo osebo in zato ne moreš narediti ničesar več, da bi ji lahko pomagal. Hkrati si ob pogledu na truplo še bolj želiš preživeti, v možganih se sproži posebno močna želja po samoohranitivi. Šele ko se vrneš v nižino, se podoba umrlega spet pojavi v mislih in ti postane težko pri srcu.

Gre v glavnem za turiste ali bolj domačine, ki pomagajo pri vzponu?

Roman: Veliko je alpinistov iz tujine, a največ žrtev je med šerpami.

Kako so vaju spremenili vsi ti osvojeni metri v višino?

Nives: Postala sva še malo bolj trčena. (Smeh.) 



Res? Ali je na vaju vplivalo pomanjkanje kisika?

Nives: (Pokima.) Pomanjkanje kisika uničuje nevrone. Moja sestra naju je vzela za poskusna zajčka ter s pomočjo magnetne resonance možganov primerjala stanje pred vzponom na Mount Everest in po njem (z 8848 metri velja za najvišjo goro na Zemlji, op. a.). Pred odhodom so se najini možgani na vprašanja z različnih področij, ki nama jih je zastavljala, odzivali z lučkami le na določenih, tipičnih predelih. Po vrnitvi pa so se tudi pri najbolj preprostem vprašanju svetili v celoti – kot božično drevesce. (Smeh.)

Roman: Očitno sva bila tako oslabljena, da sta se morali pri iskanju odgovora v celoti angažirati obe polovici možganov. Telo se sicer sčasoma regenerira, stanje se precej popravi, a nevrone izgubiš za vedno.

Pa vendar nista nič manj navdušena nad visokogorjem. Kateri je vajin najljubši vrh v bližnji okolici?

Roman: Zagotovo Mangart (z 2679 metri velja za tretjo najvišjo slovensko goro, op. a.), ki se dviga nad najino hišo. Tudi na Triglavu sva bila že večkrat.

Ali so vama bližnji kdaj rekli, da sta zmešana, ker lazita tako visoko?

Nives: To nama govorijo že vse življenje. (Smeh.)

Roman: Ponavadi sva hitrejša, urnejša od drugih odprav, pa vendar se gibljeva počasi ali bolje rečeno – premišljeno. Svojo hišo vedno nosiva s seboj in na podlagi izkušenj znava natančno določiti, koliko metrov bova naredila in kje se bova ustavila.

Pa če se smem vrniti na mit o Veliki materi, ki je iz snega na gori ustvarila prvo žensko in moškega, kar je mnogo pozneje krščanstvo po svoje prevzelo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve; če zgodba iz pradavnine drži, potem sta vidva prva človeka, ki sta se vrnila tja, kjer je človeštvo nastalo.

Nives: (Smeh.) Tega nama ni rekel še nihče.

Roman: (Presenečeno in široko nasmejano.) To pa je nekaj popolnoma novega.

Nives: Zanimivo, torej sva hkrati odkrila tudi najbolj starodavni kraj bivanja na planetu. (Pomežik.)

Trenutno načrtujeta odpravo na Kitajsko na še nepreplezano severno steno gore Gašerbrum 1, ki se dviga 8080 metrov v nebo. Koliko stane takšna pot?

Roman: Najmanj 10.000 evrov na osebo. Celotni stroški znašajo vsaj 40.000 evrov. Pokroviteljev po izgubi leta 2009 še vedno nimava, zato bo to težko uresničiti. Nekateri pravijo, da bi se morala med drugim promovirati na družbenih omrežjih, a to nama je tuje. Nočeva izgubiti osebnega miru. Verjamem, da bova našla drugačno pot. Pa čeprav sva že stara. (Smeh.)

Nives: Bova videla, ali nama bo uspelo. Vsekakor se ne vdava kar tako. (Nasmeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE