msgr. ddr. Anton Stres

Vera ni razumska, je pa razumna

Pet let je minilo, odkar se je ddr. Anton Stres lotil izdaje Filozofskega leksikona. Nedavno je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi in je nedvomno delo, ki bo neizbrisno zaznamovalo življenje vsem tistim, ki si želijo vstopiti v svet filozofije. O njem je premišljeval že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot dolgoletni predavatelj filozofije na teološki fakulteti je namreč čutil pomanjkanje literature v slovenščini, ki bi kolikor se da preprosto predstavila glavne filozofske pojme, teme in smeri. Doktoriral je najprej iz teologije na teološki fakulteti v Ljubljani, nato še iz filozofije na Katoliškem inštitutu v Parizu. Je rektor Katoliškega inštituta, človek, s katerim ure minejo kot minute. Filozofska resnica je, kot v uvodu leksikona zapiše dr. Robert Petkovšek, rezultat najgloblje miselne odgovornosti za življenje, zaradi katere je Sokrat raje umrl, kakor da bi se ji odrekel. Ddr. Anton Stres je takisto iskalec. Tudi v tem, kot pravi sam, nepopolnem svetu.

Že kot otrok ste izjemno radi brali. Tudi na paši. Drži?
Res je, ja.

Odraščali ste pod Donačko goro. Povejte mi več o življenju takrat, prosim.
Na mladost imam zelo lepe spomine. Takrat seveda še nisem znal ceniti lepote neokrnjene narave, v kateri sem odraščal, kakor bi jo znal danes. Da, moje otroštvo je zaznamovala paša. Pri hiši smo bili trije otroci; vsakih deset let se je rodil eden. Kar je pomenilo, da sem bil kar desetletje najmlajši pri hiši in s tem preprosto za nobeno drugo rabo kot za pašo. (Smeh.) Doma smo imeli večinoma samo krave. Dva vola smo kupili, ko smo gradili nov hlev in potrebovali močno vprežno žival za prevažanje lesa, cementa ... Spomnim se, da smo otroci, ko smo ju morali prodati – dali smo jima celo imeni – jokali. Navezali smo se nanju, na vse živali pravzaprav. Tudi na pujse, čeprav smo vedeli, da jih bomo morali zaklati. Mama je v času kolin vedno šla od doma, ker ji je bilo preveč hudo. Krave, ki smo jih vseskozi imeli, smo uporabljali za vprego ob preprostih kmečkih opravilih; dajale so mleko, imele teličke ... In da, jaz sem jih pasel in na paši vedno bral.


Usodnega pomena je bilo, da sem naletel na filozofijo francoskega jezuita Pierra Teilharda de Chardina, ki mi je pokazal drugo možnost, kozmično dimenzijo krščanstva, ki je sam v času otroškega verouka recimo nisem srečal. Vse je milieu divin, Božje okolje, je zapisal. Odločil sem se, da se bom soočil z vsemi vprašanji, ki se mi bodo zastavljala. Vrtal vanje toliko časa, dokler ne najdem odgovora.


Kaj, na primer?
Vse, kar mi je prišlo pod roke. V šoli sem si iz knjižnice izposojal knjige. Rad sem imel Julesa Verna in njegovo 20.000 milj pod morjem, tudi druge. Bral sem številne povesti. Pri hiši je bilo tudi kar nekaj starih »mohorjank«, knjig Mohorjeve družbe, spravljenih na podstrešju v starem otroškem vozičku. Elektriko smo dobili šele leta 1956, do takrat sem bral ob svetlobi petrolejke. Mama mi je ves čas »žugala«, da si bom pokvaril oči. In ko sem dejansko dobil očala, je dobila »potrditev«: »Vidiš, sem ti rekla, da si boš oči pokvaril!« (Smeh.)



Kdaj je v vas zazvenelo, da teologija ne bo zgolj študij, temveč poslanstvo?
Ko mi novinarji postavijo takšno ali podobno vprašanje, sem vedno malce v zadregi. Odločitev pri meni namreč ni bila hipna, ni bila posledica trenutnega spoznanja, razodetja. Zorela je počasi. V šoli mi je dobro šlo. To so bili časi, ko sta obstajali nižja gimnazija in sedemletna osnovna šola. Tisti torej, ki so želeli nadaljevati šolanje, so se morali že v četrtem razredu odločiti, ali bodo šli naprej na nižjo gimnazijo ali končali sedem let osnovne šole. Če si nadaljeval do sedmega razreda, si se nato znašel v slepi ulici, nisi mogel nadaljevati šolanja. Preden nadaljujem, moram omeniti, da sem bil v družini edini sin, oče pa zelo zaveden, navdušen kmet. Doma se je pogosto pela slovenska narodna »Oj, lepo je res na deželi«. Oče se je močno zavedal lepote kmečkega stanu. Še več; v svoji miselnosti je bil za tiste čase zelo napreden. Zgodaj smo imeli prve preproste stroje, sadil je sadno drevje ... Pa so mu govorili, da to njegovo početje nima smisla, saj sam sadov ne bo dočakal. »Ni važno,« je vedno govoril, »jih bodo pa moji otroci za mano!« No, ob tej svoji ljubezni do kmetovanja je bil seveda prepričan, da bom nekoč jaz prevzel kmetijo. Ne samo da nisem kazal posebnega zanimanja za to idejo, tudi delo mi ni šlo preveč dobro od rok. Sanjal sem o knjigah. Ko se je bilo treba torej odločiti, ali bom nadaljeval osnovno šolo ali se vpisal na nižjo gimnazijo, je bil oče jasen: »Ostal bo doma, gimnazije ne potrebuje!« Imel pa sem neznansko srečo, ker so bile moje učiteljice silno spretne. Očetu so prigovarjale: »Veste kaj, saj mu ne bo nič škodilo, če bo malo bolj šolan kmet!« (Smeh.) In oče je nasedel ter se mi dovolil vpisati na nižjo gimnazijo. Ob koncu šolanja sem bil ponovno na prelomnici. Treba se je bilo odločiti, kaj in kako naprej. Takrat smo imeli v Rogatcu duhovnika z neverjetnim smislom za humor, Maks Prah mu je bilo ime. Bil je ne samo zabaven, temveč tudi strašansko bister. Igral je klavir, lepo pel, znal oponašati in se v eni sami povedi sprehajati iz enega dialekta v drugega. Odlično je govoril tako nemški kot madžarski jezik in obvladal vse narečne odtenke. Ne le da je na primer govoril knjižno nemščino, znal je oponašati nemščino starih Mariborčank, nemščino različnih okolij, in se potem sprehajal iz ene v drugo. Pol stavka je povedal tako, pol drugače. Če si ga poslušal, si pokal od smeha. Jasno, mularija mu je sledila. In v njegovi družbi se mi je prvič zgodilo, da me je prešinila misel o teološkem poslanstvu. Bil sem pač v tistem obdobju, ko fantje iščejo vzornike. No, ko sem potem ob koncu nižje gimnazije v šoli povedal, da ne bom šel naprej, da bom ostal doma, na kmetiji, so ponovno »vskočile« učiteljice. Po spletu naključij se je namreč sočasno zgodilo, da je Kmetijska zadruga razpisala štipendijo za tajnika. Si me predstavljate v tej službi? (Smeh.) Vedel sem, kam »moram«. O vsem sem se domenil z župnikom in se odločil za nadaljevanje šolanja v Zagrebu.


Na mladost imam zelo lepe spomine. Takrat seveda še nisem znal ceniti lepote neokrnjene narave, v kateri sem odraščal, kakor bi jo znal danes. Da, moje otroštvo je zaznamovala paša. Pri hiši smo bili trije otroci; vsakih deset let se je rodil eden. Kar je pomenilo, da sem bil kar desetletje najmlajši pri hiši in s tem preprosto za nobeno drugo rabo, kot za pašo.


Kako je oče sprejel dejstvo, da njegov sin vendarle ne bo ostal pri hiši?
Oče je žal umrl mlad, pri 49. Šele po njegovi smrti mi je mama povedala, da je bil nekaj tednov pred smrtjo pri župniku – dovažal mu je les – in ga vprašal: »Pa povejte vi meni, gospod župnik, pa kaj ste vi našega fanta znoreli?« Tega nikoli ni prebolel. O tej svoji bolečini z mano nikoli ni govoril. Spomnim se, kako je bilo, ko me je peljal v Zagreb, da se vpišem v šolo. Tisto poletje sem, da bi kaj zaslužil, v Savinjski dolini želel pomagati obirati hmelj. Bil bi to lep zaslužek. Za enako delo sem poprijel že leto poprej, a sem med obiranjem dobil močno alergijo; ne vem, morda sem bil alergičen na kakšno škropivo, morda na sam hmelj. Domov sem se vrnil s hudimi izpuščaji na rokah. Naslednje leto, pred vpisom v zagrebško šolo, sem vseeno šel spet. Že po nekaj dneh so se mi roke tako močno zagnojile, da nisem bil več za nobeno rabo. Moral sem domov. Roke so bile namreč že na pogled strašljive. In tak sem se potem odpravil z očetom na pot v Zagreb. Ko me je pripeljal v semenišče, je rekel le: »Tu ga imate, tak je! Zdaj, če ga vzamete, ga vzemite, če ne, pa ga odpeljem domov.« Ostal sem in redovnice tamkaj so mi nato roke namakale v hipermanganu. Odpadla mi je vsa koža, da so jo morale s škarjami rezati proč. Naokoli sem hodil ves povit. No, tak je bil moj začetek srednje šole v Zagrebu. (Smeh.)

In zdaj sva tukaj. Izhodišče za najin pogovor je resnično veličastno delo, ki ste ga pisali pet let. Leksikon filozofije z 2400 gesli. Ko sem knjigo prvič prijela v roke, sem se najprej vprašala, koliko zmore človek, ki je svoje življenje zaprisegel Bogu in veri, vzdrževati odmik do tem, ki so morda neskladne z njegovim osebnim prepričanjem. Kaj pravite na to?
Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip. Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo soočenja mnenj. Svoboda razmišljanja krščanstvu nikoli ni pomenila težav. Ne rečem, da vera nikdar ni imela vpliva, a osnovna ideja, da se mora krščanska vera vsakič znova preizkušati ob razumu, ni nikoli zamrla. Ko se je krščanstvo v drugem stoletju po Kristusu soočilo s pogansko filozofijo, je moralo sprejeti določene sklepe tako, da je bil volk sit in koza cela. Da je bila torej potešena človekova zahteva po razumnosti, smiselnosti, logičnosti, a hkrati tudi po veri sami.



Dr. Robert Petkovšek v uvodu leksikona zapiše, da prihajate iz izročila katoliške teologije, ki racionalno postavlja v ospredje. Med pripravo na intervju sem naletela na zanimive podatke: Teorijo velikega poka je prvi razvil belgijski duhovnik Georges Lemaître, astronom in profesor fizike na katoliški univerzi v Louvainu. Gregorja Mendela, avguštinskega duhovnika, znanstvenika, štejejo za ustanovitelja teorij, ki danes sodijo v polje genetike. Čeprav se z Darwinom osebno nista poznala, sta bila na tekočem z delom drug drugega. Katoliška cerkev je dejansko bila živ mentor znanstvenim idejam. A zdi se mi, da je, kar se svobode javnega diskurza tiče, tu Cerkev vseeno nazadovala, začela zapirati prostor odprtemu dialogu.
Nimam enakega vtisa. To, o čemer govorite, primerjam z določenimi zakonitostmi, ki jih je treba spoštovati, če hočeš biti to, kar v resnici si. In biti kristjan ni kar koli. Vse ima svojo naravo, zvestobo samemu sebi, identičnost. Kot recimo slovenščina. Če hočem govoriti slovensko, moram spoštovati pravila slovenske slovnice. Vse ima lastno strukturo. Tako krščanstvo kot marksizem na primer imata svojo notranjo logiko, ki ji moraš biti zvest, če hočeš biti to, kar bi rad bil. Nikoli ne bom pozabil pariškega profesorja, ki nas je naučil, kako strukturirati ideje, kako eno misel izpeljevati iz druge. Obstajajo pravila. Če mešaš med sabo nezdružljivo, nastane sinkretizem, ali po domače: ne tič ne miš.
Če prav razumem vaše vprašanje, odgovarjam takole: današnje stanje je posledica spremembe, ki se je začela oblikovati v času, ko so bile družbe veliko bolj monolitne. Prehajanja mnenj in medsebojnega oplajanja ni bilo veliko, komuniciranje je bilo sorazmerno zahtevno, zato so bila tudi sredstva za medsebojno spoznavanje veliko teže dostopna kot danes. Nihče ni bil soočen z drugim; bil je pač sredi svojih somišljenikov in morda zato niti ni čutil potrebe po samoizpraševanju, ker se je marsikaj zdelo samoumevno.


Nezdružljivost znanosti in vere je nič drugega kot stereotip. Zgodovina nam namreč nedvoumno kaže, da so bile prve univerze, ki so se pojavile v srednjem veku, cerkvene univerze. Oxford, kmalu zatem pariška Sorbona ... Vse to so bile ob svojem nastanku teološke šole, ki so svobodo razpravljanja vedno postavljale na piedestal. Prav one so razvile metodo soočenja mnenj.


Govoriva o znanosti in svobodi razpravljanja, ki jo je Cerkev nedvomno tudi dovoljevala. A spomnimo se Galileja, na primer, katoliškega znanstvenika reformacije, ki je podpiral Kopernikovo idejo. Zatrla jo je inkvizicija. Od tod sledi moje razmišljanje. Nedavno sem namreč ponovno vzela v roke Prešernov Krst pri Savici, v katerem avtor med drugim nakazuje na vprašanje, kako je mogoče, da neka vera, ki poudarja ljubezen, svojo premoč uveljavlja »z ognjem in mečem«. Podobnih primerov temu konkretnemu, torej pokristjanjevanju Slovencev, je bilo v zgodovini ogromno.
Krščanstvo je, poleg judovstva in islama, religija knjige, ki se sklicuje na neko božje razodetje. Bog je bil tisti, ki nam je razodel resnice, ki pa jih (v nasprotju z onimi iz poganskih tradicij) ni mogoče izpeljati iz golega razuma. Zato vedno trdim: vera ni razumska, je pa razumna. Preroki so bili tisti, ki so oznanjevali božjo besedo; človek sam po sebi istih idej ne bi mogel dognati. In če je to res, potem je res tudi, da ta vera drugače kot z oznanjanjem ne more napredovati. Da je Jezus Kristus božji sin, kar je ena od središčnih trditev krščanstva, mi mora nekdo povedati; tega ne morem dognati sam.
Francoski razsvetljenci so skušali oblikovati t. i. naravno religijo, ki bi zavrgla krščanstvo in namesto njega vzpostavila religioznost, ki bi bila zgolj razumska in bi počivala na dveh temeljnih idejah: Bog obstaja, človeška duša je neumrljiva. To dvoje je namreč nekaj, kar lahko človek doume, in zato zadostuje. Na tej ideji bi se namreč potem lahko razvil deizem. (Deizem na prvo mesto postavlja boga razuma pred boga vere, zato zavrača razodetje in personalistično čaščenje, ki izhaja iz razodetja in ga ni mogoče pojasniti racionalno, op. p.)
Krščanstvo pa izhaja iz informacij, spoznanj, razodetij, razkritij, ki pa jih človek ne more doumeti sam, zato mu jih mora nekdo predstaviti z oznanjevanjem, pripovedovanjem, dopovedovanjem ... Ob tem je nujno, da se postavimo v miselnost, ki je obstajala v devetem, desetem stoletju. Takratnega ravnanja ni mogoče meriti z zavestjo, ki jo imamo danes. V tistem času so obstajale rodovne skupnosti, v katerih je bil »poglavar« tisti, ki je odločal o vsem. In če se je on zaprisegel krščanstvu, je zahteval, da enako stori tudi njegovo »pleme«. Hobbes (1588–1679), začetnik pogodbene teorije o družbi, je priznaval kralju pravico, da odloča o veri državljanov. Leta 1555 so v Augsburgu potrdili pravilo Cuius regio, illius religio. Ravno zaradi tega je krščanstvo kasneje vpeljalo zavedanje, da vere v resnici ni mogoče sprejeti, če to sprejetje ni svobodno. Angleški filozof John Locke je v 17. stoletju v svojih pismih o toleranci jasno poudaril, da vera, ki ni svobodna, vera sploh ne more biti. Enako je z moralo. Če človeku na sence nastavim pištolo in mu rečem, da mora drugemu podariti sto evrov, sicer bo ustreljen, ta človek s svojim »darilom« ne bo storil dobrega dejanja. Dobro dejanje se razume kot takšno šele takrat, ko nekaj narediš po svobodni volji, na podlagi lastne odločitve, ne s prisilo. Vera, če hoče biti pristna, terja svobodno privolitev. Brez nje uničimo prav tisto bistvo, za katero si prizadevamo.



Je bilo razumevanje osebnega Boga za vas kdaj tudi analitično, logično iskanje?
Pa še kako! Namreč, če sem majčkeno domišljav, priznam, da mi nikoli ni bilo težko tega, v kar verujem, povedati tako, da bo marsikomu zlahka razumljivo. Zakaj? Ker sem do vseh svojih spoznanj prišel sam, s samoizpraševanjem. Ko sem se v mladih letih pripravljal na duhovništvo, sem si za svoje vodilo zadal, da bom poskusni zajec. In pogoltnil vsak strup. Z njimi se bom soočil, sem si rekel, pred njimi ne bom bežal. Če bo mogoče, jih bom vse predelal. Če ne, me bo strup premagal. Začel sem se ukvarjati z marksizmom, ki mi je bil velik izziv. Marksizem je bil takrat neke vrste religija okolja, če smem tako reči, uradna ideologija, ki jo je bilo treba sprejeti. Vsebovala je marsikatere misli, ki so me mikale, ki so mi bile blizu. Želel sem si ustvariti svoj svet, v katerem se bom ne samo dobro počutil, temveč se obenem angažiral za neko veliko idejo, za človeštvo, če hočete. Marksizem, kot so nam ga predstavljali, se mi je zato ponudil kot priložnost. Usodnega pomena pa je bilo, da sem ravno v tistem obdobju naletel na filozofijo francoskega jezuita Pierra Teilharda de Chardina, ki mi je pokazal drugo možnost, kozmično dimenzijo krščanstva, ki je sam v času otroškega verouka recimo nisem srečal. Vse je milieu divin, Božje okolje, je zapisal. Odločil sem se, da se bom soočil z vsemi vprašanji, ki se mi bodo zastavljala. Vrtal vanje toliko časa, dokler ne najdem odgovora.


Bog je ena sama ljubezen. To je bilo zame veliko odkritje. Včasih se zdi, da nekaj teoretično veš leta in leta, ponavljaš naučeno, a življenjske moči, žara, sočnosti to védenje vseeno nima. In nato jo v nekem trenutku dobi. Začutil sem, da v resnici vse, kar se dogaja okoli nas, bolj ali manj deluje po načelu daj-dam. Kolikor daš, toliko dobiš, trgovina. A na koncu vendarle obstaja čisti dar – zastonjskost.


In, kakšen je odgovor? Kaj je za vas Bog?
Bog je ena sama ljubezen. To je bilo zame veliko odkritje. Včasih se zdi, da nekaj teoretično veš leta in leta, ponavljaš naučeno, a življenjske moči, žara, sočnosti to védenje vseeno nima. In nato jo v nekem trenutku dobi. Začutil sem, da v resnici vse, kar se dogaja okoli nas, bolj ali manj deluje po načelu daj-dam. Kolikor daš, toliko dobiš, trgovina. A na koncu vendarle obstaja čisti dar – zastonjskost. Seveda so me na moji poti pogosto obhajali dvomi, a ko sem nato potegnil črto in se moral vprašati, kaj zdaj, sem »slišal« apostola Petra, ki v evangeliju pravi: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš ti.« Boga razumem kot popolno zastonjsko ljubezen, ki ustvarja prostor svobodi.

Čeprav ste človek zase, ste tudi predstavnik Cerkve. Ste zaradi njenih, tudi zgodovinskih dejanj kdaj prebedeli noči?
Seveda so nepopolnosti del tudi moje organizacije, ki pa ne izčrpajo njene celote, njenega temeljnega poslanstva, smisla. Ob tem se zavedam, da smo ljudje takšni, kakršni smo. Kar velja tudi zame. Ko so k Jezusu pripeljali žensko, ki so jo zalotili pri prešuštvu, so ga vprašali, kaj namerava storiti. Odgovoril je: »Kdor koli med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Živimo v nepopolnem svetu in v njem sem nepopoln tudi sam. To moram sprejeti, s tem potrpeti; človek sam je nepopolno bitje. Nisem ne idealist ne čistun. Kar ne pomeni, da se strinjam z vsem tistim, kar je narobe, temveč zgolj to, da se zavedam preprostega dejstva: Živim v svetu, ki je, kakršen je.


Tako krščanstvo kot marksizem na primer imata neko svojo notranjo logiko, ki ji moraš biti zvest, če hočeš biti to, kar bi rad bil. Nikoli ne bom pozabil pariškega profesorja, ki nas je naučil, kako strukturirati ideje, kako eno misel izpeljevati iz druge. Obstajajo pravila. Če mešaš med sabo nezdružljivo, nastane sinkretizem, ali po domače: ne tič ne 


Vaša osebna vprašanja o Bogu, kot plod samoizpraševanja, imajo jasne odgovore. Kaj pa ta o človeku? Kaj vam pomeni biti človek?
Biti človek človeku pomeni biti spoštljiv, drugemu priznati pravico do lastne uresničitve. Torej; ne da se z njim igračkam, ga vrtim okoli prsta. Kajti človek ni sredstvo. Človek je cilj svojega življenja.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE