V svet ljudske glasbe vas je poleg želje po raziskovanju kulturne dediščine popeljala prav ljudska violina. Kaj v primerjavi s klasično violino še skriva to glasbilo?

Glasbeno pot sem začela pri sedmih letih s flavto, v ljudski ples pa sem vstopila že kot štiriletna deklica. Violino, njeno formo, zvok, gibanje violinista in vse, kar je s tem povezano, sem vzljubila zelo zgodaj, pri šestnajstih pa sem klasično violino zamenjala za ljudsko. Razlika je zelo velika, predvsem v slogu igranja. Sprememba je bila zame nekaj povsem naravnega. Igrati ljudsko glasbo je včasih težko za tiste, ki so prej dolgo igrali klasično violino.

Prepričana sem, da zna peti prav vsak, res pa je, da se veliko ljudi spopada z obilico zadržkov, ki povzročijo tremo. Glasba je nekaj naravnega, spontanega in v resnici ne obstaja verjetnost, da ne bi znali peti. Vsak glas je dober. 

Glasba je življenje in prav ljudska glasba je milje, kjer ste se našli. Se občutenje razpoloženja in temperamenta, ki ga izžareva, izraža tudi na vaši glasbeni poti?

Menim, da ima glasba za vsakogar drug pomen. Zame je zdravilni nektar, še posebno ljudske pesmi. Te vedno zvenijo iskreno, skoznje pridem k sebi in to si želim deliti z drugimi. Nekatere se prilegajo vsem življenjskim okoliščinam, tako veselim kot žalostnim in drugim, kompleksnejšim občutkom. Pesem živi v slehernem razpoloženju, pomaga nam zaobjeti širšo sliko in narediti naslednji korak. Odraščala sem sredi vaškega okolja, kjer je bilo zavedanje pomena različnih praznikov in ljudskih običajev silovitejše. Veliko smo prepevali in prav ta stik s tradicijo želim s pesmimi prebuditi tudi med mlajšimi.



Razumeti čas, v katerem živimo, in čas, ki šele prihaja, pomeni razumeti in poznati preteklost. Kako nam lahko na tej poti pomaga ljudska glasba?

Ljudska glasba je ob ljudski noši in plesu pomemben del ljudskega izročila. Prepričana sem, da zna peti prav vsak, res pa je, da se veliko ljudi spopada z obilico zadržkov, ki povzročijo tremo. Glasba je nekaj naravnega, spontanega in v resnici ne obstaja verjetnost, da ne bi znali peti. Vsak glas je dober. Glasbena srečanja na Balassijevem inštitutu, ki jih obiskujejo malčki od dojenčkov do štirih let in njihove mamice, so izjemna popotnica za njihovo celovito izkušnjo z glasbo. Otrok je v svoji prvi dobi najbolj povezan z materinim glasom in poglavitno je, da na delavnicah sodelujeta oba. Ljudska glasba je medij, ki se ga lahko učimo po posluhu, notni zapis ni pogoj. Ne verjamem, da bi zaradi hitrejšega tempa življenja, uporabe pametnih telefonov in manj druženja kadar koli zamrla.

To, da nekdo nima popolnega glasu ali posluha, ni tako pomembno, kot sta srce in duša, iz katerih človek poje in ustvarja. 

Kaj vam je kot izvrstni poznavalki raznovrstnih glasbenih svetov razkril stik s slovensko ljudsko glasbo? Kako jo zaznavate?

Slovenska ljudska glasba se od madžarske zelo razlikuje. Je mnogo bolj meščanska, modernejša, medtem ko ima naša ogromno arhaičnih, starodavnih glasbenih elementov. Dinamika in sestava sta povsem drugačni. Podobno je tudi, če primerjam avstrijsko ali pa hrvaško ljudsko glasbo z madžarsko. Slovenska ljudska glasba je, podobno kot so ljudje, bolj zadržana, vljudna, manj temperamentna, kar mi je zelo všeč. Navsezadnje je etnogeneza madžarskega naroda, ki so ga sestavljala tako različna stepska ljudstva iz Azije, ki so v 9. stoletju naselila Karpatski bazen, zelo zapletena in še vedno ne docela razjasnjena.



S kom na svoji glasbeni poti največ sodelujete in kje se vidite v prihodnje?

Med raziskovanjem ljudske glasbene zapuščine se pogosto srečujem s predstavniki starejše generacije. Z njihovo pomočjo mi je uspelo zbrati veliko zakladov v obliki pesmi in pravljic, ki jih posredujem najmlajšim. Precej sodelujem z Marto Sebestyén, priznano glasbenico in vokalistko v madžarski skupini Muzsikas. Kot glasbeni mediatorki mi je poleg posredovanja ljubezni do glasbe pomembno tudi posredovanje kulture kot celote. Moja velika želja je, da bi nastopila na interaktivnih koncertih, kjer bi v glasbo vstopilo tudi občinstvo. Glasbe namreč ne bi smeli doživljati zgolj kot poslušalci, ampak tudi kot ustvarjalci. To, da nekdo nima popolnega glasu ali posluha, ni tako pomembno, kot sta srce in duša, iz katerih človek poje in ustvarja. Ustvarjanje je samo po sebi največje olajšanje, bogati nas in osvobaja. 



Julcsi Laposa je študirala na Akademiji za glasbo v Budimpešti in na pariški Sorboni, kjer je pridobila strokovni naziv mediatorke glasbe in kulture. Ustvarjalni glasbeni navdih deli predvsem z najmlajšimi v vrtcih in drugod. V preteklem letu je imela številne delavnice v prekmurskih vrtcih, letos pa se bo na pevskih krožkih posvetila tudi upokojencem. Oktobra 2017 je na Madžarskem prejela pomembno odlikovanje junior prima v kategoriji ljudske umetnosti za področje folklore, namenjene ustvarjalcem, mlajšim od 30 let. Kot strokovnjakinja za glasbeno mediacijo sodeluje tudi v madžarski TV-oddaji Akademija vseh.