Eva Žontar je bila del alpinistične odprave, ki se je nedavno podala osvojiti vrh perujske gore Alpamayo, ki sega 5947 metrov visoko. Ob njej sta bila tudi prijatelj Samuel Paul Richard Blelock iz Anglije in perujski vodnik Jaime Quintana Figueroa, ki sta oba prav tako izgubila življenje pod plazom. »Vedno je sledila svojemu srcu, ki jo je nazadnje vodilo na najlepšo goro sveta, Alpamayo. Ob vzponu na njen vrh, je alpinistično odpravo, katere del je bila tudi Eva, presenetil snežni plaz, v katerem je izgubila življenje. Tam so se njene življenjske sanje končale; odšla je v večnost. Vedno bo z nami,« so na facebooku zapisali njeni najbližji. 



Žontarjeva se je na južnoameriško celino podala že pred skoraj dvema letoma, s starim kombijem, ki ga je predelala v avtodom je tja najprej odpotovala z dolgoletnim fantom, a sta se kasneje razšla in je dogodivščine po Južni Ameriki nadaljevala povsem sama. Stik s Slovenijo je ohranjala tudi preko svojega bloga, na katerem je objavljala zapise o svojih doživetjih, kot zagovornica zdravega življenja in rastlinske prehrane pa je s svojimi sledilci delila tudi zdrave recepte, ki jih je pred svojo odpravo izdala v kuharski knjigi Simpl sladice. 



Da je v popotniški svobodi 27-letna Litijčanka resnično uživala, pričajo tudi njeni facebook zapisi. Le nekaj tednov pred smrtjo, 11. junija je denimo objavila: »A vam je kdaj tako lepo pri srcu, da bi se najraje smejali in jokali hkrati? :) Trenutki, ki nam s svojo preprosto in neubesedljivo lepoto vzamejo dih – to so trenutki, za katere živimo. Ne denar, ne dobra služba, ne materialna varnost, pa tudi ne socialni status, ugled, dosežki in potovanja. Vse to bo šlo. Vse to je tako zelo krhko, tako zelo minljivo. Zdaj je tukaj, jutri morda že ne več. Nekaj neotipljivega pa ostaja in nas preplavlja s solzami sreče vsakič, ko smo dovolj dovzetni, da vidimo. Nič ni narobe z denarjem, tudi ne z dobro službo in dosežki, na katere smo ponosni. Samo pustiti jim ne smemo, da nas preveč prevzamejo in zasenčijo pogled na tisto, kar v življenju zares šteje.« 



Priznala je tudi, da biti sam na tako neznani poti ni mačji kašelj in da tudi ona začuti strah pred kakšnim podvigom, ki se ga loti. Takrat stori naslednje: »Ko me je strah, strah opazujem. Vprašam se: česa te je strah? Kakšen občutek je to? Pozornost preusmerim na nosnice in čutim zrak, ki vstopa in izstopa iz njih. Pozorna sem na občutke, ki jih imam po telesu in to mi pomaga, da ne padem v vrtinec namišljenih zgodb in najhujših scenarijev, ki jih rad ustvarja um,« je nekoč zapisala. 



Čeprav je njeno mlado življenje usahnilo mnogo prerano, pa je Žontarjeva poudarjala, da je pomembno tvegati in se podati v neznano. Pred nekaj tedni je tako svoje sledilce in tiste, ki se dolgih potovanj bojijo ,na facebooku motivirala tudi z naslednjimi besedami: »Veste kaj je najbolj pomembno? Da se odločite in greste! Ker na koncu je vseeno, a se avto pokvari ali ne, ali obvladate jezik ali pa se sporazumevate z rokami... Vse to je del takšnega potovanja, ki preraste v način življenja. Vse to ustvarja izkušnje, ki so čisto unikatne za vsakega posameznika in jih ne boste našli v nobenem vodiču ali potovalnem blogu. To je vaše življenje, to je vaša pot. Ne bojte se stopiti v neznano nepripravljeni. Če vas vodi srce in zaupate, se bo vse reševalo sproti in spontano... Obljubim.«