Željko Ćurić

V nasprotju z veliko večino moških jaz zelo rad hodim domov

Zdravnik po poklicu, psihiater, komunikolog in izjemen predavatelj je soustanovitelj podjetja O. K. Consulting s sloganom: plemenitimo človeški potencial. Nepregledno množico vseh profilov ljudi je že usposabljal in izobraževal, svetoval osebno, poslovno, športnikom. Med drugim je učitelj in trener pripadnikov specialne enote in častnikov slovenske policije ter pogajalske enote za teroristične situacije in ob reševanju talcev. Dobiva se na kavi in ko ga gledam, si mislim, kaj vse je ta človek že slišal, videl in kaj vse ve. En košček je zapisan tukaj.

Po dolgoletnem delu z vsemi profili ljudi ste videti dobro. Človek se mi zdi nekaj najbolj nevarnega, najtežjega, celo škodljivega. Seveda je lahko tudi nasprotno. Kako se vam uspe ohranjati?

V nasprotju z veliko večino moških jaz zelo rad hodim domov. To razliko opažam pri veliko prijateljih, znancih, klientih. Ko jih vprašam, zakaj, slišim razne prispodobe: vojašnica, policijska postaja, preganjalnica. Če še bolj podrobno prisluhneš, ugotoviš, da so takšni odnosi v partnerstvu, z otroki, starši. Da izredno rad hodim domov, se mi dogaja zadnjih 36 let. Toliko časa sva z Emilijo v zakonu.

Najbrž ste tudi vi prispevali za polovico tega sladkega kolača.

Interakcija je, lahko povem anekdoto. Znanec me je vprašal, ali mi lahko postavi diskretno vprašanje. Pa pravi: »Ko prideš ob dveh zjutraj domov pijan, pozvoniš in ti odpre vrata. Dobiš objem, nasmeh, poljub in poleg še večerjo. Kaj je to?« Odgovoril sem mu brez premisleka: »Prišel sem domov.« Njegov odgovor je bil: »Ne. Zgrešil si stanovanje.« Najini prispodobi sta povsem različni. Jaz sem res mislil, da sem prišel domov. Pustimo to s pijačo, se mi je pa že zgodilo, da sem se vrnil ob dveh ponoči in bil tako sprejet. Ampak enako bom vrnil sam: nasmeh, poljub in objem. Redno že vsa leta si namenjava pozornosti, tudi drobne, čez dan se pokličeva, si pošiljava srčke, to mi pomeni veliko. Enako kot zvečer, ko se po napornem dnevu uleževa na zofo in se pogovarjava pozno v noč. Če bi naju kdo poslušal, bi bil najbrž začuden, kako veliko se še vedno pogovarjava po vseh teh letih zakona. Zdi se mi, da bi se nehal ukvarjati z ljudmi, če bi vse to izgubil. Verjetno bi se umaknil bolj v naravo.



Kam, kjer bi spet dobili energijo?

Zagotovo, temu rečem ravnotežje. To mi je v življenju zelo pomembno.

Zakaj drugim ne gre, koliko ste garali za to? Upam si reči, da mi večina dolgoletnih zakonskih parov ne bi povedala sorodne izkušnje.

Rekel bi, da gre za splet sreče in odločitve. Skupaj sva od mojega 23. leta, kar je za našo generacijo netipično. Posebno za Dubrovnik, od koder sem za ženo prišel v Slovenijo. Ko sem tam povedal, da se grem poročit, so me vprašali, ali sem normalen, saj sem komaj dobro začel. Zdaj prihajajo prava leta, so me poskušali strezniti, zdaj si mlad zdravnik, zdaj lahko vse. Meni je bilo že takrat jasno, da mi to, kar govorijo, ne pomeni nič. Potem so prišle napovedi, kaj se bo zgodilo po prvih treh letih in nato po prvih sedmih letih. No, po kakšnih petnajstih so naju pustili pri miru. Glede na številne raziskave sva res čudna, statistična napaka. To, kar počneva, je v psihologiji spoznano za idealiziranje partnerstva. Preprosto kompatibilna sva, tudi isti poklic pomaga pri tem, skupaj sva odraščala. A kar je izredno pomembno: v njej ne vidim sostanovalke ali sestre, kot se zgodi v določenih dolgih zvezah, ko je opazno, da se partnerja počasi spreminjata v nevtralni bitji, izgubljata svoje karakteristike. Jaz v svoji ženi še vedno vidim samico. Zdi se mi, da nisva zabredla v simbiozo, medsebojno odvisnost. Ko sva narazen, ne razmišljava, kaj zdaj on ali ona počne in s kom je. Meni je pomembno, da je varno prispela, in to je to. Zaupanje. Je pa res, da sva oba izrazito monogamna. Na to opozarjam ljudi. Preverite, ali sta v tem pogledu za skupaj. Dva monogamna gresta dobro skupaj, dva poligamna tudi, problem lahko nastane, če je eden to in drugi ono. Ko poslušam kolege, kaj vse naredijo, da bi skrili in prikrili, je to vse prej kot preprosto, iskreno rečeno, meni se ne bi dalo.

Dva monogamna gresta dobro skupaj, dva poligamna tudi, problem lahko nastane, če je eden to in drugi ono. Ko poslušam svoje kolege, kaj vse naredijo, da bi skrili in prikrili, je to vse prej kot preprosto. Iskreno rečeno, meni se ne bi dalo.

Je bila vaša ljubezen na prvi pogled? Usodna, kot rečemo, da tako drži.

Midva sva bila kolega na fakulteti, prijatelja. Vmes se nisva videla najmanj dve leti, preprosto sva se izgubila, en letnik sem padel, Emilija je šla naprej. Ne vem, kaj mi je bilo nekega dne, da sem kar dvignil telefon in jo poklical. Bila je presenečena, kako to, da sem se spomnil nanjo. Čez tri dni sva bila skupaj in začela najino zvezo. Še danes ne vem, od kod ta impulz. Seveda poznava tudi konflikte, imela sva vzpone in padce, a nikoli se nama ni zdel najin zakon brezzvezen. Če razmišljam poslovno, je bila to edina naložba, za katero mi niti za trenutek ni bilo žal. Ali bi kaj zamenjal? Ne. Vmes je bila tudi vojna na Hrvaškem, ko sem bil na fronti kot zdravnik in se nisva videla eno leto. Bilo je mučno, a sva ohranjala stik po telefonu. Tudi med specializacijo, ko je težek čas za partnerja, sva razumela drug drugega, oba sva to izkusila. Veliko mojih kolegic se je pritožilo, da takrat mož ni bil ravno razumevajoč.

Vi pač znate s človekom, slišali ste usode neštetih. Članom specialne enote policije ste pomagali z upravljanjem strahu, panike, groze. Leta ste zdravili bolnike, ranjenci na fronti so bili v vaših rokah. Bili ste svetovalec za begunce in posiljene ženske. Imeli ste tudi po 40 strank na dan, leta 1993. Pa poslovneži, gospodarstveniki, vojska. Kaj bi rekli, da so zlata pravila pri delu z ljudmi?

Pri delu z ljudmi mi začnejo delovati radarji in hitro naredim profil. Prednost imam v tem, da do tega profila nimam odnosa, ne dobrega ne slabega. Sposoben sem se dolgo pogovarjati in sodelovati ne glede na mojo subjektivno oceno človeka. Je pa res, da vsakega ne bi vzel s sabo na jadrnico. Pod vsem tem se skriva sposobnost empatije. Danes slišimo to besedo na vsakem koraku, čeprav je prave empatije vresnici zelo malo. Izhaja iz grške besede pathos, čustvo. Sposobnost, da jasno prepoznaš, kako se oseba počuti in kaj čuti, in se znaš temu primerno prilagoditi.

Skupaj sva od mojega 23. leta, kar je za našo generacijo netipično, posebno za Dubrovnik, od koder sem za ženo prišel v Slovenijo. Ko sem tam povedal, da se grem poročit, so me vprašali, ali sem normalen, saj sem komaj dobro začel. Zdaj prihajajo prava leta, so me poskušali strezniti, zdaj si mlad zdravnik, zdaj lahko vse.

Obstajajo ljudje, ki živijo in se hranijo ob konfliktih. Se takim da primerno prilagoditi?

To je njihova pravica, kot je moja pravica, da jim ne dam hrane. Lepa prispodoba so vampirji. Stoker je začel zgodbo o njih v Drakuli. Postavil je pravilo, ki ga ljudje hitro spregledajo. Tam dobro piše, vampir pride k tebi na obisk samo, če ga povabiš. Kdo bi si mislil, a ogromno ljudi prepozna »vampirja« in mu še pokaže svoj vrat. Potem pa so zelo užaljeni, ker jim sesajo kri, in se sprašujejo, zakaj se to dogaja ravno njim. Jaz poznam veliko ljudi vampirjev. Naporno je, če imaš tako osebo neizbežno doma, torej če je to tvoj oče, mama, ampak se da naučiti s tem živeti, lahko greš tudi hitro od doma. So pa ljudje, ki takšne osebe izberejo za partnerja, intimnega prijatelja in se predajo. Pri tem si mislim, dobro, bodi vsaj toliko inteligenten in si daj gor križec ali česen. Ampak nič ne naredijo, samo nastavijo vrat in tarnajo, kako težko je življenje.



Vam je lahko, vi imate to znanje, marsikdo ga nima.

Dobro se je o tem pogovarjati, to znanje širiti. Ljudje vampirji imajo ključne lastnosti: živijo zelo dolgo in se ne zavedajo prav dobro, da so vampirji. Poleg tega za vse nevšečnosti obtožujejo druge. Na primer: ni problem, da so oni sesali kri, ampak da je človek imel umazan vrat in da parfum ni bil pravi. Pogosto se ravno vampirji najbolj pritožujejo, kako čuden je ta svet. Ko si s katerim od njih v istem prostoru, zna biti zelo naporno.

Kaj dobrega prinaša tak človek, česa uči?

Doslednosti. Oni so vedno »vampirji«, tega ne skrivajo in gredo lepo naokrog. Tudi strokovnosti. Krvno žilo zadenejo na milimeter natančno.

V nasprotju z veliko večino moških jaz zelo rad hodim domov. To razliko opažam pri veliko prijateljih, znancih, klientih. Ko jih vprašam, zakaj, slišim razne prispodobe: vojašnica, policijska postaja, preganjalnica. Če še bolj podrobno prisluhneš, ugotoviš, da so takšni odnosi v partnerstvu, z otroki, starši. Da izredno rad hodim domov, se mi dogaja zadnjih 36 let. Toliko časa sva z Emilijo v zakonu. 

Kako delati z njimi? To so lahko naši sodelavci, ljudje, s katerimi si vsak dan skupaj.

Odločitev, da jim ne daš hrane, zelo pogosto v njih prebudi spoštovanje do tebe. »Vampirji« spoštujejo samo »vampirje«, drugih ljudi ne. Zdaj se malo igrava s tem poimenovanjem, ampak saj se ve, za kaj gre. Torej, ko enkrat domnevajo, da je nekdo tudi tak, ga bodo pustili pri miru, pa čeprav v resnici ni tak. Če z njim poslovno sodelujete, v redu, vendar najprej pridobite njegovo spoštovanje. Danes sem znekaterimi dober prijatelj. Sesanje krvi me ne zanima, sem se pa od njih naučil veliko o arhitekturi, tehniki, umetnosti.

Spoznali ste ljudi različnih kultur, vem, da ste poslovno sodelovali tudi z Arabci. Kako so vas obogatili, pa ne mislim na finančno stanje?

Ne upam si dati vseh v isti koš, velika je razlika med Egipčani, Maročani, Tunižani itd. Kar povezuje te kulture, je ponavadi religija, pa še tu so razlike. Od svojih prijateljev sem se naučil izredno velikesamozavesti, ki meji že na superiorno aristokratski odnos do ljudi, ki pa naenkrat izgine, ko te vzamejo za svojega. Ko postaneš prijatelj, ni več ovir, lahko so le kulturne, ki se jih naučiš, da ne bi koga užalil. Mnogi od njih se dobro zavedajo, da je njihova kultura bistveno starejša od naše, in črpajo iz filozofije, poezije. Na to bogastvo malo pozabljamo. Zgodovina naredi svoje rošade, danes smo mi nosilci kulture, oni pa so divji in tako naprej. A kultura Irana ali Sirije je bistveno starejša od naše, Teheran je bil velemesto, ko smo se tu preganjali z gorjačo. Zanimiva je njihova oblika pogojne tolerantnosti. Gre za srčnost, človečnost, ki prinaša svojevrstno bližino in toplino, ki je v Evropi ne dobiš zlahka. Ko te takšna oseba objame, pa naj bo moški ali ženska, je res dober občutek.

Poznam veliko ljudi vampirjev. Naporno je, če imaš tako osebo neizbežno doma, torej če je to tvoj oče, mama, ampak se da naučiti s tem živeti, lahko greš tudi hitro od doma. So pa ljudje, ki takšne osebe izberejo za partnerja, intimnega prijatelja in se predajo. Pri tem si mislim, dobro, bodi vsaj toliko inteligenten in si daj gor križec ali česen. Ampak nič ne naredijo, samo nastavijo vrat in tarnajo, kako težko je življenje.

Ste prepoznali pri njih to nedokončnost, ko pustijo stvari odprte, vedno se da kaj spremeniti, dopolniti, poglobiti, misli, stavbe, odnose?

Arabska kultura ima t. i. »flow«, lahko ga prepoznaš vsepovsod. Na misel mi ne pride, da povabim prijatelja Arabca na kratko kavo, nanjo povabim Italijana. Bog ne daj, da bi kaj takega naredil v Bosni, tam se spije tri kave in vse so za naš okus podaljšane. Identiteta arabske kulture je zagotovo hedonizem, če le ne gre prek vseh meja in se izrazi kot težava z razvadami, ki zdravju niso prijazne ali vodijo vodvisnost. Všeč mi je tudi njihovo ukvarjanje s tem, kaj prija mojemu telesu, v oblačilih, materialih, dišavah, hrani, pijači, začimbnicah. Kar sem videval tam, je pri nas že na meji perverzije. V njihovem svetu pa je to čisto običajen pristop do telesa. Marsikdo bi jih zato uvrstil med narcise, jaz osebno ne, v tem namreč vidim odnos do telesa kot do svojega templja.



V enem intervjujev ste našo mladino, znanilce novega časa, ki jih mnogi vidijo kot narcisoidne, sebične, razvajene, pojasnili drugače, zagovarjate jih.

Najprej razčistiva besedo narcisoidnost. Držal bi se originalnega narcisa, to je latinizirana beseda, narkis, iz katere izhaja narkoza. Ko si pod narkozo, si odklopljen od zunanje resničnosti. Narcis ni oseba, ki je zagledana vase, temveč nima stika z resničnostjo drugih. Zato je narkis zelo blizu sociopatu, njemu je vseeno za čustva drugih. Prepričan sem, da generacija ipsilon ni taka. Njim je pomembno, kako se kdo počuti, znajo biti zelo čuječi, interaktivni. Druga generacija jih vidi kot razvajene, ker oni bi hitro, oni bi točno to in ne tistega. Uh, če bi slišali mojega prijatelja, kako nori, ker je njegov najmlajši zamenjal že tretjo službo, čeprav je imel v prvi pogodbo za nedoločen čas. V moji generaciji si si našel službo, tam si delal in tam si ponavadi umrl. Generacija ipsilon ostane, kjer ji je v redu, zelo v redu, ko ji res ni vredu, bo odšla. Ljudje, ki so veliko dali na pripadnost, gotovost, so zanje zelo občutljivi in se sprašujejo, zakaj so taki. Jaz pravim, da smo jih mi naredili take. Z mediji. Ko sem bil majhen, je bila novica, da je bil tovariš Tito na obisku v Indiji, da se je vrnil, da je vsepovsod mir, da smo premagali sovražnike in da gremo naprej. Odraščal sem v veri miru, pa ni bilo miru, svet je bil zelo podoben današnjemu, bila je Kuba, bile so grožnje. Ampak mi se s tem nismo ukvarjali, pred nami je bila prihodnost. Poglejte danes, s čim se je razvijala generacija ipsilon. Z novicami, da vsak dan padajo glave, vsak dan so revolucije, atentati, vzgojili smo jih, da živijo v svetu, ki je od danes do jutri. Ugotovili so, da je življenje zelo minljivo. Zakaj bi razmišljali za dvajset let naprej.

Pri delu z ljudmi mi začnejo delovati radarji in hitro naredim profil. Prednost imam v tem, da do tega profila nimam odnosa, ne dobrega ne slabega. Sposoben sem se dolgo pogovarjati in sodelovati ne glede na mojo subjektivno oceno človeka.

In vi v vsem tem ne vidite nič slabega, problematičnega?

Meni je to tako lep izziv, da vam opisati ne morem. Že na fakulteti mi je šlo malo na živce občudovanje, vsi, ki so imeli nazive, so bili občudovani, ob njih smo sedeli kot pri maši. Oboževali smo učitelje, profesorje, tete v vrtcu, avtoritete …

Kako površinsko pravzaprav.

Popolnoma. In kar je najhuje, občudovali smo jih tudi, ko smo ugotovili, da so nekateri od njih pravi bedaki. Današnja generacija, torej ipsiloni, ti ne dopusti, da si samoumeven bedak. Ko to ugotovi, hitro dobiš dvojko. Ne pridejo več na predavanja, delavnice, in to zelo spoštujem. Če mene vprašate, v nasprotju z mojo generacijo imajo jajca. Imajo pa tudi korajžo, da ostanejo tam, kjer je naporno, vendar je dobro.

Torej niso izgubljeni, ne tavajo. Le razumeti je treba njih in čas, v katerem smo.

Se spomnite Hemingwaya, on je prvi napisal »Lost generation« (Izgubljena generacija). Pa so bili daleč od izgubljene generacije, kot jo vidimo danes. To pomeni, da smo mi tudi takšna generacija za zanamce. Ali vi za naslednje generacije. Mene najbolj zmoti, ko slišim, da je današnja mladina izgubila vrednote, to je ena najbolj paradoksalnih neumnosti. Namesto da bi ugotovili, kako imajo razporejene vrednote, jih zaničujemo, ker niso enake kot moje. Meni osebno adaptacija prinaša veselje! Ko sem v Cankarjevem domu predaval na seminarju Pozitivna psihologija, kjer je bilo skoraj 850 poslušalcev, sem vprašal ženo, koliko je bilo mladine. Zaradi reflektorjev nisem videl v dvorano. Povedala mi je, da skoraj dve tretjini. Kako sem bil srečen, da tudi mlajše generacije prepoznajo, da tale fosil govori nekaj zanimivega zanje.



Vi demistificirate konflikte, danes ko je tako popularno govoričiti o t. i. notranjem miru in nešteto tehnikah, ki vodijo do njega, a se izkazujejo za drugo skrajnost boja. Kaj menite o tem, »miru«?

Jaz sem se odločil za akcijo. Moje podjetje deluje že dve desetletji, organiziramo predavanja, delavnice, supervizije. Odločil sem se, da sem tukaj, da drugim olajšam življenje s poenostavljenjem in demistifikacijo. Po mojem je to dober začetek, da se začneš ukvarjati s sabo in duhovnostjo. In tukaj se moja akcija konča. Poznam ljudi, ki meditirajo po deset, dvanajst ur. V redu, a meni ta način ni blizu. Indija mi je zelo pri srcu, včasih sem žalosten, da je moja Emilija ne mara. Tam je mir najbolj prodajano turistično blago, kot nirvana, je pa to tudi država z najhujšo socialno politiko na svetu in, mislim, da enim posilstvom na vsakih 20 minut. Mene je vedno zanimalo, kako ljudje, ki imajo toliko razsvetljenj in verjamejo v karmo, po glavi tepejo ovce. Zelo sem se potrudil, da sem šel po Varanasiju iskat predstavnike teh doživetij. Spoznal sem gospoda, ki mi je rekel, da je dosegel to, kar mislimo, da je razsvetljenje. Takrat ga je nekdo od občudovalcev vprašal: »O veliki, kaj ste počeli, ko ste doživeli nirvano?« Veste, kaj mu je rekel? »Spil sem čaj, kaj bi drugega.« Občudovalec je bil tako razočaran! Najbrž je pričakoval, da bo razsvetljeni levitiral in kaj podobnega. Jaz sem bil nad odgovorom navdušen. Mislim, da ni velike razlike med tem, kar jaz doživim, kot temu rečem, »jaz sem okej, ti si okej«. Gospoda sem vprašal, koliko časa mu uspe biti v tem stanju. Nekaj minut na dan, ampak se splača. To mi je rekel.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE