Pogovor v varnem okolju pomaga

Naši otroci in otroci naših otrok so tiste osebe, do katerih čutimo prav posebno naklonjenost in jim želimo vse najboljše v njihovih življenjih. Veselimo se ob njihovih uspehih in žalostimo, kadar jim ne gre. Povsem razumljivo je, da trpite s svojo vnukinjo in bi ji radi pomagali.

Mladostništvo je obdobje velikih sprememb, tako telesnih kot z njimi povezanih duševnih. Zaznamovano je z oblikovanjem naše identitete, osamosvajanjem in socialnimi odnosi z vrstniki. Izjemno pomembno vpliva na naše kasnejše življenje, zato je pomen vaše skrbi za odraščajočo vnukinjo toliko večji.

Sram je povezan z občutkom lastne vrednosti, ki si ga otrok ustvarja od prvih trenutkov svojega življenja. Glavno vlogo pri tem odigrajo njegovi starši oziroma skrbniki. Če mu pokažejo, da ga sprejemajo in imajo radi takšnega, kot je, mu dajejo občutek varnosti in ga potrjujejo v njegovih prvih poskusih pri raziskovanju sveta, potem bo razvil zdrav občutek lastne vrednosti. Če so starši preveč zahtevni, pred otroka postavljajo preveč prepovedi, so preveč kritični in ga ne sprejemajo dovolj, s tem rušijo njegovo samozavest in samopodobo. Takšen otrok se bo spraševal, ali je dovolj dober in ali je vreden ljubezni. Posledično bo v družbi vrstnikov pogosto doživljal občutke sramu in neprilagojenosti.

Kaj lahko v tem trenutku storite vi? Vnukinja vam očitno zaupa, sicer z vami ne bi spregovorila o svoji stiski. Pogovarjajte se z njo! Naj vam pripoveduje o svojih težavah, vi pa ji dajte vedeti, da jo razumete. Previdno jo povprašujte, kaj je pravzaprav tisto, zaradi česar doživlja občutke sramu. Morda se ima za neumno in nesposobno in čuti, da ni dovolj uspešna pri šolskih predmetih, ali ni dovolj uspešna pri obšolskih dejavnostih (če se resneje ukvarja z njimi). Morda se ji zdi, da je grda in da nima (dovolj) privlačne zunanjosti in ni vredna, da bi bila drugim všeč. Pustite ji, da izrazi svojo bolečino, vi pa jo k temu blagohotno spodbujajte in sprejemajoče poslušajte. Dajte ji vedeti, da so njena čustva pomembna. Pri tem ne poskušajte zmanjševati ali precenjevati njihove teže. Pokažite ji, da jo brezpogojno sprejemate, z vsemi njenimi vrlinami in slabostmi. Za vas naj bo vaša vnukinja najpopolnejše bitje pod soncem!

Nato pa skupaj pretresita vsako izmed pritožb, ki jih je navedla. Če se ji zdi, da ni dovolj pametna, se vprašajta, zakaj. Potem ko bo vnukinja navedla svoje trditve, ji poskušajte z argumentacijo predstaviti protitrditve. Pri tem jo spodbujajte in poudarjajte njene dobre lastnosti. Skupaj se spomnita njenih uspehov in dosežkov. Navajajte tudi primere iz svojega življenja. Spregovorite o svojih mladostniških strahovih in kako ste jih sami premagali.

Tremo v šoli bo laže premagala, če bo dobro pripravljena in bo tekoče odgovarjala na zastavljena vprašanja. Tudi na to jo lahko spomnite.

Pogovorite se z njenimi starši. Morda se ne zavedajo, da utegnejo biti prezahtevni, preveč obsojajoči, da je ne znajo dovolj pohvaliti in ji dati vedeti, kako radi jo imajo. Povejte jim, v kakšni stiski je njihova hči in da jo bo brez njihovega razumevanja in pomoči težko uspešno prebrodila.

Če vam ti nasveti ne bodo pomagali, potem se vaša vnukinja lahko vključi v kakšno delavnico za dvigovanje samozavesti mladostnikov. Skupaj poiščita informacije o teh oblikah pomoči (na spletu jih je kar nekaj). Predlagam tudi, da se oglasi pri šolski psihologinji. Pomoč lahko poišče tudi v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše na Gotski cesti v Ljubljani. Lahko pa se vnukinja oglasi pri psihoterapevtu, ki je specializiran za delo z mladostniki.