Zdenka Golob Borčič se je rodila leta 1928 v Sv. Trojici (Gradišče) v Slovenskih goricah, po meščanski šoli v Lenartu in trgovski šoli na Ptuju ter po drugi svetovni vojni, ki je prekinila njeno šolanje, pa se je zaposlila kot delavka v mariborski tekstilni tovarni MTT. A ljubezen do umetnosti je gojila ob delu. Obiskovala je slikarske tečaje, ki so jih prirejali mariborski likovniki, in se tako seznanila z različnimi likovnimi tehnikami, od katerih so ji najbolj k srcu prirasle jedkanice, akvatinte in suhe igle.
Kasneje se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študirala v razredu prof. Gojmirja Antona Kosa in diplomirala leta 1954. Po diplomi, ko se je njena družina sprva preselila v Novo mesto in nato znova v Ljubljano, se je posvečala ilustraciji, leta 1968 pa pričela delovati kot svobodna umetnica. deset let pozneje je pripravila prelomno razstavo za galerijo Labirint v Ljubljani, ki ji je leto kasneje prinesla nagrado Prešernovega sklada in zaprla usta nesramnim kritikom, ki so bili bolj naklonjeni moškim kolegom, ki so v tistem času dominirali na slovenski umetniški sceni.
Golob Borčičeva je tekom kariere sodelovala na več kolonijah, razstavljala doma in v tujini ter prejela več priznanj in nagrad za grafiko. Njena dela med drugim hrani tudi muzej Albertina na Dunaju. Leta 2013 so ji ob njeni 85-letnici v Mednarodnem grafičnem likovnem centru pripravili pregledno razstavo, naslovljeno Grafike, 105 razstavljenih del na papirju pa je umetnica nato v naslednjem letu podarila njihovi zbirki. Večinoma so bile grafike, male grafike in akvareli. Z umetnico smo se nekaj let pred smrtjo v domu starejših občanov Poljčane, kjer je naposled bivala, pogovarjali tudi mi. Tedaj nam je zaupala, da si želi, da bi se lahko vrnila domov. Preberite intervju tukaj.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: