Njen knjižni prvenec z naslovom Brolliology je čudovito potovanje skozi literaturo in zgodovino najbolj spregledljivega vsakdanjega predmeta, na katerega se spomnimo le takrat, ko ga nimamo. “Morda dežniki zaradi svoje čudaške elegance ali zmožnosti, da nas vizualno prevzamejo, že stoletja burijo človeško domišljijo,” pravi Marion, ko se srečava v dvorani kraljice Elizabete (Queen Elizabeth Hall) v Londonu. Pred nama se čez Temzo razteza most Waterloo, ki je znan tudi po tem, da je na njem bolgarska vlada leta 1978 z dežnikom umorila svojega pisatelja Georgija Markova.

Na dežnike so v Angliji sprva gledali zviška. Večinoma so jih uporabljale ženske iz revnejših slojev, ki si niso mogle privoščiti kočije, ali duhovnice. Moških z dežniki skoraj ni bilo mogoče videti. 


Kaj vas je tako navdušilo nad dežniki, da ste se odločili napisati knjigo o njih?
Zanimanje zanje se je rodilo naključno. Pozimi 2012/13 sem obiskala razstavo Rain Room v londonskem centru Barbican. Barbicanova galerija Curve je bila spremenjena v naliv, skozi katerega se je dalo priti povsem suh zaradi zelo senzitivnih senzorjev na razpršilnikih. Takoj ko si pomolil del telesa pod dež, je prenehal. Izkušnja je bila nadrealistična. Ko sem potem nekega dne hodila po dežju in razmišljala o dežnikih, sem ugotovila, da sem prebrala kar nekaj dobrih knjig, ki vsebujejo zanimive prizore, v katerih so dežniki sprožili celoten zaplet, denimo Howardov kot (Howard’s End) E. M. Forsterja, Neznosni lahkosti bivanja Milana Kundere, dogodivščinah medvedka Puja ali Mary Poppins. Želela sem napisati esej o tem, kakšno vlogo so dežniki odigrali v literaturi. Potem mi je v roke prišla knjiga o njihovi zgodovini in me povsem osupnila; takoj mi je bilo jasno, da bom napisala knjigo.



Katera zgodovinska dejstva so vas najbolj presenetila?
Dežniki segajo daleč v našo zgodovino, vse do starih Egipčanov. Imajo različne pomene, pogosto nasprotujoče si. Veliko zgodnjih dežnikov je bilo povezanih z božanskostjo, kraljevanjem in višjimi socialnimi razredi. Najbolj sem bila presenečena, kako so jih sprejeli v Angliji. Takrat so še verjeli, da je dež poslan od boga, in kdor se mu je izogibal, je nasprotoval božji volji. Na dežnike so gledali zviška. Večinoma so jih uporabljale ženske iz revnejših slojev, ki si niso mogle privoščiti kočije, ali duhovnice. Moških z dežniki skoraj ni bilo mogoče videti. Tiste pa, ki so jih prvi uporabljali, so žalili in se iz njih norčevali. Oblikovani so bili okorno. Narejeni so bili iz kitovih kosti in težkih materialov, ki so povsem premočili. Bili so ogromni, večji od sodobnih dežnikov za golf. Mehanizem zapiranja ni bil dodelan in špice so se pogosto zapletle. To zagotovo niso bili priročni predmeti. Nenaklonjenost prvim dežnikom me je zelo presenetila. Verjetno zato, ker so zdaj tako nezgrešljivo in neizbrisljivo povezani z britanskostjo in angleškim viktorijanskim obdobjem.

Povezava med dežjem in moškostjo sega daleč v človeško zgodovino, do prvih znanih bogov. Zaprt dežnik je nezgrešljiv moški spolni simbol. 

