Prof. dr. Uroš Ahčan

Za razmere v zdravstvu nismo krivi zdravniki

Pred dnevi nas je navdušil nov uspeh naših zdravnikov: presadili so nos bolnici, ki so ji pred leti zaradi kožnega raka amputirali nos. Občudovanje in pohvale dežujejo tako iz domače in tuje stroke ter javnosti – koliko časa pa bo slovensko zdravstvo s takšnim revolucionarnim dosežkom zdržalo nad vodo? Ali ga bodo kmalu zasenčile siceršnje razprtije, polemike, nesoglasja znotraj slabo delujočega zdravstvenega ustroja? O nezaupanju v zdravniško stroko, težavah v sistemu in pomanjkanju ambicij kljub vrhunskim strokovnjakom smo se pogovarjali z virtuozom zadnjega uspeha, prof. dr. Urošem Ahčanom, dr. med., predstojnikom KO za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo UKC Ljubljana.

Najprej čestitke ob prelomnem uspehu. Slovensko zdravstvo se vsekakor lahko hvali s številnimi velikimi uspehi, denimo, pred dnevi presaditev nosu, pred časom še presaditev obeh pljučnih kril … Pravite, da nam mora biti slovensko vrhunsko zdravstvo v ponos. Pa nam je? Se Slovenci zavedamo dosežkov in truda svojih zdravnikov ali smo glasni samo takrat, ko gre kaj narobe?

Dejstvo je, da sistem ne deluje, kar dokazujejo nedopustno dolge čakalne vrste, zato so Slovenci upravičeno žalostni, razočarani in jezni. Vendar pa zdravniki niso odgovorni za sistem, pač pa so odgovorni za bolnika, ko stopi skozi vrata bolnišnice, in tu lahko z veseljem povem, da je ogromna večina pacientov, ki imajo lastno izkušnjo zdravljenja na našem oddelku, s storitvami, odnosom, tako delom sester kot zdravnikov in administracije zelo zadovoljna. To izražajo v anonimnih vprašalnikih, ki jih izpolnijo, ko zapustijo bolnišnico. In to je tudi vir energije, ki jo zaposleni dobivamo in je pogosto pomembnejši od plačila. Ker je malo zdravnikov vpetih v več delovnih procesov, tudi izobraževanja, raziskovanja, javne nastope, mednarodne konference, je premalo časa za poglobljeno razmišljanje in uvedbo novih metod in zato je velikih dosežkov manj, kot bi si želeli. Cilj vseh prebivalcev, pa tudi politike, bi moral biti, da slovensko zdravstvo ostane oziroma znova postane ponos Slovenije, da Slovenija ne bo zgolj dispečerski center, kjer bomo vedno več pacientov pošiljali za zelo drag denar v tujino.

Študentom z veseljem pokažem sliko Josipa Broza Tita, ki leži na železni postelji v UKC Ljubljana s skupino zdravnikov in sester. Zaupal je domačemu znanju, kljub povezavam in konzultacijam po svetu.


S prim. Vojkom Didanovičem, dr. med., s kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Kirurške klinike UKC LJ


Koliko časa pa je pri bolnici pravzaprav trajala celotna rekonstrukcija in katere faze vse je zajemala? Koliko posegov in pregledov je morala prestati?

Bolnica je prišla v ambulanto po pomoč obupana, žalostna in tedaj so se pričeli prvi pogovori o različnih možnostih. Že sama se je zelo natančno izobrazila prek spletnih strani, kaj je v svetu možno in kaj ni. Počakati je bilo treba tudi časovno obdobje zaradi možne ponovitve bolezni. V tem času smo tudi sami pregledali vso možno literaturo in se posvetovali s kolegi v tujini, pregledali najboljše rešitve, kar je trajalo skoraj leto dni, nato izpeljali vse diagnostične postopke in slikovne preiskave. Večkrat smo se pogovarjali z bolnico in predstavili tako vse možne zaplete, pričakovane rezultate, število operacij. V osnovi pa je bolnica potrebovala dva večja kirurška posega. Prvega na roki, kjer smo oblikovali nov nos iz tkiv roke, drugega pa za prenos tkiva z roke na obraz, kjer pa je bila v ospredju mikrokirurška tehnika šivanja žil in živca. Nato je bolnica imela še dva manjša posega. Glede na dejstvo, da smo prvič opravili tak poseg, smo bolnico tudi natančno spremljali tako v bolnišnici kot na kontrolnih pregledih. Skratka, bolnica je morala prestati številne ovire, vendar pa so ji ob strani stali tako družinski člani kot prijatelji in celotno osebje naše klinike pa tudi kolegi z maksilofacialne kirurgije s primarijem Vojkom Didanovičem na čelu, s katerim sva sodelovala kot uigran tandem.


