Kuhanje je veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Vprašajmo se:
1. Kako lahko pomembno izboljšamo svoje življenje?
2. Kako lahko povečamo občutek neodvisnosti in svobode?
3. Kako lahko povečamo stik z naravo?
4. S čim se lahko izkažemo, vadimo možgane, spomin, ročne spretnosti?
5. Na katerem področju je dobro biti ustvarjalen?
6. Kako se dodatno povežemo s svojimi otroki, starši, prijatelji, sosedi, znanci?
7. Kaj je torej tisto, kar nam lahko da zgoraj našteto vsak dan ali celo večkrat na dan?




Razkrivanje odgovorov
Odgovor na zgornjih sedem vprašanj se skriva v kuhanju! Točno tako, ko znamo kuhanje vzeti v svoje roke, je ravno to tisto, kar nam daje čisto vse od naštetega. Pa pojdimo po vrsti.
1. Če bomo vzeli svojo kuhinjo v svoje roke, bomo lahko dvignili kakovost svojega življenja. Kar pojemo, vpliva na naše zdravje. Hrana, ki si jo iz osnovnih sestavin pripravimo doma, bo vedno drugačna od v tovarni pripravljene hrane. Kajti tovarna kuha drugače. Zanjo je značilno dodajanje barvil, ojačevalcev okusov, konzervansov, sladkorja, soli in industrijsko predelanih maščob. Doma pripravljena hrana ima drugačen okus, morda včasih ni tako zelo okusna od industrijske, a ta okus je iskren, pravi.
2. Kuhanje poveča našo svobodo. Če želimo vedeti, kaj dajemo vase in kaj ponujamo drugim, nas to, da sami pripravimo jed, dela svobodne. Mene žene naravna radovednost, zato želim o tem, kaj bom jedla, odločati sama. Industrijsko predpripravljene jedi so večinoma le kompromis, ki ga tovarna naredi, da podaljša rok trajanja, okrepi barvo in okus. Zato ne spustim možnosti, da jed pripravim doma. Le tako vem, da je v skladu z mojimi prehranskimi merili. Z nabiranjem izkušenj in spretnosti v kuhinji lahko postanemo manj odvisni od receptov, a vedno bolj samostojni in samozavestni. Znebimo se pretirane zahtevnosti, kako mora biti hrana videti, kritični bodimo pri tem, kaj hrana je.



3. Če si sami pripravljamo obroke, povečamo stik z naravo. Hrana je naš najtesnejši stik z njo, je tisti del našega okolja, ki ga dajemo vase in ki potem postane del nas. Je nekaj, kar raste in živi zunaj nas, a vstopi v nas in se potem pretaka po naših žilah in se vgradi v naša telesa. Ko lupim rdečo peso, čistim regrat, režem radič, sekljam česen, režem gobe, ribam jabolka, luščim grah, strgam ingver ali pa ko imam vse to in še več nekaj časa samo v svojih rokah, se dotikam najrazličnejših naravnih oblik, čutim različno čvrstost, gladkost, lomljivost, lupljivost, vonjam, težkam in čutim njo, naravo, in sem ji hvaležna za njene darove. Prav v tem je dodana vrednost domačega vrta, v stiku z naravo, v večji hvaležnosti za njene darove. S takšno naravnanostjo pa potem tudi jemo z večjim užitkom.
4. Kuhinja mi ponuja možnost, da se izkažem. In to vsak dan večkrat, običajno trikrat. V vsakem kuhanju je ena od sestavin zgodba. Vsako kuhanje ima začetek, osrednji del in konec. Ne glede na začetek pa me konec vedno preseneti. Pa če je jed še tako preprosta, me hitra pot od sestavin do jedi, ki zadiši in ki jo postrežem, navduši. Kuhanje je nekaj, kar začnem in kar končam, končam pa z lepim, okusnim izdelkom in zadovoljnimi jedci.
5. Pri kuhanju sem ustvarjalna. Kljub ogromno receptom, ki so bili napisani in v katere rada pokukam, mi omogoča, da delam stvari čisto po svoje in čisto v skladu s trenutnim navdihom in izborom zalog. Počutim se kot slikarka, ki ima pred seboj belo platno in paleto različnih barv. Ustvarjalen slikar ne riše vedno znova ene in iste slike. Njegovo platno so moji lonci, mešalniki, pekači, barve pa sestavine, ki jih imam rada vedno veliko različnih v zalogi. Razgledam se po svojih barvah in se prepustim platnu, uživam, ko izbiram, dodajam, mešam, okušam in se veselim končne risbe.



6. Kuhanje me lahko dodatno poveže s svojimi otroki, starši, prijatelji, znanci. Čas za druženje je običajno ob pijači in jedači. Takrat se gledamo dlje v oči, si vzamemo čas, da izmenjamo vtise, misli in načrte. Hrana je razlog, da na obisk povabim prijatelje, ki se bodo na vabilo k zdravo obloženi mizi radi odzvali, skupna miza pa nas bo ponovno spomnila na prijetnost bližine.
7. In ja, za kuhanje si je vredno vzeti čas vsak dan. Če ne bomo imeli časa zase in za svoje bližnje, se namreč lahko zgodi, da čas ne bo imel več prostora za nas.

Nehajmo torej gledati, kako kuhajo drugi, kuharske knjige in recepte le na hitro preletimo, naj nas ne prestrašijo s previsokimi cilji. Cilj, ki ga želimo dosegati, naj ne bo visok, ampak globok, temeljit in večplasten. Poskrbimo, da bomo imeli doma dovolj različnih sestavin, in začnimo ustvarjati, se igrati. Pri tem pa nič ne zapletajmo. Tisto, kar bomo naredili, bo naravnejše, svobodnejše, bolj zdravo, ustvarjalno, povezujoče, izpopolnjujoče. Na našem krožniku naj bo vsak dan, naj bo pravo, naj bo iskreno. Pa dober tek!