S staranjem se spreminja tudi naša sposobnost učenja in pomnjenja. Zaradi infantilne amnezije, na primer, se nas večina ne spomni dogodkov, ki smo jih doživeli kot malčki. To ne pomeni, da so spomini izbrisani, le do njih je teže priti. Morda so se nanje »prilepili« novi. V najstništvu se prefrontalni korteks, ki nadzoruje načrtovanje, sprejemanje odločitev in delovni spomin, skokovito razvija. Naša sposobnost načrtovanja prihodnosti se izboljša in sposobni smo obdelati več informacij, ko se znajdemo v okoliščinah, ki od nas zahtevajo odločitve.


Usodni učitelji

Leta 2012 so podatki raziskave, ki so jo delali med učitelji na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, pokazali, da jih kar 90 odstotkov verjame v učinkovitost različnih načinov poučevanja. Drži, da se ljudje razlikujemo po tem, kako najraje srkamo nove informacije, vendar ne velja, da ima vsak posameznik »najljubši« senzorični način podajanja informacij.

Obsežno poročilo o delu kognitivnega psihologa dr. Harolda Pashlerja s Kalifornijske univerze v San Diegu, ki je vsebovalo desetletja raziskav, je pokazalo, da niso individualno krojeni učni načrti nič bolj učinkoviti. A nekaj vendarle izstopa. In to je – vloga učiteljev. Bolj pomembni so, kot recimo številčnost v »razredu«, dosegljivost tehnologije, individualna obravnava, delitev posameznikov glede na sposobnosti in prilagajanje dnevnih obveznosti posameznikom. Če imajo učenci katere koli starosti zase nizka pričakovanja, ob tem pa naletijo še na učitelja, ki znanje podaja glede na delitev po njihovi »dojemljivosti«, to izjemno negativno vpliva na pomnjenje obravnavane snovi.



Pač nisem za šolo

Učenje je intimni proces. To dokazuje tudi zgodba 53-letne gospe, recimo ji Breda, ki jo dnevno videvam v parku. Ko me je vprašala, ali pišem kaj zanimivega, sem ji omenila, da pripravljam članek o izobraževanju. Medtem ko sta se najina psa podila po travi, mi je zaupala, da je odraščala v družini, v kateri je bilo veliko nesoglasij, zlorabe drog in finančnih težav. Na srednjo šolo, ki ji je kot najstnici ni uspelo dokončati, nima nobenih lepih spominov. Spomni se le, da ji je bilo vse grozljivo naporno, da se je počutila neumno, da snovi ni zmogla slediti. »Ko sem v prvem letniku na popravnem izpitu, na katerega sem šla, čeprav je tisto noč oče pijan rohnel do jutra, poskušala odgovoriti profesorici matematike na nekaj osnovnih vprašanj, sem imela občutek, da imam v glavi samo temo. Da ne govoriva niti istega jezika. Rekla sem ji, da ne zmorem. Ni me presenetilo, ko mi je odvrnila, da imam prav. Da pač nisem za šolo, je dodala.«


Stiska ohromi

Šele leta kasneje je dojela – potem ko je opravila že mnogo slabo plačanih priložnostnih del –, da ji šola ni bila naporna zato, ker ne bi bila umsko sposobna slediti snovi, kar je mislila tedaj, temveč ker izobrazbe ni videla kot ene od prioritet v življenju. Kar ni čudno, če živiš v surovem družinskem okolju. »Vse, kar si takrat misliš, je, da si vsega kriv prav ti. In da je edino, kar moraš narediti – preživeti.« Šele pri 40, ko je imela tudi ona za sabo propadel zakon z alkoholikom in so ji na centru za socialno delo ponudili psihosocialno pomoč, je začela odkrivati resnico o sebi. Vpisala se je v večerno šolo, dokončala ekonomsko smer in bila na začetku šokirana, ko je ugotovila, da ima zelo dobre ocene. Ob delu se je nato vpisala še na fakulteto in jo dokončala v zastavljenem roku. Čeprav je od časov, ko je bila deklica, minilo že mnogo let, se ji tu in tam še vedno milo stori, ko pomisli nase v tistem ranljivem obdobju in na doživljanje stiske, ki jo je za desetletja ohromila.