Študentom z veseljem pokažem fotografijo Josipa Broza Tita, ki leži na železni postelji v UKC Ljubljana s skupino zdravnikov in sester. Zaupal je domačemu znanju, kljub povezavam in konzultacijam po svetu.


Pacientka po vašem poročanju uspešno okreva in je z rezultatom posega in sploh celotne prelomne metode izjemno zadovoljna. Kaj jo čaka v prihodnosti? Bo ta zanjo povsem brezskrbna ali se bo še dolgo vračala k vam na kontrole, morebiti dodatne manjše posege?

Pri pacientki smo zadnji poseg že končali pred poletjem, tako da je stanje dokončno in ne pričakujemo nobenih dodatnih posegov. Cilj te operacije je bil, da je tako kostno ogrodje kot mehka tkiva oživčeno in zelo dobro prekrvljeno, kar zagotavlja stabilnost in trajnost rezultata. Večkrat se slišiva po telefonu in ohranjava prijateljski odnos, ki temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Gospa se je izkazala kot izredno močna in razgledana oseba.



Nos ste izdelali iz pacientki lastnega tkiva, nastal je namreč na njeni podlakti. Sliši se revolucionarno, a vendarle za bolnico verjetno ni bilo tako enostavno sprejeti, da bo njena roka gostila nov organ? Kako zelo pomembna je bila zanjo psihološka podpora v tem obdobju? 

V resnici njena roka ni gostila novega organa, pač pa je njena roka dala tkivo za nov organ. Del kosti, ki je bila vzdolžno prekinjena in preoblikovana v kostno ogrodje, mišična ovojnica, koža, žile in živci. Cena posega je tudi manjša brazgotina, ki bolnice ne ovira funkcionalno, temveč pomeni manjšo estetsko motnjo. Nova struktura – nov nos je bil vpet v tridimenzionalno izdelan kalup iz titana in zavarovan z opornico. Prednost tega postopka je tudi, da glavni del operacije poteka na roki in bolnica lahko normalno funkcionira, kar zadeva družabno življenje, saj na obrazu v tej fazi ni nobenega operativnega posega, z izjemo vstavitve tkivnega razširjevalca, kjer pa je rez skrit na robu lasišča.

Bolnica je, kot rečeno, potrebovala psihološko podporo, ki jo je dobila tako od prijateljev kot domačih, kot tudi vseh naših sodelavcev in z vsakim korakom smo bili bližje cilju, zato sta v njej rasla zaupanje in upanje za dober izhod.


Poleg besed je prisotna tudi govorica telesa in glavna stvar, ki sem jo osebno opazil, so njene oči. Ob prihodu v ambulanto so bile prazne. Ko se srečava zdaj, žari, je polna energije, srečna na svoji novi poti in to so neprecenljive nagrade, ki nimajo denarne enote in zato je medicina najlepši poklic na svetu.


Pacientka je po posegu med drugim povedala: »Iz teme sem prišla na svetlobo. Poseben občutek je, ko obnoviš samega sebe. To je nekaj neverjetnega, da iz svoje roke dobiš nov nos. Kot bi se zlil s svojo celoto.« Besede, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega. Niti vas, pa čeprav ste eden glavnih igralcev v tej čudoviti zgodbi? Na vrhunski rezultat ste nedvomno ponosni kot strokovnjak, a gotovo tudi kot človek, ki je nekomu pomagal iz nepredstavljive stiske. Iz teme do svetlobe.

Da, lepo ste opisali njene besede, ki nas polnijo z energijo in naredijo srečne. Celotno ekipo in vse, ki delamo v zdravstvu. Toda poleg besed je prisotna tudi govorica telesa in glavna stvar, ki sem jo osebno opazil, so njene oči. Ob prihodu v ambulanto so bile prazne. Ko se srečava zdaj, žari, je polna energije, srečna na svoji novi poti in to so neprecenljive nagrade, ki nimajo denarne enote in zato je medicina najlepši poklic na svetu. Da nekomu rešiš življenje, izboljšaš funkcijo in estetski videz, preneseš del telesa na drug del telesa, ga preoblikuješ, mu daš novo funkcijo in ga povežeš s celoto, je nekaj neprecenljivega, pa čeprav se morda sliši patetično.



Bolnico je v kruto usodo pahnil rak, še mnogo drugih je, ki jim je zdrav videz in samopodobo odvzela bolezen ali huda poškodba. Številnim s svojim delom spreminjate življenje, a slišimo samo za nekatere. Koliko ljudem pravzaprav pomagate vsako leto? Vam je še kateri bolnik ostal v posebnem spominu? 

Na našem oddelku obravnavamo od 20.000 do 30.000 bolnikov letno. Veliki večini izboljšamo kakovost življenja in izpolnimo želje. V UKC pa imamo letno okoli milijon obravnav in najbolj kompleksni primeri so tisti, ki ti za vedno ostanejo v spominu. Osebno se vedno spominjam dečka, ki je v mesoreznico vtaknil roko in si hudo poškodoval več prstov. Po uspešni operaciji pa je poslal fotografijo z diplomo z 2. mestom harmonikarskega tekmovanja. Pa moški srednjih let, ki mu je v gorah zmečkalo nogo in je po uspešni rekonstrukciji poslal razglednico z Mont Everesta. Spominjam se mlade ženske z življenjsko ogrožajočim zapletom po posegu, kjer smo s hitrimi, večkratnimi intervencijami postavili nazaj na zelo ustvarjalno pot, kjer tudi sama pomaga ogromnemu številu ljudi. Spominjam se tudi žalostnih zgodb, ki jih zaznamujejo petarde. Nazadnje sem se srečal s pacientom, ki sem ga obravnaval kot novorojenca, ki se je rodil brez več delov kože, in je pred menoj stal v ambulanti prek 1,8 metra mišičast mladenič. Pa dečka z opeklinsko rano… Mnogo je teh primerov. Če bi vsi zaposleni povedali le enega, bi za več desetletij zapolnili medijski prostor.


Da nekomu rešiš življenje izboljšaš funkcijo in estetski videz, preneseš del telesa na drug del telesa, ga preoblikuješ, mu daš novo funkcijo in ga povežeš s celoto, je nekaj neprecenljivega, pa čeprav se morda sliši patetično.


3D model je tako postavil nov mejnik na vašem področju kirurgije, kot pravite, še kar nekaj bolnikov čaka na podobno pomoč. Boste lahko pomagali vsem? In kakšni so finančni obeti oziroma ovire za izvedbo?

3D modeli vstopajo v medicino na velika vrata. Na različna področja kostne kirurgije, ortopedijo, travmatologijo, maksilofacialno kirurgijo, kot tudi na področja plastične kirurgije. Poleg tega se razvijajo tudi 3D tiskalniki telesu lastnih tkiv, kar sem nazadnje videl v Šanghaju. Treba je slediti trendom, jih razvijati in z dobrimi idejami postaviti tudi Slovenijo na zemljevid sodobne moderne medicine. Za finance v tej državi so na srečo odgovorni drugi ljudje. Vsi skupaj pa se bomo morali odločiti, kakšno medicino v Sloveniji potrebujemo in želimo.



V nekem intervjuju ste omenili, da slovensko zdravstvo premore veliko inovatovnosti in znanja, a nam primanjkuje ambicij. Če bi imeli teh dovolj, bi lahko ne le napolnili javno blagajno, ampak tudi kovali dobičke. Kje pa se nam od ideje do izvedbe običajno zatakne? Ali se tako ambicioznih projektov sploh ne lotevamo?

Še vedno sem mnenja, da smo premalo ambiciozni in prepogosto iščemo razloge, zakaj se nekaj ne da, namesto da bi aktivno iskali rešitve in pomagali ljudem, ki imajo ideje in dober namen. Nekoč sem prebral, da mali ljudje govorijo o drugih ljudeh, povprečni o stvareh, veliki ljudje pa o idejah. In ko sedeš za računalnik, lahko ugotoviš, da je veliko preveč majhnih ljudi.

Moja razmišljanja so pogosto preambiciozna, cilji visoki, toda menim, da je treba izkoristiti znanje, treba je izkoristiti tradicijo, garaško delo naših učiteljev, ki so ustvarili pogoje in predali svoje znanje in tu je potrebna le nadgradnja, kadrovska okrepitev, finančne investicije. Si zamišljate, da bi objekt ob Koseškem bajerju ali podrti hotel v Tivoliju spremenili v Sanatorij za rekonstrukcijo dojk, kamor bi hodili ljudje z vsega sveta. Zakaj bi se razkazovali zgolj s Plečnikovo mojstrovino, kulinaričnimi presežki in vinom, rezultati posameznih športnikov in umetnikov. Drugje v razvitem svetu se hvalijo z dosežki znanstvenikov in tudi medicine.

V tujini statusni simbol ne predstavlja nov avto, temveč odgovor na vprašanje, kdo je tvoj pediater, kdo ti je zamenjal kolčni sklep …


Vedno se spominjam dečka, ki je v mesoreznico vtaknil roko in si hudo poškodoval več prstov. Po uspešni operaciji pa je poslal fotografijo z diplomo z 2. mestom harmonikarskega tekmovanja.


Kako odmeven pa je vaš tokratni dosežek po svetu? Boste znanje morda prenesli tudi na kolege v tujini?

Rezultate našega dela z veseljem predstavljam v tujini, saj na ta način pridobivam samozavest za nove izzive, kajti ko ti vodilni strokovnjaki na tvojem področju stisnejo roko in čestitajo ob dosežkih, te to napolni s posebno energijo in daje nov motiv za ustvarjalno delo. In naše rezultate smo že predstavili vodilnim plastičnim kirurgom Evrope in Amerike marca, imel sem vabljeno predavanje na Kitajskem in predstavljen bo na glavnem evropskem kongresu ta mesec. Neposredno po predstavitvi smo dobili tudi vabilo za objavo v strokovni reviji.



Plastični in estetski posegi se zdijo vse bolj dostopni po vsem svetu. Pred časom ste kritizirali oglas za nagradno igro, ki je ponujala povečanje prsi. Bili ste jezni, da nekdo banalizira tako resno vejo medicine, kot je estetska kirurgija. Kako takšni oglasi škodujejo vašemu delu?

Slovenija na področju estetske kirurgije ni najbolj urejena država. Urejene države, kot je na primer Danska, imajo točno določeno zakonodajo, kdo, kdaj in kje lahko izvaja točno določene postopke. Pri nas nismo bili sposobni sprejeti takega zakona, čeprav je bil pripravljen. Veljajo dvojna merila za člane Zdravniške zbornice in ostale izvajalce estetskih storitev, ki izkoriščajo finančno stisko tiskanih medijev in oglašujejo celo zdravju škodljive pripravke, čudežna mazila in naprave.

O tem sem že mnogo let nazaj pisal tudi v Zdravniškem vestniku, kjer smo strokovnjaki ocenjevali zapise v tiskanih medijih in zgroženi ugotovili številne pomanjkljivosti, a mediji za to niso imeli posluha. Smešno je, da je uvodnik revije poln moralnih podukov, v nadaljevanju pa je cela kopica, tretjina revije, zavajajočih oglasov. Sam sem se kritično odzval na omenjeni dogodek in jasno ter iskreno povedal svoje mnenje. Taki oglasi so v mojih očeh neprimerni in nepotrebni, saj je estetska kirurgija, kot vsaka druga kirurgija, krvava, z možnimi zapleti in povzroči nepovratne posledice. Zato se je s pacienti treba natančno pogovoriti, jih najprej poslušati, ponuditi rešitve in jih ne aktivno prepričevati, kaj bi bilo za njih potrebno. Skratka, želja mora priti s strani pacienta, strokovna izvedba pa je na strani zdravnika.



Po eni strani so zelo glasni tisti, ki gojijo jasne predsodke do vsakršnih posegov v videz posameznika, po drugi pa so zelo glasni tisti, ki takšne posege podpirajo, spodbujajo svobodno odločitev posameznika in pozdravljajo dostopnost posegov. Verjetno je težko doreči, kje je zdrava meja, a vendarle - slej ko prej je treba vklopiti razum in potegniti črto. Kje jo vi? 

Strinjam se z vami, da živimo v svobodni družbi, kjer se vsakdo lahko sam odloča o svojem telesu, izbira poklic, prijatelje, hobije. Osebno ljudi najprej natančno poslušam, nato pa jim na osnovi svojih znanj in izkušenj svetujem. V svojem odnosu želim gojiti partnerski odnos na dolgi rok. Kajti vsak problem ima lahko več različnih rešitev ali kombinacijo rešitev, ki si morajo slediti v določenem zaporedju. Zavedati se moramo, da je povprečna življenjska doba ženske v EU 84 let, zato ni primerno, da izčrpamo vse možnosti že pri 45 letih. Pri posegih pa je vedno treba upoštevati tudi telesne danosti in zgolj narediti najboljšo različico osebe in ne prekoračiti mej in naravnih proporcev. Estetska kirurgija ne sme biti statusni simbol, temveč mora biti zgolj sredstvo za boljšo kakovost življenja in boljše počutje, samozavest, sproščenost in nasmeh. Monika Bellucci je primer lepe ženske z primernimi, natančno izbranimi in strokovno izvedenimi korekcijami. Ko govorimo o zdravih mejah, razumu in črtah, pa so to morda že filozofska vprašanja.


Najlažje je obljubiti vse pravice, uvesti še vrsto zelo hitrih in nujnih napotnic, a ob tem spregledati kadrovsko in prostorsko podhranjenost. General bi moral točno vedeti, na katerih bojnih frontah delujejo njegovi vojaki, koliko jih je in kako so opremljeni in nato tudi prevzeti odgovornost za izgubljene bitke in vojno.


Po eni strani poslušamo o nenehnih razprtijah v zdravstvenih krogih, neorganiziranosti na nekaterih oddelkih, plačnih nesorazmerjih, po drugi pa zdravniki navdušujete s svetovno odmevnimi uspehi. Verjetno ni enostavno opravljati tako odgovorno delo v času, ko je javnost tako kritična do zdravstva? In ko država ne kaže zadostnega razumevanja za vaše poslanstvo, vsaj če upoštevamo finančno plat opravljanja tako zahtevnih posegov? 

Upam, da se bodo ljudje pričeli zavedati, da za razmere v zdravstvu niso krivi zdravniki oziroma je njihova krivda zelo omejena. Tudi opisan poseg je primer tesnega sodelovanja timov ljudi, dobre komunikacije, znanja, predanosti. Treba se je vprašati o organizaciji, omejevanju možnosti, koliko denarja za enak obseg dejavnosti namenijo v sosednji Avstriji, ZDA ali drugih državah. Najlažje je obljubiti vse pravice, uvesti še vrsto zelo hitrih in nujnih napotnic, a ob tem spregledati kadrovsko in prostorsko podhranjenost. General bi moral točno vedeti, na katerih bojnih frontah delujejo njegovi vojaki, koliko jih je in kako so opremljeni in nato tudi prevzeti odgovornost za izgubljene bitke in vojno. Osebno menim, da je treba združiti javno in zasebno zdravstvo in ljudem omogočiti hitro in učinkovito oskrbo kjer koli, brez razlik, ali je zdravljenje opravljeno doma ali v tujini, pri zasebniku ali v javni ustanovi. Tako pa z lahkoto pošiljamo in plačamo zdravljenje v tujini, ki ga podražijo potni stroški, spremljevalci, omeji govorna bariera. Z lahkoto zelo drago plačamo posrednika in »hrvaške dvoživke« ali odštejemo vrtoglave zneske tujim zdravnikom, ki pridejo v Slovenijo kot rešitelji, zbiramo zamaške, ker je napredna medicina v tujini draga, in pozabimo na zahvalo zdravstvenim delavcem, ki resnično izgorevajo za paciente na račun lastnega zdravja in svojih družin. To je tudi posledica slovenske zavisti, zagrenjenih ljudi, ki jih negativna selekcija naplavi na odgovorna mesta.

Zaposlene bolj kot slabo plačilo motijo sovražen odnos javnosti, umetno narejeno nezaupanje, izpostavljanje zgolj slabih primerov, in ker sta besedi »prosim« in »hvala« zamenjali »zahteva« in »pri(tožba)«. To pa na dolgi rok ubija moralo, vnemo, dušo in telo. Zato predstavimo pozitivne zgodbe, ki bodo ljudi pomirile, ohrabrile in delavcem v zdravstvu dale zasluženi sijaj.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE