Ker se strahovito bojijo, kaj bo, če jim spodleti, saj bi lahko zaradi poslovne polomije ostali brez službe, ne tvegajo. Ker ne tvegajo, se držijo zanesljivih in vedno manj perspektivnih rutin. Ker pa je rutinska dejavnost po definiciji vsak mesec vredna nekaj promilov manj, bodo ljudje na dolgi rok ostali brez službe tudi, če se bodo z vsemi štiridesetimi prsti na rokah in nogah krčevito držali starih, preizkušenih vzorcev. Kdor tvega, mu bo morda uspelo. Obstaja seveda tudi možnost, da bo pridelal polomijo. A kdor ne tvega, bo na dolgi rok zagotovo prešel v vegetativni stadij. Kako torej rešiti problem? 

Ljudje, ki nimajo lastne suverenosti, so lahko marljivi, lojalni, krasi jih lahko kup vrlin. Ni pa dobro, če jih silimo v to, da se morajo odločati. 

Iz enačbe je treba najprej izločiti strah. Če je lastnik kapitala, delodajalec ali kdo drug na hierarhični lestvici, razumen, bo razumel tudi, da rutina na dolgi rok ni dobra. Če razume, da rutina ni perspektivna, razume, da je treba tvegati z inovacijami. Če razume, da je treba tvegati z inovacijami, se mora vnaprej zavezati, da morebitne polomije ne bo sankcioniral z najhujšo kaznijo – seveda, če je bilo vse ostalo zastavljeno korektno. Če je nekdo kradel, gre za drugo zgodbo. Če pa gre za inovacijo, ki se ni prijela, to ni lopovščina. Potem se je inovacija odvijala v okvirih razumnega tveganja, ki pa se je – tako kot rutina – izkazala za neperspektivno. 

Kakšna tveganja pa so perspektivna? Perspektivna so tista tveganja, ki izhajajo iz razumevanja sveta. Svet se da, jasno, razumeti na milijon načinov. Zato le nekaj primerov. Recimo, da je svet globaliziran, a ima hkrati lokalne značilnosti. Bob Marley je seveda tvegal, ko je jamajške ritme cepil na globalni rock'n'roll. A s tem tveganjem je odprl povsem nov glasbeni svet. Goran Bregović bi lahko piskal na pastirsko piščal in ovce zabaval z dinaridskimi poskočnicami. Lahko bi se odločil za drugo pot. Na kitaro bi lahko preigraval akorde, ki jih je napisal Chuck Berry. A Bregović je tvegal in v triminutni okvir spravil tako pastirski melos kot električno kitaro. Vlado Kreslin je imel kot muzikant v življenju dve rutinski možnosti: ob sobotah bi lahko na porokah preigraval panonske napeve in do naslednje sobote bi nekako zvozil. Lahko bi bil tudi rock muzikant. Lahko bi bil kar dobra kopija Iggyja Popa. Ker pa ima Vlado v sebi nekaj adrenalinskega, je tvegal. Panonijo je preselil v Detroit. Ali pa je Detroit prestavil v Beltince. Gosli je sparil z električni kitaro, cimbale so spale z električnimi orglami, kontrabas pleše z električnim basom. Seveda je obstajala možnost, da bo srečanje povsem spodletelo. A če ne bi tvegal, ne bi vsako leto razprodal Cankarjevega doma in Križank.

Kako zmanjšati količino strahu v sistemu? Prvič, ni dobro, če morajo odločitve sprejemati ljudje, ki nimajo lastne notranje suverenosti. Ljudje, ki nimajo lastne suverenosti, so lahko marljivi, lojalni, krasi jih lahko kup vrlin. Ni pa dobro, če jih silimo v to, da se morajo odločati. Drugič, obstajajo ljudje, ki so dovolj dobro opremljeni z notranjo suverenostjo, a se tveganja z inovacijami ne bodo šli, če bo sankcija za morebitni neuspeh v hudem nesorazmerju z nagrado za uspeh. Zakaj bi tvegal s sankcijo, če v primeru uspeha od tega ne boš imel nič? Tretjič, obstajajo ljudje, ki imajo v sebi nekoliko preveč adrenalina. Te ljudi je treba opremiti z zavorami. Če bi bil sam bankir, bi ljudi, ki bi prinesli zanimiv, a ne povsem domišljen projekt ter poizvedovali za kredit, najprej vprašal, ali se ukvarjajo z adrenalinskimi športi. Če se, naj najprej projekt izpilijo in do konca domislijo. 

Pravica do polomije sicer ni zapisana med ustavne pravice in svoboščine, a na ravni skupinske mentalitete velja razumeti, da je polomija manjši prekršek kot letargija. 

A začel sem s tem, da imamo problem. Strah pred polomijo. Pred dnevi sem v trgovini srečal znanca, ki se dobro spozna na posel. Če ne bo vojne ali kakšne sorodne katastrofe, pravi, potem nam bo šlo nekaj let kar dobro. Torej imamo dve ali tri leta časa za preboje, saj strošek posamične polomije na nacionalni ravni ne bo zelo boleč, na dolgi rok pa bo velika nesreča, če bo število prebojev premajhno. Pravica do polomije sicer ni zapisana med ustavne pravice in svoboščine, a na ravni skupinske mentalitete velja razumeti, da je polomija manjši prekršek kot letargija. Polomija je sicer vsaj v javnosti bolj vidna kot letargija. A morda velja več pozornosti namenjati vrednotenju letargije. Po drugi strani bi se veljalo odreči veseljačenju, če sosedu crkne krava. Kajti sosedov neuspeh v resnici pomeni, da ne bo imel denarja za nakup hrušk, ki rastejo na drugi strani plotu. Če pa bi mu uspelo, bi za biotepke z veseljem odprl denarnico.