Peterson je prepričan, da je najhujša vrsta laži zavestna slepota. Ker je prikrita. Okorišča se z upravičevanjem. »Zavestna slepota ne želi vedeti nečesa, kar bi se dalo vedeti,« piše. »Ne želi priznati, da zvok trkanja pomeni, da je nekdo pred vrati. Ne želi se zavedati tristopetdesetkilogramske gorile v sobi, slona pod preprogo, okostnjaka v omari. Ne želi priznati zmote, ko nadaljuje načrt. Vsaka igra ima pravila, nekaj najpomembnejših pravil je brezpogojnih. Sprejmete jih že s tem, ko se odločite vključiti v igro. Prvo od teh je, da je igra pomembna. Če ne bi bila pomembna, je ne bi igrali. Igranje opredeljuje igro kot pomembno. Drugo pravilo je, da so poteze, ki jih delate med igro, tehtne, če vam pomagajo zmagati. Če naredite potezo in vam ne pomaga zmagati, potem je to, po definiciji, slaba poteza. Poskusiti morate nekaj drugega. Spomnite se stare šale: norost je, če delaš stalno eno in isto, vendar pričakuješ drugačen rezultat.«

Nemir v srcu

Prikrivanje resnice med dvema človekoma, ki se spoznavata, je pogost pojav. V Anatomiji ljubezni se dr. Helen Fisher sprašuje na primer, zakaj pred prvim zmenkom ženske in moški pogosto lažejo o svoji višini in teži, če gre za tako očitno zavajanje: »Zato, ker je 'bolje biti pogledana kot spregledana,' kot je nekoč izjavila igralka Mae West. V celotnem živalskem kraljestvu samci in samice upajo, da se bodo izmazali s prvim lažnim vtisom in svojega partnerja očarali s svojimi bolj zmagovalnimi atributi,« zapiše v knjigi, ki se začne s citatom Friedricha Nietzscheja: »Zgodovina govori zmeraj nove resnice.«

Vzemimo na primer žensko, ki vztraja, da je v njenem življenju vse v redu. Izogiba se konfliktom, smehlja se in naredi, kar ji rečejo. Trudi se, da bi bila nevidna, kot riba sredi velike jate. Toda v srcu jo grize skrit nemir. »Kljub vsemu trpi, kajti življenje je trpljenje. Osamljena je, izolirana in neizpolnjena. Toda poslušnost in samozanikanje izločita ves smisel iz njenega življenja. Ne dobi tega, kar želi ali potrebuje, ker bi za to morala povedati, kar misli,« piše Peterson. »Zato ni v njenem obstoju ničesar vrednega, kar bi uravnotežilo težave življenja. In to jo dela bolno.«

Problem je, ko se pojavi, treba priznati čim prej. Morda se bojimo resnice, ki bi nujno sledila priznanju, morda je zalogaj težak, toda težavnost ni pomembna, ker je druga možnost slabša.

Pogum uzreti

»Mogoče je naš zablodeli mož preslišal ženin pogovor pri večerji, ker je sovražil svojo službo in je bil utrujen in slabe volje. Morda je svojo službo sovražil, ker ga je oče silil v ta poklic, on pa je bil prešibek ali preveč 'zvest', da bi se uprl,« naniza avtor. »Mogoče je ona požrla njegovo pomanjkanje pozornosti, ker je verjela, da bi bilo grobo in nemoralno, če bi ga takoj opomnila, da ne ravna prav. Mogoče je sovražila očetove izbruhe jeze ob takih priložnostih in je, že zelo zgodaj, sklenila, da sta agresivnost in grajanje moralno napačna. Mogoče je mislila, da je mož ne bo ljubil, če bo imela svoja mnenja,« vse to so mogoči scenariji, ki pa nas ne opravičijo odgovornosti, ki je, da pogumno vidimo, kar je pred našimi očmi, in se iz tega učimo, tudi če se zdi grozno – tudi če nam groza, ker to gledamo, poškoduje zavest in nas napol zaslepi.



Groze več vrst

Dejanje gledanja je zlasti pomembno, kadar izziva to, kar vemo in na kar se opiramo, kadar nas vznemirja in destabilizira. »Dejanje gledanja informira posameznika in posodablja državo,« je prepričan Peterson. »Iz tega razloga je Nietzsche rekel, da je vrednost človeka odvisna od tega, koliko resnice lahko prenese. Nikakor niste to, kar že veste. Ste tudi to, kar bi lahko vedeli, če bi hoteli. Zato ne bi nikoli smeli žrtvovati tega, kar bi lahko bili, za to, kar ste. Nikoli se ne bi smeli odreči boljšemu, ki je v vas, za varnost, ki jo že imate – vsekakor pa ne, ko ste že uzrli bežen, toda nesporen pogled na nekaj onstran.«

Natančnost opredeljuje. Ko se zgodi nekaj groznega, je natančnost izrečenega, presoja, ali je bila izgovorjena resnica, tisto, ki loči eno grozno stvar, ki se je dejansko zgodila, od vseh drugih, ki bi se lahko zgodile – vendar se niso. Natančnost lahko pusti tragedijo nedotaknjeno, vendar odplakne strahove in demone.