Povezani pa so tudi z moškimi.
Dežnike so bolj povezovali z moškimi kot ženskami: moški z žogo, dežnikom in klobukom. Povezava med dežjem in moškostjo sega daleč v človeško zgodovino, do prvih znanih bogov. Zaprt dežnik je nezgrešljiv moški spolni simbol. Na njegov falični videz namigujejo v številnih literarnih in umetniških kontekstih. Politika spolov je bila očitna. Še danes, denimo, lahko v angleški tradicionalni prodajalni dežnikov James Smiths and Sons opazimo, da so moški dežniki praktični, večji, širši, močnejši, medtem ko so ženski prefinjeni, s tankimi špicami, elegantnimi ročaji, izbranim materialom in manjši, čeprav je pravzaprav veliko žensk enako visokih kot moški. Zdi se, da zgodovina oblikovanja ženskih dežnikov ni zahtevala veliko prostora, kar je smešno. To je nekakšen stereotip, da mora biti za ženske vse manjše. Spomnim se, da je moja mama doma hranila dedkov jedilni pribor, ki je vseboval večjega za moške in manjšega za ženske. (smeh) Med pisanjem knjige sem si še posebej prizadevala, da bi našla več pisateljic in literarnih junakinj z dežniki. Čeprav viktorijansko obdobje v Angliji ni bilo naklonjeno ženskam, je, denimo, literarna junakinja gospa Gamp, medicinska sestra in alkoholičarka iz romana Martin Chuzzlewit Charlesa Dickensa, s svojim črnim dežnikom postala tako priljubljen značaj, da je beseda gamp postala angleški slengovski izraz za dežnik.



Kateri je vaš najljubši literarni značaj z dežnikom?
Težko izberem. Morda dežnik Leonarda Basta v Howardem kotu. Leonard pripada najnižjemu sloju delavskega razreda in komaj preživlja sebe in svojo ženo, vendar si zelo želi, da bi se izobrazil o umetnosti, glasbi, literaturi in jezikih. Nekega dne gre na koncert in se znajde zraven dveh zelo bogatih sester, od katerih mu ena pomotoma vzame dežnik. Leonard je tako reven, da si preprosto ne more privoščiti novega. Odpravi se k njima domov, kjer sledi srce parajoč prizor. Ta je eden mojih najljubših, saj je z enim samim dežnikom izjemno dobro razkrit položaj socialnih razredov v tistem času v Britaniji.

V časih, ko je bilo znatno več žensk in so jih pri 24 že imeli za ženske v letih, so sončnike uporabljale, da bi se pomladile. Izdelovalci so jim svetovali posebne barve in odtenke, ki naj bi njihovo polt naredili bolj zdravo in mlajšo.

Med sončniki in dežniki so očitno razlike, vendar imajo podobno nalogo: ščitijo pred nečim, kar prihaja z neba.
Zanimivo je, da so se dežniki v številnih deželah najprej pojavili kot zaščita pred soncem, denimo v starem Egiptu, različnih afriških kulturah, ponekod na Bližnjem vzhodu. Šele ko so prišli v Anglijo, so jih začeli uporabljati proti dežju, kar je bilo takrat precej radikalno. Sčasoma so postali močno povezani z moškimi, ženskam pa so pripadli sončniki in so v njihovi garderobi igrali ključno vlogo. Pogosto so bili usklajeni z njihovimi oblekami in so bili lahko celo iz istega materiala. Izdelovalci sončnikov so se bahali s svojimi domiselnimi in imenitnimi stvaritvami, ženske pa so nanje dodajale tudi lastne okraske. Vsak položaj je imel svoj pomen. V časih, ko je bilo znatno več žensk in so jih pri 24 že imeli za ženske v letih, so sončnike uporabljale, da bi se pomladile. Izdelovalci so jim svetovali posebne barve in odtenke, ki naj bi njihovo polt naredili bolj zdravo in mlajšo.



Zdi se, da je danes raba sončnikov povsem ugasnila. Jih vi kdaj uporabljate?
Sončnike osebno pogosto uporabljam, ker sem zelo svetlopolta in me sonce hitro ožge. Vendar je to tudi v Avstraliji, kjer je poleti izjemno vroče, še vedno nenavadno in neobičajno. Tam so priljubljeni predvsem sončniki na plažah.

Kakšen je vaš osebni odnos do dežnikov?
Nisem jih marala, dokler jih nisem začela raziskovati. V Brisbanu v Avstraliji, kjer sem odraščala, se pojavijo tako siloviti tropski nalivi, da jih je nesmiselno uporabljati, saj te premoči do kosti z njim ali brez njega. Sploh pa je izjemno vroče. Spomnim se, da nikoli nisem marala deliti dežnika z drugimi. Včasih se je ulilo kot iz škafa, ravno ko smo končali pouk. Tisti, ki so imeli dežnik s sabo, so ga velikodušno delili z drugimi. Pod njim smo se gnetli in hodili kot kakšen čuden rak, da so nas na koncu boleli hrbti. Moj dedek ga je imenoval sušna palica, ker ni nikoli deževalo, kadar ga je vzel s sabo, in nasprotno. Ko sem o dežnikih začela pisati, sem o njih začela razmišljati kot o prenosnih sobah, osebnih mehurčkih. Začela sem ceniti njihovo primarno nalogo, da ostanemo suhi, medtem ko raziskujemo svet, ter uživati v zvočnih izkušnjah, škrebljanju dežja, predvsem pa praskanju snega. Zame je bila to povsem nova izkušnja, ko sem se preselila v London. Dežnike sem začela občudovati, pa tudi ljudi, ki jih izdelujejo: njihovo ljubezen in prizadevanje, ki jih vložijo v oblikovanje, obrtništvo.

Dežniki se že stoletja pojavljajo v samoobrambnih priročnikih, uporabljajo pa se tudi kot orožje. 

Nas prenosne strehe, kot imenujete dežnike, ločujejo od drugih, nas osamijo?
Mislim, da nas lahko. Tako je v številnih literarnih referencah. Denimo, v romanu Neznosna lahkost bivanja se v nekem prizoru ženske stepejo z dežniki. Ena glavnih junakinj, Tereza, je žalostna, ko jih opazuje, saj je v preteklosti fotografirala te ženske, ko so kolektivno protestirale proti vdoru ruskih vojakov. Pretep žensk z dežniki ponazori branjenje svojega ozemlja in določitev osebnega prostora, o katerem so prepričane, da jim pripada v množici. Ponekod literarni značaji izginejo v prostor pod dežniki. Denimo, v romanu Soba z razgledom E. M. Forsterja mi je všeč prizor, v katerem se Lucy z mamo in zaročencem sprehaja po parku. Mimo njih se naenkrat pripodi gruča golih moških s klobuki na glavi in Lucy postane en sam parazol. Človek lahko nekako izgine v lasten dežnik. Postane njegov ščit, ne samo pred dežjem, temveč tudi pred ljudmi. Uporabi ga lahko kot mini prostor, v katerega se skrije.



Pravite, da ima različno rabo.
Kot lahko dežnik deluje feminilno ali falično, ima dve nasprotujoči si uporabi: lahko ščiti ali rani. Dežniki se že stoletja pojavljajo v samoobrambnih priročnikih, uporabljajo pa se tudi kot orožje. Lahko se v trenutku preobrazijo – v meče, čarobne palice, čolne ali leteče naprave. Njihova preobrazba je zagotovo del njihovega šarma. Zaprti ali odprti so enako ekskluzivni. Ker so tako izstopajoči, se z njimi poigravajo številni vizualni umetniki, gledališčniki in filmski ustvarjalci. Denimo, glasbena skupina OK Go ima video, v katerem številni odpirajo in zapirajo dežnike, kar ustvari čudovite in impresivne prizore. Ali pa umetniška instalacija slovenskega ustvarjalca Mateja Andraža Vogrinčiča, ki jo je leta 2005 postavil v atriju nekdanje glavne pošte v Melbournu. Prostor je napolnil z odprtimi črnimi dežniki, ki so ob pogledu od spodaj navzgor oblikovali kupolast strop, od zgoraj navzdol pa valovito pokrajino črnih gričev. Tu in tam se je nad dežniki pojavil oblak megle in ustvaril iluzijo, da je instalacija zunaj in da je dan oblačen.

Na žalost so kot številne druge stvari v sodobnem načinu življenja dežniki postali potrošniško blago brez prave vrednosti. 

Kako nanje gledamo danes? So izgubili svojo magičnost?
Še danes imajo različne pomene v različnih krajih. V Angliji je k njim zagotovo pripeta določena nostalgija. Stara podjetja, kot je denimo James Smith & Sons, še vedno izdelujejo izjemne klasične dežnike z rezbarjenimi ročaji in dežnike za vse večne čase. Ti imajo pridih britanske preteklosti, ki je minila. Na takšne gledamo skozi rožnata očala. V vsakdanji rabi se mi zdijo najbolj zabavni otroški dežniki. Odrasli pa jih na splošno vidimo le še kot praktične predmete za enkratno uporabo. Hitro se polomijo in s polomljenim dežnikom ni mogoče storiti prav ničesar: razlezen je na vse strani, ne da se ga več zložiti in ne gre v koš. Na žalost so kot številne druge stvari v sodobnem načinu življenja postali potrošniško blago brez prave vrednosti. Bolj pa ko sem brala o njih, bolj sem bila prepričana, kako močna je naša povezava s tem vsakdanjim in nepogrešljivim predmetom: so magični, (ne)uporabni, (ne)priročni, napadalni, izmuzljivi, vendar nujni.