To, da je trinajsta po vrsti, da je manjšinska, da imamo doslej najmlajšega mandatarja, da je vse skupaj en velik eksperiment (o tem spoznanju se strinjata tako levica kot desnica), so pravzaprav nepomembni podatki, pomembneje je, da se jezik najglasnejših parlamentarcev (in starih) ni spremenil niti za las. Tako v hramu demokracije kot v prvih večernih soočenjih so (vedno znova in znova) dokazovali, da jim je malo mar za ljudi, nas državljanke in državljane, da ne vedo, zakaj so bili izvoljeni, da jim ni jasno, za kaj (in od koga) so plačani, da je konstruktivno sodelovanje med strankami popolna utopija in da so ti ljudje, polni očitkov, talci lastne nravi. Da jih vodijo nevarna prepričanja, živijo v dogmah in zanje, v kontaminiranem mikrookolju, in povsem očitno je, da jim ni pomoči. To so osebe, politiki, ki jim vlada strah. In takim ljudem z lahkoto krojijo življenja lobiji in drugi nizkokategorični pohotneži najrazličnejših vrst. Pomoči tudi nam ni, nam, državljankam in državljanom, ker smo, napol prostovoljno, tudi – njihovi talci.

Preprostost izražanja ni »zlo«, rušilno je ne stati za svojimi besedami, rušilno je ne znati in ne vedeti! V politiki, kakor tudi v življenju nasploh, je pomembno predvsem to. 

Opozicija je s šankarskimi pripombami »ovekovečila« izvolitev nove vlade in smo se naposlušali že znanih in tudi predvidljivih nesmislov, češ da bo premiera Šarca zelo bolela glava, da je to reciklirana vlada, ki ima dovolj za delovanje sto minut miru, in nikakor ne sto dni, da jim manjka evropskih vrednot in politične kilometrine, da je premier novinec, kar je že sam po sebi nevaren eksperiment, pa je večkrat poudarila Ljudmila Novak. Vemo, da je veliko večja nevarnost zasedênost političnih staroselcev, med katerimi je tudi Ljudmila Novak (ki je bila že nekajkrat jezik na tehtnici pri oblikovanju vlad, pa je vsakokrat »stisnila rep med noge«, pa naj je bil pobudnik lev ali desen). Ona tudi sicer ne skopari s preprosto retoriko ustrahovanja, češ, kako bo zdaj šlo vse po klancu navzdol z nesluteno hitrostjo. Med drugim je pred kratkim premieru Šarcu svetovala, naj uredi svoj besednjak, ker tako skromen in preprost, kot je, nikakor ne sodi na politični parket. Ne vem, ali Novakova razume svoje izrečene besede, jasno, da je izražanje pri večini parlamentark in parlamentarcev velik problem, tudi pri njej. Politično otresanje jezika ne pomeni nič koristnega, ampak že stokrat videno puhlost (in potem se čudijo, zakaj je tako nizka volilna udeležba, ker jim pač nihče več ne verjame, ker jih tudi poslušati nočemo). Preprostost izražanja ni »zlo«, rušilno je ne stati za svojimi besedami, rušilno je ne znati in ne vedeti! V politiki, kakor tudi v življenju nasploh, je pomembno predvsem to.


Foto: Leon Vidic


In seveda: lahko je tudi smešno poslušati poslanke in poslance ter njihove očitke, ki pa sicer največ povedo o njih samih. Če se levica vetri (odhajajo in prihajajo), desnica, kar je je še ostalo, ždi. Retorično vprašanje: se boste lahko pogledali čez sto dni v obraz? Levi in desni profil. Oja, seveda boste. Vse boste, vi »zmorete« vse. Vse, kar diši po moči, privilegijih in udobju.