Noah Charney

V Sloveniji se zelo malo ljudi počuti samouresničenih

Slovenologija: življenje v najboljši državi na svetu in popotovanje po njej. Tako Karantančevi duši laskata naslov in podnaslov sveže knjige Noaha Charneyja, doktorja kriminala na področju umetnosti ter avtorja mednarodne uspešnice Tat umetnin. Podjetni in neskončno prijetni Američan ve, o čem govori. Preden se je pred šestimi leti ustalil v vasici blizu Kamnika, je bil namreč dolga leta nomad.

Za debel odstavek naštevanja se je v njegovih spominih nabralo zgolj krajev, kjer je živel več kot mesec. Rad se nasmehne, da je mladost izkoristil za avdicijo za najboljšo državo, kjer se bo ustalil. In na tej avdiciji smo na koncu, ne da bi pravzaprav sploh vedeli, zmagali mi. 

Nekaj statistik, s katerimi Noah v knjigi podpre svojo mavrično vizijo deželice na sončni strani Alp, se zdi malček majavih. A nič ne de: slovenski narod vendar potrebuje tudi kak pozitivno obarvan mit o sebi, ne samo teh naših čedalje bolj toksičnih! 

Ena od reči, ki sem se jih moral naučiti, je, da je približno zadnja reč, o kateri si želijo Slovenci pogovarjati zvečer ob pivu, njihovo delo. V mojih prejšnjih okoljih je bilo ravno nasprotno. Ljudje so se hoteli pogovarjati samo o tem, ker so bili tako navdušeni nad tem, kar počnejo. V Sloveniji se zelo malo ljudi počuti samouresničenih. 

Pa prav najboljša država na svetu da smo? Ste prepričani, da se nam s to laskavo krilatico vseeno malo ne prilizujete, ker ste kot premeten tujec hitro ugotovili, da karantanskega srca nič ne poboža bolj kot zahodnjakova pohvala?
(smeh) No, vsekakor ste najboljša država, v kateri sem kdaj živel. Sem pa tudi malce raziskal razmere drugod. Kombinacija kakovosti življenja, življenjskih stroškov, naravnih lepot, dostopnosti narave, varnosti, čistoče, estetike, hrane, razumnih davkov, poceni in kakovostnega šolstva in zdravstva, delujoče birokracije – vse to pomeni, da ima Slovenija celoten paket, ki mu ni enakega. Sploh če ima človek družino! Za družinsko življenje je Slovenija najboljša država na svetu. Glede tega stojim za svojo izjavo! Povsem odkrito pa priznam, da je bil podnaslov moje knjige seveda mišljen tudi kot majhna pozitivna provokacija.

Z »najboljša« ste mislili »najboljša za ameriškega pisatelja s slovensko ženo«, kajne?
Ha ha, recimo, da sem mislil »najboljša za tujca, ki razmišlja, kje bi se ustalil«. Je pa res, da bi bilo to predolgo in preveč okorno za učinkovit knjižni podnaslov.


Najbrž res.
A vseh prednosti te državice ni tako lahko našteti v enem samem odstavku.

Poskusiva!
Pri vas so vlaki točni, ponoči gre človek lahko kamor koli in le redko vidi gnijoče smeti. Blejsko jezero je najlepši kraj, kar sem jih kdaj videl. Pa tudi Soča je bila razglašena za najlepšo reko na svetu – popolnoma zasluženo! Vaša dežela se ponaša z visoko ravnjo skrbi za kulturo, po kriminaliteti pa ste na 106. mestu od 120. Kar pomeni, da ste le malenkost manj varni od Finske. Imate tudi izjemno malo zapornikov na prebivalca. 

To sicer ni nujno plus. Sam bi kar nekaj prostih Slovencev mnogo raje videl v zaporu.
(smeh) Vidite, tu mi pa zelo koristi moje vodilo, da preprosto ne spremljam vaše politike. Tudi prijatelji me trepljajo po hrbtu, da delam prav.

Če niste izkusili, kako zanikrno in umazano je pogosto življenje v velemestih, boste težko znali ceniti čistočo vaše dežele. Zanimivo, preden sem prišel k vam, tudi sam nisem preveč cenil koncepta čistoče. In sicer zato, ker si pred prihodom sem sploh nisem znal predstavljati, da je kaj takega mogoče. Pri vas bi lahko človek vendar jedel s ceste! 

Kot tujec si to seveda laže privoščite. Ampak bom kar naravnost vprašal: pa ni malo čudno, da ima najboljša država na svetu tudi konsistentno eno najvišjih stopenj samomorilnosti?
Hm, ja, to dejansko je čudno. (razorožujoč nasmeh) No, saj nisem napisal najbolj srečna država na svetu.

Dobro, ampak kaj je potem narobe z nami?
Kako to mislite?

Zakaj tako zelo ne znamo ceniti našega podalpskega paradiža, kot ga doživljate vi? To ste zapazili tudi sami. »Običajen Slovenec,« ste napisali, »je brezizrazen in malenkost osoren, razen če nima dobrega razloga, da ni tak.«
Po mojem zato, ker vas velika večina ni nikoli dovolj časa živela zunaj. Šele s tem lahko človeku postane jasno, kako dobro sistem deluje pri vas. Če nimaš konkretnih izkušenj, kako kaotični in
ali dragi so tuji zdravstveni sistemi, potem težko razumeš, kako urejen in dokaj poceni je vaš. Če niste izkusili, kako zanikrno in umazano je pogosto življenje v velemestih, boste težko znali ceniti čistočo vaše dežele. Zanimivo, preden sem prišel k vam, tudi sam nisem preveč cenil koncepta čistoče. In sicer zato, ker si pred prihodom sem sploh nisem znal predstavljati, da je kaj takega mogoče. Pri vas bi lahko človek vendar jedel s ceste!


Ha ha ha …
Glejte, saj se zavedam, da je del moje romantične vizije vaše državice malo naiven. Da vse skupaj gledam skozi rožnata očala. Jasno mi je recimo tudi, da sem v veliki prednosti, ker mi tukaj ni bilo treba iskati službe.

Zakaj tako pravite?
Najprej zato, ker jo je zelo težko dobiti. Sploh pa dobro plačano, ki bi bila človeku v veselje. Ena od reči, ki sem se jih moral naučiti, je, da je približno zadnja reč, o kateri si želijo Slovenci pogovarjati zvečer ob pivu, njihovo delo. V mojih prejšnjih okoljih je bilo ravno nasprotno. Ljudje so se hoteli pogovarjati samo o tem, ker so bili tako navdušeni nad tem, kar počnejo. V Sloveniji se zelo malo ljudi počuti samouresničenih.

Slovenska in sploh evropska metoda poučevanja najbrž res še vedno vse preveč temelji na pruski metodi. Profesor pač poda lekcijo, študent mora biti hvaležen, da lahko tam sedi in posluša, znanje pa preverjajo tako, ali lahko na kratki rok memoriziraš in izbljuvaš manjši ocean podatkov. Kar seveda nujno pomeni, da jih zelo kmalu skorajda hvaležno pozabiš. 

Bog ve, da to drži. Eden od naših pregovorov, ki vas je še prav posebno pretresel, je: Če gledaš v zvezde, boš stopil v drek.
Ja, ta rek je izjemno priljubljen v vasi, v kateri je odrasla moja žena. Kakšna destruktivna reč! To se mi zdi morda celo najslabše od vsega, kar lahko učiš otroke! Kaj jim s tem v resnici praviš? Praviš jim: »Ne trudi se s sanjarjenjem ali prizadevanjem, saj ti bo spodletelo. In na koncu boš na slabšem kot prej.« Pri vas pa je ta maksima skoraj vgrajena v zrak, ki ga dihate.

Zgodovinske danosti pač. A kljub temu ste napisali, da bi se lahko Američani veliko naučili od Slovencev.
Absolutno. Kaj vse bi se lahko recimo naučili o vašem socialnem sistemu! Vaš porodniški dopust je nekaj najbolj neverjetnega. V Ameriki traja plačana porodniška tri tedne.

Kaj?! Tega nisem vedel! Ampak saj to je vendar norost!
Saj vem, saj vem. Pa vaši študentski boni se mi tudi zdijo izjemna pogruntavščina. Za kaj takega drugje še nisem slišal. In tudi vaš šolski sistem.


Hm, prav glede šolskega sistema sem se vprašal, ali niso vaši vtisi vseeno malce preveč bežni, kajti navdušujete se nad šolstvom, s katerega končnimi produkti so slovenski delodajalci najmanj zadovoljni med vsemi delodajalci v EU. Miha Mazzini pa se je nekoč pridušal, da smo visoko šolstvo spremenili v sistem podaljšanega bivanja za odrasle.
No, prav imate, da je večina mojega občudovanja rezervirana za sistem izobraževanja v zgodnjem otroštvu, torej predvsem za vrtec. Sam sicer učim v sklopu ljubljanske univerze. In po pravici moram povedati, da nisem še nikogar slišal reči, da bi bil blazno navdušen nad tem, kako so ga tam izobraževali.

Sam si težko predstavljam kaj manj koristnega, kot je izobrazba, ki sem jo pridobil na FDV.
Slovenska in sploh evropska metoda poučevanja najbrž res še vedno vse preveč temelji na pruski metodi. Profesor pač poda lekcijo, študent mora biti hvaležen, da lahko tam sedi in posluša, znanje pa preverjajo tako, ali lahko na kratki rok memoriziraš in izbljuvaš manjši ocean podatkov. Kar seveda nujno pomeni, da jih zelo kmalu skorajda hvaležno pozabiš. Vse to v seštevku nikakor ne vodi k ljubezni do znanja.

Bravo. No, katera pa je po vašem druga najboljša država na svetu?
Italija. Tam sem se takoj od začetka počutil povsem doma. Konec koncev sem študiral italijansko umetnost, zato sem bil povsem očaran nad vsem, od hrane do spomenikov. Z ženo sva tam živela nekaj let in sva se imela krasno. A ko sva se odločila za otroke, sva se preselila v Slovenijo. Otroci so bili odločilni dejavnik.

O tem, da naj bi bile Slovenke najlepše ženske na svetu, sem najprej prebral v nekem turističnem vodniku. In prav res so se izkazale za presunljivo lepe, prave boginje! Za povrh pa za partnerje po trenutnih anglosaških standardih skrbijo izrazito staromodno… Kar je seveda dobrodošlo, dokler je uravnoteženo in recipročno. 

Kako to?
Hja, italijanska birokracija je tako kaotična, kot bi jo upodobil Kafka. Deluje zelo slabo in vedno ti manjka kak ključni dokument. Naj ponazorim: enkrat sva šla na urgenco in sva imela velike težave, ker njihov računalniški sistem ni prepoznal Slovenije. Te kategorije preprosto ni bilo v sistemu. In tako se znajdeš v situaciji, ko moraš zaradi alergijske reakcije sicer res res nujno k zdravniku, pa imaš na hodniku dolge debate o tem, ali Slovenija obstaja ali ne.

Ježeš …
Na koncu je računalnik najino kartico vendarle prepoznal pod kodo »Jugoslavija«. Pozor, to je bilo leta 2010! Takole bom rekel: Španija in Italija slovita kot šarmantni in kaotični deželi. Slovenijo pa sam doživljam kot šarmantno in nekaotično. To mi je vseeno ljubše.

Kako pa vam kaj gre slovenščina?
(Zažari.) Ja, lahko chatamo v slovenščini, če želite! Lahko probamo!


