Po 22-urni in nadvse burni razpravi je spodnji dom argentinskega parlamenta vendarle potrdil možnost splava v prvih štirinajstih dneh nosečnosti, pozneje pa v primeru poškodb fetusa, zaradi katerih ne bi mogel preživeti zunaj maternice. Splav je za zdaj dovoljen le po posilstvu ali ko sta ogrožena življenje ali zdravje matere. Osnutek zakona je podprlo 129 poslancev, 125 pa jih je glasovalo proti. O zakonu mora odločati še senat, kjer pa naj bi bilo več nasprotnikov zakona.



Čeprav je bila Argentina prva latinskoameriška država, ki je leta 2010 uzakonila poroke istospolnih partnerjev, ostaja pod močnim vplivom Rimsko-katoliške cerkve in rojaka papeža Frančiška, ki je bil prej nadškof Buenos Airesa. Da je potrditev zakona priložnost za pravice žensk in dolg demokraciji, so glasno opozarjali podporniki in podpornice, medtem ko so nasprotniki poudarjali predvsem pravico otroka do spočetja: na govorniškem odru so svoja stališča predstavili skoraj vsi poslanci, pred parlamentom pa je vso noč vztrajalo več tisoč podpornikov in nasprotnikov zakona. Ob izidu glasovanja so s tako solze sreče prelivale skupaj s solzami razočaranja, vzkliki jeze so se prepletali z vzkliki zadovoljstva.



Cerkev je vodila gorečo kampanjo proti uzakonitvi, papež je argentinskim škofom pred obravnavo zakona v parlamentu poslal pismo, v katerem jih je pozval k obrambi življenja in prava, a so bili očitno glasnejši pozivi feminističnega gibanja #NiUnaMenos, ki se bori proti nasilju nad ženskami. Nevladne organizacije še opozarjajo, da vsako leto v državi izvedejo 500.000 neregistriranih splavov. V Latinski Ameriki je splav dovoljen le v Urugvaju, na Kubi in v mehiški prestolnici Ciudad de Mexico. V skoraj vseh državah je dovoljen v primeru posilstva ali ogroženosti življenja matere. Popolnoma pa je prepovedan v srednjeameriških državah Salvador, Honduras in Nikaragva. Na svetu je sicer okoli 20 držav, kjer je umetna prekinitev nosečnosti povsem prepovedana, med njimi je tudi Malta kot edina članica EU.