Ko skušam najti prave besede o dvanajsterici zlatih, sem v veliki zadregi, priznam, čutim preveliko spoštovanje, da bi lahko primerno, dovolj natančno in bistveno zaobjela njihovo delo, timsko igro, idejo, moč, popolno zmago. Ničkolikokrat smo govorili o ljudeh z različnih področij delovanja, ki imajo nekaj več, faktor x in kar je še teh poimenovanj za posameznike, ki izstopajo. Ljudje, za katerimi se obračamo. Ki so zmagovalci, vzorniki. Ljudje, ki z vidnim in brezpogojnim delom in naporom dosegajo vrhunske rezultate. Visokomotivirani in motivirajoči. In če so še karizmatični oziroma znajo to lastnost izražati, in pozitivni, prave vodje, nas vedno znova vznemirjajo. Zakaj so nekateri vrhunski? In zagotovo tak je Goran Dragić. Pa saj so dejanja povedala več, kot lahko besede. 

Torej, zakaj so nas naši košarkarji obnoreli? Priznajmo, ker nam, Slovenkam in Slovencem, vsega tega v dobršni meri manjka. Timskega dela. Ekipnega zmagoslavja. Tako v primarni celici, kot je družina, v izobraževalnem sistemu (mislim na šolske razrede v odnosu do učiteljice oz. učitelja), v delovnih okoljih (zaposleni – nadrejeni) in državi vobče (državljani – politiki). 

Ko sem prebirala intervjuje s starši zmagovite dvanajsterice, njihovimi učitelji, sošolci in prijatelji (in gledala fotografije Luka Dončića, tam nekje od četrtega do osmega leta), je postalo povsem jasno, da so se z žogo v roki tako rekoč rodili. Da je bila za marsikoga od njih edina igrača. Seveda so zgodbe različne, ampak genetika je opravila dobro delo, nedvoumno kasneje tudi podpora staršev, pravega trenerja in še marsikaj. Ne mislimo si, da je bilo njihovo otroštvo preprosto, vsakdanje, dasiravno govorijo o treningih s takšno lahkoto, da bi to človek za hip celo pomislil. Žoga je bila pač njihova prva in zadnja misel. 



Ampak, zakaj smo Slovenke in Slovenci tako ponoreli, se jokali, veselili, navijali, tudi tisti, ki jim je šport ali pač navijaštvo španska vas? Zakaj so nas naši košarkarji spravili v takšno ekstatično stanje? Jasno, najprej zaradi vrhunske igre, borbenosti, moči, timskega duha, zaradi celotne predstave, ki vključuje na eni strani mladega Luka Dončića, njegovo iskrenost in pristnost, ki je očarljiva. In razumljivo, genialnost, kot mu pripenjajo presežke strokovnjaki. Potem so tukaj zrelost, odločnost in eksplozivnost Gorana Dragića. Ki ima rešitve. In vseh igralcev, izjemnih mož, kar smo tudi videli. Mirnost in preudarnost selektorja Igorja Kokoškova. Torej, zakaj so nas obnoreli? Priznajmo, ker nam, Slovenkam in Slovencem, vsega tega v dobršni meri manjka. Timskega dela. Ekipnega zmagoslavja. Tako v primarni celici, kot je družina, v izobraževalnem sistemu (mislim na šolske razrede v odnosu do učiteljice oz. učitelja), v delovnih okoljih (zaposleni – nadrejeni) in državi vobče (državljani – politiki). Manjkajo nam vodje, vodje s kvalitetami zmagovalca. Vodje s karizmo, ki vedo, kaj je, poleg nesporne strokovnosti, pomembno. Pomemben je človek. Ki je zmožen čutiti človeka. Brezpogojno.