Nasilje v šoli

Vzgajamo male tirane

Novice so polne zgodb o nasilju v šolah. Kaj se dogaja? Smo postali družba, v kateri vladajo otroci, starši pa le »nemočno« gledajo, kako neomejevanje njihovega vedenja ruši najbolj osnovno pravico do izobrazbe? Problem je sistemski in zanj smo odgovorni vsi. Nekateri, ker naredijo preveč in narobe, drugi zato, ker naredijo premalo, in še to povsem pod strokovnimi standardi.

Kot izhodišče smo vzeli primer ljubljanske Osnovne šole Poljane, kjer otroci kar dva tedna niso obiskovali pouka, ker so se bali nasilnega učenca. Ali primeri, kot je ta, kažejo tudi, da je nasilja vedno več? »Poraz je evidenten,« pove dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina. »Na vseh ravneh, ne samo v šoli, temveč tudi doma. Starostna meja 'nasilnežev' pa se niža. Žal tako laiki kot stroka še vedno ne ločijo med avtoriteto in avtoritarnostjo. Z uvajanjem škodljive ideologije permisije in drugih vzgojnih nebuloz se je v starših razrasla zmeda; strah jih je, da bodo preveč rekli, preveč zahtevali, preglasno govorili. Vse je že postalo škodljivo za otroka, nekaj, kar lahko pusti trajne posledice. Otrok je car, vse mu je dovoljeno, ovire odstranjujejo; vse, samo da se 'revček' ne bi mučil.«

 

Šok resničnega življenja

Ko pride ta otrok v sistem vrtca in šole, vstopi v resnično življenje, kar je zanj šok, ker tega ni navajen. In potem se pokaže rana sistema, ki ne deluje. Nasilneža v razredu bi bilo treba osamiti, da ne povzroča škode drugim, obvestiti starše, center za socialno delo ipd. »Rečeno mi je bilo: 'Joj, gospa, a veste, da je njegov oče vrhovni sodnik, mama pa državna pravobranilka na ministrstvu za pravosodje?' So what?! Pa kaj?!« se razjezi Zalokarjeva. »Sta mama in oče, odgovorna za vzgojo svojega otroka. Morata sodelovati. Kajti s tem otrokom je nekaj narobe. Problem pa je, če ne vemo, kaj je z njim narobe, kajti v roke ga niso dobili strokovnjaki. In potem si starši dovolijo reči, da ne sme k strokovnjaku, da mu ne dovolijo jemanja zdravil. Moj odgovor? Potem pa ga imejte doma!«

V Planini je vsak dan priča posledicam neustrezne vzgoje, ki se kažejo z razdiralnim vedenjem. »Ko k nam pripeljejo mladostnika, se veliko staršev joče,« nadaljuje. »Do tedaj so namreč mislili, da otrokom ne smejo ničesar prepovedati. Vzgajamo male tirane.« 


Foto: Blaž Samec

»Šli smo predaleč. Dopuščamo, da starši vedenjsko problematičnih otrok izsiljujejo učitelje in ravnatelje. Ko se v razredu pojavi težava, se nemalokrat zgodi, da je starši sploh ne želijo reševati skupaj z učitelji, temveč pošljejo pritožbe neposredno na ministrstvo.«
dr. Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič


Kazenska odgovornost

Borut Marolt je učitelj na Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec, ki je namenjen otrokom in mladostnikom z motnjami v vedenju in čustvovanju. Povsem jasno mu je, da današnja družba »pozablja«, da so 14-letniki že kazensko odgovorni. Znano je, trdi, da se znaki težav začnejo kazati že zelo zgodaj; pri 70 odstotkih tistih, ki v odrasli dobi kažejo znake antisocialnega vedenja, so jih lahko opazili že pri šestih letih. »Število obsodb mladoletnikov je samo od leta 1985 do 1995 padlo za več kot 50 odstotkov,« pove. »Kar pomeni, da se je naš odnos do teh dejanj spremenil. Resno namreč dvomim, da se je samo po sebi v tem desetletju zmanjšalo število nasilniških dejanj. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo začeli propagirati otrokove pravice, a smo pozabili na to, da otrok za zdrav razvoj potrebuje še kaj drugega.« V Zavodu dela že 15 let in na vprašanje, zakaj toliko nasilja v šolah, mirno odgovori: »Opažam, da vedno več nasilnežev prihaja iz vrst razvajencev, manj iz družin, kjer so bili deležni klasične avtoritarne vzgoje. Otrok v družini ne znamo več pripraviti na življenje. Tako dolgo jih zavijamo v vato, da prej ali slej napoči trenutek frustracije, na katerega pa se ne znajo odzvati drugače, kot da 'znorijo'. Otroke navajamo nase, in ne na življenje.«


Čas za razmislek

Dr. Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, pravi, da napake delamo vsi: »Starši so preslabo pripravljeni na starševstvo. V zadnjih letih so zavoljo številnih finančnih težav družin šole opustile programe, ki so nekdaj otroke združevali. Šola je storilnostno naravnana in v njej otroci z določenimi težavami iščejo pozornost tudi na neprimerne načine. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je vse več bolnih, vedenjsko problematičnih, kajti mi smo tisti, ki smo te težave povzročili! Veliko šolskega dela se je preneslo v družino, zato otrok, ki doma ni deležen podpore, v šoli preprosto ne more biti uspešen. Tudi zato ne, ker med šolskimi klopmi nima prostora, kjer bi lahko morda tudi s slabšimi ocenami izrazil katere druge pozitivne potenciale razen ocen. Danes je šola samostojna enota, vse, kar ni vezano na ocene same, je povezano z dodatnimi stroški za starše. Kot družba bi se morali pošteno zamisliti.«

A tudi če se zamislimo, moramo nekje začeti. »Osnovni problem vidim v delovanju komisij za usmerjanje,« trdi Leonida. »Številni starši ne želijo, da na odločbi, ki jo izdajo, piše, da ima njihov otrok čustveno in vedenjsko motnjo. In če motnja ni zavedena, seveda otrok ne more dobiti pomoči, da bi se z njo spopadal. Vse, kar starši 'dovolijo', je navedba primanjkljaja na posameznih področjih učenja. A česa bi se bilo treba lotiti najprej?! Po zdravi kmečki pameti bi vendarle morali najprej korigirati neprimerno vedenje! A ga ne moremo, kajti starši vplivajo na to, kaj komisija napiše. Imajo možnost nasprotovati strokovnemu mnenju. To vemo vsi!« 


Foto: Jure Eržen

»Otrok v družini ne znamo več pripraviti na življenje. Tako dolgo jih zavijamo v vato, da prej ali slej napoči trenutek frustracije, na katerega pa se ne znajo odzvati drugače, kot da 'znorijo'. Otroke navajamo nase, in ne na življenje.«
Borut Marolt je učitelj na Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec 


Komisija za usmerjanje

Otrok, ki imajo na odločbi zabeležen primanjkljaj na posameznih področjih učenja, je že 4726! In toliko jih prejema tudi pomoč pri učenju. Kar ni dovolj! Lahko si samo mislimo, koliko je v tej številki tistih, ki bi morali imeti povsem drugačno zabeležbo motnje, a je starši niso »dovolili«. S tem je najkrajšo potegnil ravno – otrok. »Namesto da bi bil v dodani uri deležen treninga socialnih veščin, se učil obvladovati vedenje, svoje jezo in frustracije, dobi pomoč pri – učenju! To je popoln razpad sistema,« nadaljuje Zalokarjeva. »Druga pogosta 'motnja' so 'dolgotrajno bolni'. Očitno smo zelo bolan narod, glede na to, da imamo v tem šolskem letu kar 1223 dolgotrajno bolnih otrok! Rakava rana je komisija za usmerjanje!« 

Kot primer navede le enega, a nikakor ni redek. Razgovori se o mami, ki si je želela, da njen otrok ostane v Planini. Tega vodstvo ni moglo sprejeti, saj je bil vpisan v redni osnovnošolski program, čeprav je bilo povsem jasno, da ga zaradi pomanjkljivih intelektualnih kapacitet ne zmore. »Če bi mama dovolila, da komisija zapiše na odločbo lažjo motnjo v duševnem razvoju, bi lahko ostal, saj izvajamo osnovno šolo z nižjim izobrazbenim standardom,« nadaljuje. »No, ta mama je pred tem ugotovitvi komisije nasprotovala kar šest let, čeprav je otrok v navadni osnovni šoli neznansko trpel. No, naslednji dan prejmem klic komisije. Mama je po šestih letih vendarle podpisala ugotovitev komisije in se strinjala s tem, da ima njen otrok lažjo motnjo. In to samo zato, da bi ostal pri nas.« Jezna pove, da starši vse prepogosto ne zmorejo sprejeti, da je z njihovim otrokom kar koli narobe. 

 

Starši izsiljujejo učitelje

Da je vrag odnesel šalo, se strinja tudi Bužanova: »Šli smo predaleč. Dopuščamo, da starši vedenjsko problematičnih otrok izsiljujejo učitelje in ravnatelje. Ko se v razredu pojavi težava, se nemalokrat zgodi, da je starši sploh ne želijo reševati skupaj z učitelji, temveč pošljejo pritožbe neposredno na ministrstvo.« »Res je,« nadaljuje Marolt. »Starši hodijo na vrata šole z odvetniki. K nam v Zavod sicer ne, kajti ko je enkrat otrok pri nas, je staršem že jasno, da je šlo nekaj res konkretno narobe. Poznam pa učiteljico, katere pouk so spremljali inšpektorji in ocenjevali kakovost njenega dela. In to samo zato, ker so jo prijavili starši z razlago, da ne zna učiti in je 'kriva' za slabe ocene otrok. Starši se vtikajo v marsikaj, v kar se ne bi smeli, v kar nimajo niti pravice posegati.« 

Šole po drugi strani predolgo skrivajo težave, ki jih imajo, kajti zavedajo se, da jih bo »razkritje« postavilo na slab glas. Kaj se dogaja z žrtvijo nasilja v šoli, ki bo lahko imela travme za vse življenje, včasih sploh ni problem, ki bi ga bilo treba vzeti v zakup. »Otroka, ki je nasilen, je treba iz okolja nemudoma izločiti,« je jasen Marolt. »Inkluzija ni sprejemljiva. Lahko marsikje deluje, če je v razredu otrok s posebnimi potrebami, ki se mu drugi tudi v svoje dolgoročno dobro prilagodijo, seveda. Ne moremo pa pričakovati, da se bo otrok prilagodil ravnanju, ki, če bi bil ta, ki ga izvaja, dovolj star, storilec kaznivega dejanja!«


Foto: Jože Suhadolnik

»Zavod za šolstvo je sistem, ki hrani in vzdržuje samega sebe, a je ne samo popolnoma neuporaben, temveč tudi škodljiv! Občutek imam, da je edina želja ministrice ta, da je všečna. Mi ostajamo sami, medtem ko se oni zgoraj igračkajo in zbirajo politične točke.«
dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina 


Eno leto čakanja

A tudi če ukrepamo tako, kot bi bilo treba, če denimo nasilneža napotimo h kliničnemu psihologu, je treba na termin pri njem čakati kar 12 mesecev. »V enem letu čakanja pa se zgodi marsikaj. Marsikaj smo privedli do skrajnosti,« trdi Valerija Bužan. »Včasih so učitelji otroku, če je bil v stiski, nudili tudi neverbalno podporo. Danes se vsak učiteljev dotik učenca postavi pod skupni imenovalec pedofilije. Stika ni več, čeprav je nekaj, kar potrebujemo vsi. Ne poznam učitelja, ki bi si upal objeti otroka, kajti jasno jim je, da lahko tudi nekaj tako nedolžnega pri kakršnih koli drugih težavah pomeni odlično iztočnico za tožbo. In ni malo staršev, ki se pod krinko pedofilije šoli maščujejo za slabe ocene, ki jih je dobil njihov otrok.«

Učiteljem smo na več ravneh odvzeli avtoriteto. Predaleč smo šli očitno tudi v diagnosticiranju otrok. »Diagnoza sama po sebi ne pomeni nič, če otrok ne dobi nato tudi podpore, ki jo potrebuje,« poudari dr. Bužanova. »Neprilagojeno se vede zato, ker ima od tega koristi. Morda je nasilno vedenje zanj korist zato, ker je le z njim opažen. Seveda obstajajo tudi primeri, ko je nasilje otrok 'le' prenos vedenja, kot ga poznajo doma, obenem pa jih danes ne učimo, kako nadzorovati jezo. Že v vrtcu lahko opazimo otroke, katerih nasilno vedenje bo z vstopom v šolo samo še bolj intenzivno. Takrat bi bil še čas, da bi problem reševali znotraj družine. A ga ne. Kmalu bo videti, kot da smo vsi bolni. A težave se ne rešuje tako, da določeno vedenje označimo kot bolezen, temveč da v najzgodnejšem otrokovem obdobju starši zagotovimo podporo, ki jo potrebuje.«



Ničelna toleranca – mit

»Ko smo sprejemali famozni člen družinskega zakonika, ki prepoveduje fizično kazen, smo pozabili, da že velja kazenski zakonik ter njegova 191. in 192. člen, ki govorita o nasilju v družini, zanemarjanju mladoletne osebe in surovem ravnanju,« poudari Borut Marolt. »Kako je potem mogoče, da sem še pred družinskim zakonikom v Zavod dobil pretepene otroke? Namesto da bi poskrbeli, da se najprej kazenski zakonik v praksi izvaja, kot bi se moral, smo začeli sprejemati nov zakon. Opažam, da podobno ravnamo na vseh področjih, predvsem v šoli in vzgoji doma. Govorimo o ničelni toleranci do nasilja, hkrati pa – kaj zares naredimo, ko se zgodi?

Avtoriteta je torej ključ do (ne)uspeha. Dr. Zalokarjeva trdi, da se otrok ne more razviti v dostojno inteligentno, umsko, etično-moralno, sočutno bitje brez postavljanja meja. »Nedopustno je iti v restavracijo s triletnikom in je on tisti, ki izbere mizo! Ko starša sedeta, ugotovi, da stol ni dovolj mehak. Vstane in gre na drugega. Starša pa capljata za njim. Prav tako je nedopustno vso krivdo prelagati na šolo, ki ne obvlada. Ves sistem je gnil! Zakonodaja je gnila!« Nato se ustavi, premisli in sklene: »Na letni ravni komisije za usmerjanje otrok prejmejo več kot dva milijona evrov! Bedo njihovega dela je razgrnil skupaj s Slavkom Gabrom Matej Rovšek v svoji doktorski disertaciji. Če bi ti podatki postali javni v kateri koli drugi državi, ki je urejena, bi te komisije ukinili čez noč! Zavod za šolstvo je sistem, ki hrani in vzdržuje samega sebe, a je ne samo popolnoma neuporaben, temveč tudi škodljiv! Občutek imam, da je edina želja ministrice ta, da je všečna. Mi ostajamo sami, medtem ko se oni zgoraj igračkajo in zbirajo politične točke.«


NEUSTREZNO DELOVANJE KOMISIJ ZA USMERJANJE OTROK
»Ugotovili smo, da je večina (76,5 odstotka) otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju pred preusmeritvijo v zanje primeren program z nižjim izobrazbenim standardom vključenih v program z enakovrednim izobrazbenim standardom. Gre za sistemski pojav neustreznosti usmerjanja otrok z lažjo motnjo v razvoju. 
Učenci pred preusmeritvijo ostajajo v neustreznem programu tudi do 10 let; šolske ocene niso merilo za usmeritev, saj so učenci pred preusmeritvijo večinoma ocenjeni pozitivno. Različne komisije za usmerjanje imajo le od 10- do 59-odstotne deleže zanesljivosti pri prvem usmerjanju otrok z motnjo v duševnem razvoju.«
(Vir: Doktorska disertacija Mateja Rovška Značilnosti usmerjanja otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju. Mentor: izr. prof. dr. Slavko Gaber, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2013.)
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE