Kar je sicer glede na zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico pravilna volilna strategija. Kajti Slovence in Slovenke vodi skrb za lastno preživetje. Zato ima vsak, ki obljublja preživetje, prednost pred tistim, ki ga ne obljublja. In po isti logiki ima vsak, ki obljublja izboljšanje lastnega preživetja, prednost pred tistim, ki tega ne obljublja. Torej je to, da nekatere stranke ljudem za njihove volilne glasove ponujajo denar, v resnici pravilna volilna strategija. Volilna strategija, ki deluje. Kajti Slovenci in Slovenke reagirajo na obljubo, da bodo dobili toliko in toliko denarja, če naredijo to in to. Konkretno: da bodo dobili toliko in toliko denarja, če volijo tega in tega.

Če bi se kaj takega zgodilo v Srbiji, Makedoniji in Albaniji, bi bili slovenski mediji polni novic o korupciji. A ko se to zgodi v Sloveniji, nihče ne reagira.  

A je kljub temu, da je volilna strategija logično gledano pravilna, kljub vsemu nagnusna. Oziroma je ena od tistih točk tokratne volilne kampanje, s katerimi so nekatere stranke prebile dno nedovoljenega. S slovenskimi volitvami je vedno tako: ko že mislimo, da smo doživeli vse, česar bi ne smeli doživeti, nas na naslednjih volitvah presenetijo z novostmi, zaradi katerih se človek sprašuje, ali je v tako imenovani slovenski demokraciji res vse mogoče. Tudi tisto, česar si sam niti zamisliti ne moreš.



Če gremo nazaj h kupovanju glasov volivcev: povsod po svetu je to, da politična stranka volivcem ponuja denar za njihov glas, razumljeno kot kupovanje glasov. Povsod. Če bi se kaj takega zgodilo v Srbiji, Makedoniji in Albaniji, bi bili slovenski mediji polni novic o tem, da v teh državah kupujejo glasove volivcev. Kar je znak za odsotnost demokracije. Prisotnost korupcije. Itn. A ko se to zgodi v Sloveniji, nihče ne reagira. Nihče sploh ne zazna, da se dogaja nekaj, kar se nikakor ne bi smelo dogajati.

Da smo si na jasnem: glasove volivcev kupujejo povsod. Vendar to delajo na skrivaj. Tako rekoč ilegalno. A ne v Sloveniji. V Sloveniji je kupovanje glasov del javne volilne strategije. Del uradnih javnih predvolilnih dejavnosti. S ponudbami se prelepijo kar reklamni panoji. Tako da bi kdo, ko bi dobil informacije po neformalnih kanalih, morda ne bil zmeden, koliko je torej dejansko vreden njegov ali njen glas. Takšna zmedenost se lahko zgodi le v Srbiji, Makedoniji in Albaniji. Pa tudi v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in drugod. Ne pa v Sloveniji. V Sloveniji do te zmede ne more priti. V Sloveniji je ponudba javna. Vsem dostopna. In vedno preverljiva.

Perverzija slovenske politične strankarske scene je neizmerna. Kaže se v volilnih obljubah. In pokazala se bo po volitvah v tem, da od obljub ne bo ostalo nič. 

Seveda ta preverljivost velja le do volitev. Kajti po volitvah vsi, ki bodo svoje volilne glasove prodali najboljšemu ponudniku, seveda ne bodo dobili nič. Niti evra. Zadeva je namreč preprosta: natančno zato, ker gre pri tovrstnih volilnih obljubah za javno goljufijo, je nemogoče pričakovati, da bi lahko iz goljufive obljube kdo kar koli iztržil. Drage dame in gospodje, da bo jasno: vaš glas je vreden nekaj tisoč evrov le do zaključka volitev. Ko bo volitev konec, boste vi in vaš glas vredni toliko, kot ste vredni že celotno zgodovino samostojne Slovenije: nič. In zato boste dobili natančno toliko, kot ste vredni: namreč nič.

Skratka: perverzija slovenske politične strankarske scene je neizmerna. Kaže se v volilnih obljubah. In pokazala se bo po volitvah v tem, da od obljub ne bo ostalo nič. Enako, kot že doslej od predvolilnih obljub po vseh volitvah ni ostalo nič. Le razočarani državljani in državljanke. Ki so resignirali do te mere, da jih zdaj politične stranke poskušajo spraviti na volišča z javnim podkupovanjem. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.