Pa dajva! Nemara kar odgovorite na vprašanje o vaši slovenščini v slovenščini.
(Navajam dobesedno.) Super! No, slovenski jezik jaz nisem nikoli študiral. Sem študiral pri tašči, ki govori kot mornarica: same grde besede. In jaz sploh ne poznam končnice, samo ugibam – nisem nikoli memoriziral. In samo rabim časa – no, teoretično imam časa, samo nisem nikoli sedel in študiral. In torej pišem kot osem let star otrok. Jaz rad gledam brezveze televizije kot Ljubezen na seniku – od kmet, ki išče ljubezen …

Ampak zakaj vendar…?
(Zažari.) Ker jaz sem razumel čisto vsaka beseda!

A, seveda, ha ha ha! Kako ljubko!
Bi raje sicer gledal recimo Studio City ali Odmevi. Razumem fora, ampak vsak stavka ne bi moral prevajat. Tudi sem imel predavanje v slovenščini – sem čutil, da sem premagal, odkar sem imel predavanje enkrat v slovenščini do devetdeset minut! Recimo par dni nazaj sem bil na RTV za tri minute, video sem snemal v slovenščini. Ampak ljudje morajo vedet, da bom govoril z velikimi napakami, čisto vsaka fraza ima svoja gramatična napaka. Ampak jaz mislim, da važno, da probam, da je to spoštovanstvo do moja déžela – da se vržem noter in probam plavat, tudi če govorim kot glupač! Mislim, da je edino prav, da se potrudim.

Slovenija ima vse, kar potrebuje za zelo svetlo prihodnost. Glavni problem, ki ga vidim, je beg možganov. Če vaši vladi uspe najti način, kako najpametnejše Slovence zadržati doma, bo vaša prihodnost še toliko lepša.  


Imenitno! Glede na to, kako težek jezik je slovenščina, vam lahko samo čestitam. To je vendar tako, kot če bi se jaz v šestih letih takole naučil govoriti japonščine!
No, japonščina bi bila še malo težja, ker ima za povrh drugo abecedo. Je pa res, da sem se moral slovenščine lotiti tako rekoč z ničle, ker nima skoraj nobene zveze z romanskimi jeziki. Kot sem rekel, najhujše so vaše končnice.

Napisali ste, da je vaš namen čim več tujcev prepričati, naj poženejo korenine pri nas. Vam je koga že uspelo pregovoriti?
Po zadnjih predsedniških volitvah mi je dejansko veliko ljudi pisalo in se pozanimalo, kakšna bi bila malce konkretnejša logistika selitve. Resnici na ljubo se je to dogajalo tudi ob izvolitvi Obame, tako da kdo ve, ali ni šlo tudi tokrat samo za spuščanje pare. Mislim pa, da bi utegnila moja knjiga marsikoga navdušiti. Zdaj je še preveč sveža za širše rezultate. Mi je pa ravno ondan nekdo pisal, da jo je prebral in da prihaja za dva meseca na poskusno selitev k nam. To me je zelo razveselilo!


Kot dodatno motivacijo jim gotovo navedete lepoto slovenskih deklet, mater in žen … V knjigi je na kar nekaj delih preprosto ne morete prehvaliti.
O tem, da naj bi bile Slovenke najlepše ženske na svetu, sem najprej prebral v nekem turističnem vodniku. In prav res so se izkazale za presunljivo lepe, prave boginje! Za povrh pa za partnerje po trenutnih anglosaških standardih skrbijo izrazito staromodno… Kar je seveda dobrodošlo, dokler je uravnoteženo in recipročno.

Kaj pa srednje- in dolgoročni obeti našega paradiža za ameriške pisatelje? Mnogo prerokov ni glede njih prav nič optimističnih.
Slovenija ima vse, kar potrebuje za zelo svetlo prihodnost. Glavni problem, ki ga vidim, je beg možganov. Dežela utrpi velikansko škodo, ker najbolj proaktivni mladi ljudje bežijo ven, saj zanje ni pravih služb. V tujino pa se najboljši in najpametnejši selijo tudi zato, ker so doma deležni splošnega vzorca pasivne agresivnosti do ljudi, ki težijo k odličnosti. Če vaši vladi uspe najti način, kako najpametnejše Slovence zadržati doma, bo vaša prihodnost še toliko lepša.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE