Prof. dr. Mary Nash

Vse ženske skupaj kot velika srečna družina? Šala.

Dr. Mary Nash je profesorica sodobne zgodovine na Univerzi v Barceloni ter pionirka zgodovine ženske in teorije spola v Španiji. V Ljubljani se je mudila na povabilo založbe Beletrina. Pripoveduje tako, da te posrka vase. In ves dan bi bil prekratek, da bi zmogla potešiti novinarjevo radovednost in ponuditi odgovore, ki jih vse predobro pozna. Trdi, da so temelji krhki. Čas je, da ponovno poskrbimo za njihovo stabilnost.

Globalizacija je pojem, ki se ga da začutiti na vsakem koraku ne glede na to, v kateri državi na svetu se sprehajaš, a na področju človekovih pravic, ki konkretno zadevajo ženske, ni mogoče prepoznati te, kako bi rekla, »enovitosti«. Namreč, če želimo razvozlati posamični razvoj ženskih pravic, je treba problem vedno uzirati skozi »osebno« zgodovino države. V marsičem lahko primerjamo Šanghaj ali New York na primer, razvoj ženskih pravic na Balkanu in, kaj vem, v skandinavskih državah pa je neprimerljiv. Zakaj?
Seveda obstajajo med evropskimi državami stične točke. A preden nadaljujem, opozarjam, da se želim nemudoma izogniti delitvi na zahod, vzhod, sever in jug. O stičnih točkah lahko torej govorimo, če se zazremo v 19. in 20. stoletje, ko je mogoče med evropskimi državami prepoznati enako dediščino, in sicer dediščino t. i. domestikacije.

Če je ženska dolgo podrejena hierarhiji, ki jo oblikujejo moške oči, se začne tudi sama obravnavati v skladu z njimi. Vanjo se vgravirajo. Najhuje pa je, da se tega sploh ne zaveda.  

Z industrijsko revolucijo je postalo razlikovanje identitet spolov, moškega in ženske, zelo očitno. Moška je temeljila na razumu, sposobnosti, da k hiši nosi kruh, moškosti kot skupku pozitivnih lastnosti, ženska pa na – domestikaciji. To, da so žensko uzirali zgolj z vidika reprodukcije, materinskosti, nege, no, ta dediščina je vsem evropskim državam skupna. A šele to, da vsako državo dojemamo glede na ta stičišča, a hkrati razumemo njeno politično zgodovino in postopek preoblikovanja skupne dediščine, je korak naprej.
Živim v Španiji, sicer sem Irka. Obe državi imata močno katoliško ozadje, ki je definiralo t. i. psevdoznanstveni pristop k ženskemu vprašanju. V primeru Španije pa je treba še prav posebno izpostaviti Francovo diktaturo, ki je domestikacijo celo legalizirala! Zelo dobro poznam razvoj Španije po koncu 40-letne diktature. Neprebojni jopič legalizacije ženske zgolj kot skrbnice domačega ognjišča se je začel počasi parati. Vzniknilo je žensko gibanje, ki je v javnost butnilo številna vprašanja o ženski sami, njeni sposobnosti za reprodukcijo, o redukciji na gibanje znotraj okvirov doma in družine.
Špansko žensko gibanje je delovalo zelo koherentno, »dihalo kot eno«. V marsikateri drugi državi so bila podobna gibanja veliko bolj razpršena; svoja sporočila so podajala na bolj subtilne načine, ki jih je bilo »laže« spregledati.
Kako zelo raznovrsten je položaj žensk v Evropi, sem na lastni koži doživela leta 1992 na mednarodni konferenci na temo tranzicije diktature v demokracijo. Srečala sem se z ženskami mediteranskega območja in tudi onimi iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Razlike, ki sem jih opazila, so me šokirale.
V Španiji se trenutno spopadamo z velikim problemom nasilja nad ženskami. V zadnjih osmih letih jih je za posledicami partnerskega nasilja izgubilo življenje kar 800! In to je samo vrh ledene gore. Pravni sistem zaščite žrtev se je dodobra razvil šele v zadnjih desetletjih.
Pri vas, v Sloveniji, je ta zakonodajna zgodovina drugačna, a sem prepričana, da se vseeno srečujete s problemom nasilja nad ženskami v »varnem« družinskem okolju. Sprašujem se: govorimo torej o nečem, kar še vedno kot družba doživljamo kot običajno, le da ni očitno? Kako pa posamezna družba nekaj prepozna kot očitno, no, to je odvisno od individualne zgodovine političnega sistema.
Tema, ki me močno navdihuje, je tema, ki ji pravim raznovrstne korenine k svobodi. Žal pa ostaja neizogibno dejstvo, da stoji vse, kar so ženska gibanja dosegla doslej, na izjemno trhlih temeljih. Kajti eno je doseči zakonodajne rešitve, nekaj povsem drugega pa jih nadgraditi, živeti v praksi.


Resda imamo v Sloveniji po evropskih merilih najmanjšo razliko med moškimi in ženskami glede na višino osebnih dohodkov, a to ne pomeni, da smo takisto napredovale tudi v zasebnem življenju. Še vedno je opaziti diskrepanco med idejami in zavedanjem, ki ga imajo o sebi same. Kako je mogoče, da na primer finančno samostojna in izobražena ženska pred spanjem odloži na nočno omarico čtivo, katerega naslov se glasi nekako v slogu Sedem korakov, pa bo tvoj? Tega ne razumem. Banalnost vsakdana je utrujajoča.
Se vam ne zdi, da je ravno banaliziranje teh tem »fantastičen« mehanizem nadzora in diskriminacije? Nikoli se ne smemo nehati pogovarjati o tem, kakšne so naše vrednote, kaj je tisto, kar živimo, a nikoli ne povemo naglas, kaj smo ponotranjile. Prej sem omenila, da je bila identiteta ženske dolgo zreducirana na reprodukcijo. A ne samo na to. Ideja, da mora biti ženska všečna na pogled, zapeljiva, je nam vsem znana. Francoski sociolog Bourdieu, ki se je ukvarjal s praksami spolnega zaznamovanja, je govoril o simbolnem nasilju, nasilju, ki kot nasilje ni prepoznano, kajti deluje s pomočjo »soglasja«. In veste, če je ženska dolgo podrejena hierarhiji, ki jo oblikujejo moške oči, se začne tudi sama obravnavati v skladu z njimi. Vanjo se vgravirajo. Najhuje pa je, da se tega sploh ne zaveda.
Razumsko vemo, katere pravice imamo, a kako se predstavljamo na zunaj, kako doživljamo same sebe, no, to je še vedno spolzek teren. Same sebe uziramo skozi tisto »drugo oko«, ki nas oblikuje. Proti njemu pa se je težko boriti.
Dialog, ki se spopada s tem, kako posamezna družba definira ženske in njihovo vrednost, intimno doživljanje, ni in ne sme biti pospravljen v banalnost. Kajti kakor hitro mu prilepimo to oznako, se moramo obenem spomniti, da je bila nekdaj tudi represija žensk prepoznana kot nepomembna, banalna tema, za katero ni vredno izgubljati besed.

Uspešne ženske same še danes pogosto verjamejo, da bi bil njihov uspeh nemogoč brez določenega drugega ob njih. Če trdijo drugače, dobijo žig možače, egoistke, ne-zares-ženske. Moškosti predstavljajo najhujšo grožnjo. 

Nekdaj so bile zgodbe žensk, ki so živele svoje poslanstvo kljub oviram na poti (ali prav zato), velik navdih; samorealizacija je bila bolj izjema kot pravilo. Danes je polje, ki je na voljo ženski, veliko večje, pa vendar. Imate občutek, da se v določenem obdobju ženske »samodejno« vklopi »tovarniška nastavitev«, stara zgodba, program, ki podtalno vedno melje?
Ko sem namreč govorila z mladimi in uspešnimi slovenskimi znanstvenicami o njihovi življenjski poti, nobena od njih ni pozabila hvaležno omeniti ljubeče podpore soproga. Priznale so sicer, da je levji delež družinskih obveznosti vseeno na njihovih plečih, a da ob nasmešku svojega otroka pozabijo na to neenakost.
Omenili ste tovarniško nastavitev in programiranost ... Jaz raje uporabljam termine, ki se navezujejo na zgodovinske konstrukte. To je namreč tisto, kar odloča. Kulturno in socialno oblikovanje določene vloge, ki jo je vedno treba gledati z očmi zgodovine. Morda ta »pravila« niso več logična, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni. Uspešne ženske same še danes pogosto verjamejo, da bi bil njihov uspeh nemogoč brez določenega drugega ob njih. Če trdijo drugače, dobijo žig možače, egoistke, ne-zares-ženske. Moškosti predstavljajo najhujšo grožnjo. Ženska, ki lahko zase reče, da ji je uspelo, in ima obenem družino, preprosto ne zmore uvideti sebe kot človeka, ki mu je uspelo pod njemu lastnimi pogoji, kot individuumu. Ker so obkrožene s strukturo, čutijo odgovornost do svoje družine, ki ima svoje zahteve. Sploh pa, kako ločiš eno od drugega? Sprašujem se, ali bi sploh morali zanemarjati dejstvo, da smo imeli na svoji poti podporo drugih.
Feminizem je v sedemdesetih vpil: Osebno je politično! Zakaj si ne bi priznali, da smo imeli v življenju ob sebi ljudi, ki so nam stali ob strani? To pa, da dajemo informacijo te vrste na prvo mesto, no, to je povsem druga zgodba. Vemo namreč; ko uspe moškemu, izjemno redko kot pomemben dejavnik podpore v svoji karieri omeni soprogo. Če že, običajno to naredi zelo pokroviteljsko.
Nekoč sem dobila v dar sliko z napisom: Za vsako uspešno žensko stoji – mačka. (Smeh.) Vedno je ob tebi nekdo. Pa kaj če samo – mačka.

Eden velikih mitov feminizma je, da smo v njem vse skupaj kot eno. A to je skupna značilnost vseh socialnih gibanj. Naj bi od žensk pričakovale, da bodo ravnale drugače? Ni realno. 

V zgodovinski vojni drami z naslovom Churchill sledimo znamenitemu britanskemu ministrskemu predsedniku v dneh pred zloglasnim dnevom D julija 1944. V filmu je scena, v kateri njegova soproga z njunimi hčerkami praznuje uspeh ob njegovem imenovanju. Nagovor začne, parafraziram: Isti hip, ko sem te spoznala, mi je postalo jasno, da bom pristala na drugem mestu. Kajti tebi so namenjene večje zgodbe. Filmi so med drugim ogledala življenja; kažejo nam, kako zelo pomembne so podobe, s katerimi živimo. Katere so bile za vas »usodne«?
Za začetek naj samo komentiram začetek vašega vprašanja, ko omenite sceno, v kateri ima Churchillova soproga svoj kratki »govor«. Scena je impresivna! S svojimi besedami jasno pove, da je z vso budnostjo vstopila v svojo vlogo. Res čudovito. Mi je vsebinsko všeč ali ne, ni pomembno.
In zdaj drugi del vprašanja. Podobe, ki so me močno zaznamovale, so bile tiste, ki sem se jim upirala. Velikokrat povem, da sem se počutila kot upornica brez razloga in razlog za upor našla sama mnogo kasneje.
Seveda so me navdušile podobe feminističnega gibanja v sedemdesetih letih, dale so mi krila. A v resnici nisem vizualni tip človeka, raje berem. Svoje poslanstvo sem našla, ko sem se zakopala v zgodovinsko gradivo. Ko sem se namreč v sedemdesetih preselila v Španijo, sem se ponovno vpisala na študij, saj moja irska diploma tam ni bila veljavna. V državnih arhivih sem se spoprijateljila s knjižničarko, ki mi je odprla vrata v t. i. Pekel, prostor, kjer so v temo skrivnosti zavito hranili vse gradivo, ki bi ga sicer Francova diktatura cenzurirala ali se ga povsem znebila, in se navezuje na obdobje španske državljanske vojne. Prebirala sem pisma pripadnic ženskega gibanja med vojno. Dotaknila se me je predvsem anarhistična organizacija, ki si je nadela ime Svobodne ženske. Srž njihovega upora je bil seveda upor Francu in fašizmu samemu, obenem pa upor moški družbi. V svoji komunikaciji niso uporabljale besede feminizem, izpostavljale pa so problem dvotirnega boja, pred katerim se ne sme več skrivati, in sicer po eni strani prizadevanje za propad fašizma ter za žensko emancipacijo.
Ideja civilizacije, ki ji dominirajo moški, me je privedla do študija subjektivne vloge ženske v zgodovini. Ko sem začela delati na tem področju, v Španiji za teorijo spola še slišali niso. Zgodovinska vloga ženske je postala središčni del mojega doktorata, katerega posledica je bila celo obuditev ženskega gibanja, ki je imelo korenine v španski državljanski vojni. Takrat se še nisem zavedala, da sem začela nekaj velikega.


Vam teoretično znanje olajša razumevanje človeškega hrepenenja, preproste bolečine srca in potrebo po tem, da si sprejet, del skupnosti?
Če svoje življenje posvetiš akademski karieri, pisateljevanju, če se predaš notranjemu vzgibu, da je treba vse, česar se lotiš, pretuhtati, razumeti, te rado odnese proč od ljudi. Kar počnem, ni posel za ljudi, ki se bojijo biti sami. Vedno sem sicer imela svojo, sicer majhno, skupino ljudi, ki sem ji zaupala. Ob tem pa je vseskozi raslo spoznanje, da žensko, kot sem, žensko, ki nikoli ni igrala s kartami zapeljevanja, a priori družba doživlja kot močno osebnost. Ne glede na to, kako krhkega se morda počutiš v sebi, skupnost te doživlja glede na vlogo, ki jo zasedaš v družbi.
Spomnim se vročega poletja, ko mi je rok oddaje rokopisa že močno dihal za vrat. Bilo je grozljivo soparno. Medtem ko so prijatelji zunaj srkali hladno pivo, sem preživljala strašanske muke, v prepričanju, da se nisem premaknila niti za ped. Naključje je hotelo, da sem spoznala soseda, tesarja po poklicu, človeka, ki nikoli v življenju še ni prebral knjige. Ko sem mu neki dan obupana potožila, da mi pisanje nikakor ne gre, me je vprašal, koliko strani sem napisala. Ko sem mu povedala številko, je navdušeno vzkliknil: Kaj res?! To je vendar odlično! Nato me je vsak dan znova vprašal, koliko strani sem napisala. In vsakič, ko sem povedala število, je navdušen vzkliknil: Bravo! Pomoč, ki mi jo je nudil s preprostim vprašanjem in silnim navdušenjem nad mojim odgovorom o številu napisanih strani, ki se je meni zdelo preskopo, njemu pa ogromno, mi je pomagala dokončati knjigo. Kako neprecenljiv je bil zame tisto poletje, ko sem bila v krizi, mi je jasno šele danes.

Šest let sem živela v samostanu, kjer sem obiskovala šolo. Ko pomislim na to obdobje, lahko verjamem, da so vse te nune živele v prepričanju, da delajo prav, čeprav je bil sistem, ki so ga pomagale vzdrževati, ekstremno perverzen. Dokler ženska, ki nasilje izvaja, v celoti ne zapopade svojega ravnanja, nadaljuje. 

Priznam, vaše besede so me prav ganile. Spomnile so me na to, s kakšnim silnim navdušenjem pospremljamo otrokove »prve korake«, a potem nekje vmes pozabimo, da besede navdušenja potrebujemo tudi mi.
Se strinjam! Ne glede na to, koliko smo stari, vsi tu in tam potrebujemo lesk v očeh, pospremljen z: »Odlično ti gre!«

Nedavno me je močno pretresel projekt umetnice, ki se je odločila kolorizirati črno-bele fotografije usodnih trenutkov zgodovine 20. stoletja. Še vedno imam pred očmi fotografijo iz Auschwitza, deklico z razklano ustnico, ki jo je tik pred fotografiranjem pretepla paznica. Nekaj trenutkov kasneje so jo odpeljali v smrt. Preberem zgodbo o škandalu v škotskem Smyllum Parku, kjer so v skupinskem grobu našli trupla več kot 400 otrok. Dom so vodile katoliške nune. Zasledim zgodbo petletne punčke, ki jo babica, mama in teta držijo kot pribito na tla, medtem ko ji soseda z zarjavelo britvico iznakazi spolovilo. Zgodovina pozna nepreštevno veliko žensk, ki so prispevale levji delež k nasilju nad ženskami in otroki. In zdaj, ko je na televizijske ekrane prišla druga sezona fantastične serije Deklina zgodba po romanu Margaret Atwood, ne morem mimo dejstva, da so tam dekle druga drugo sicer »pozdravljale« z Under His Eye (Pod Njegovim očesom, op. p.), a tisti, ki so nadzorovali življenje teh dekel, niso bili moški, temveč ženske, ki so vestno kazale s prstom.
A ni to »čudovit« in učinkovit sistem? Sistem, ki ženske ločuje drugo od druge. Ne bom rekla, da so vse, ki izvajajo nasilje nad drugimi ženskami, indoktrinirane, ker jim nihče v resnici ni izrecno povedal, kakšna je njihova naloga, a »vrednote«, po katerih živijo, so bile vanje vsajene že zgodaj. Z izobraževalnim sistemom, v družini, Cerkvi. To je odličen prikaz, kako ženske za svojo vzamejo implementacijo moči. To so, to počnejo in še bodo počele. Celotna ideja sestrstva je sprevržena.
Šest let sem živela v samostanu, kjer sem obiskovala šolo. Ko pomislim na to obdobje, lahko verjamem, da so vse te nune živele v prepričanju, da delajo prav, čeprav je bil sistem, ki so ga pomagale vzdrževati, ekstremno perverzen. Dokler ženska, ki nasilje izvaja, v celoti ne zapopade svojega ravnanja, nadaljuje. Ženske so tiste, ki »nauke« iz teorije prestavljajo v prakso in s hierarhijo izvajajo svojo premoč. Je mogoče, da taiste ženske spoznajo, kaj počnejo, in se spremenijo? Težko. Nismo velika srečna družina, še daleč ne.
Eden velikih mitov feminizma je, da smo v njem vse skupaj kot eno. A to je skupna značilnost vseh socialnih gibanj. Naj bi od žensk pričakovale, da bodo ravnale drugače? Ni realno.
No, če je bilo samostansko življenje v čem dobro zame, je bilo v tem, da je iz mene naredilo upornico. (Smeh.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE