Jana Zavrtanik in Bojan Trček

Tujina ti veliko da, a tudi vzame

O mladih, ki so Slovenijo v zadnjih letih zamenjali za tujino, je bilo povedanega in napisanega veliko. Zagotovo občutno manj kot o tistih, ki so tujino izkusili in se nato vrnili domov. Med njimi sta tudi Jana Zavrtanik in Bojan Trček, ki sta skoraj petletno bivanje v Veliki Britaniji dodobra izkoristila za poklicno in osebno rast: ona je bila zaposlena v eni od vodilnih veterinarskih klinik v mali praksi, on v zdravstvu. Tujino bi priporočila vsakomur; če ne zaradi drugega, že zaradi spoznanja, da ima življenje včasih ovinke in da se je zato treba znajti, pravi poklicni in zasebni par, ki se je ustalil v Mirnu in tam odprl veterinarsko ambulanto. O svoji izkušnji na tujem govorita zdravorazumsko in nepristransko, a hkrati s pravšnjo mero (kritične) distance o razlikah, ki jih piše življenje v Sloveniji in na največjem otoku v Evropi.

Kaj vaju je gnalo na tuje? Med mladimi namreč velikokrat slišimo, da v Sloveniji zanje ni priložnosti, služb in perspektive.

Jana: Načeloma je pri nas še vedno mogoče dobiti službo in tudi v veterini je tako. Vprašanje pa je, ali je tista, ki bi jo rad opravljal. Velikokrat je namreč treba začeti na katerem drugem področju, preden dosežeš tisto, ki si ga želiš v poklicni karieri. In tolahko traja leta. V tujini je pot do sanjske službe občutno krajša: po fakulteti dobiš zaposlitev hitreje kot pri nas, mogoče res ne najboljše ali najbolje plačane, a če si priden, lahko zelo hitro napreduješ.

Bojan: V Angliji delodajalci omogočajo dodatno izobraževanje: bodisi ga organizirajo sami bodisi sofinancirajo. V Sloveniji to breme večinoma pade na zaposlenega. Napredovanje je tako počasnejše.

Jana: V tujini zelo hitro ugotovijo, katero poklicno področje ti najbolj ustreza in na katerem si boljši od drugih. Na podlagi tega ti omogočijo optimalno rast. Hkrati pa te ne silijo v področja, ki ti ne ležijo. Ne iščejo tvojih napak, ampak tvoje prednosti. In tone velja le za poklicno kariero, začne se že pri otrocih.

Jana: V mestu, kjer je ogromno ljudi in se ogromno dogaja, se ti včasih zgodi, da se počutiš osamljenega. Ko si zaželiš iskrenega pogovora s sorodnikom ali pravim prijateljem, je ta lahko zelo oddaljen. 

Pri nas se pogosto zdi, da te raje držijo malce stran »od korita«, če se malce grobo izrazim.

Jana: Včasih se zdi, da iščejo tvoje pomanjkljivosti, s tem pa izgubiš vso motivacijo. Vsi se zavedamo, da se mora tisti, ki je fakulteto šele končal, še veliko naučiti. V Angliji bodo večje klinike vzele sveže diplomirance za opravljanje enostavnejših primerov. Če bo kaj zahtevnejšega, bo mlademu veterinarju pomagal senior veterinar ali pa prevzel primer, a bo mlajši veterinar ves čas vključen v proces, da se bo lahko učil. Glede na to, da ti ponujajo veliko možnosti za učenje, prakso in napredovanje, imajo do tebe določena pričakovanja. Če v določenem časovnem obdobju ne pokažeš napredka, ti to tudi povedo.

Bojan: V Sloveniji je miselnost velikokrat takšna, da si človek v mladosti poišče službo in jo opravlja do upokojitve. S tega stališča nimata ne delodajalec ne delavec motivacije za izobraževanje in niti za delo. Morda prav zato nadrejeni podrejenim ne pustijo »bliže h koritu«. V Angliji je ravno nasprotno. Pri njih sta napredovanje in menjava službe nekaj povsem običajnega.

Sta se torej za Veliko Britanijo odločila zaradi nezavidljivih razmer za delo doma ali ustvarjanje kariere?

Jana: Zaradi obojega. Ideja o lastni ambulanti je tlela že nekaj časa, vendar zanjo ni bilo ne sredstev ne pravega znanja. Veliko sva slišala o Veliki Britaniji, jezik sva oba obvladala, tako da selitev s tega vidika ni bila težka. Želela sva poglobiti znanje in obenem nekaj prislužiti. V tem času sva oba veliko napredovala in imela možnost ostati, a sva se odločila pridobljeno znanje deliti v Sloveniji.



Najbrž ni bilo lahko zapustiti vsega z dvema majhnima otrokoma.

Jana: Porodniški dopust za drugega otroka sem izkoristila za priprave na selitev. Medtem ko je hčerka spala, sin pa je bil v vrtcu, sem imela čas za urejanje vse potrebne dokumentacije. Delodajalec me je želel zaposliti čim prej, zato sem se selila, še preden sem končala porodniško.

Bojan: Nekaj porodniškega dopusta sem lahko prevzel nase in takrat urejal dokumentacijo še sam. Z otrokoma smo se selili malo kasneje. Bilo je kar precej dela, vendar se je obrestovalo.

Ali v tujini moški pogosteje kot pri nas ostanejo na porodniškem dopustu?

Bojan: V Angliji je sistem povsem drugačen. Ko prideš v službo, začneš delati na nižjih lestvicah, a z leti lahko zelo napreduješ. Ko si nekaj let ustvarjaš kariero, pridobiš dohodek, da si lahko eden od staršev privošči ostati doma. Večinoma so to ženske. Vrtci in varstvo otrok so izjemno dragi, zato se mamam bolj splača ostati doma do otrokovega četrtega leta, ko se začne šola.

Bojan: V izhodišču plače v Angliji niso visoke, rastejo pa z napredovanjem. Tega ljudje velikokrat ne vedo. Mlade vleče v tujino želja po visokih plačah in šele ob prihodu spoznajo tamkajšnje življenjske stroške. Na primer: za mamo samohranilko, ki pride v tujino, je prehod dejansko izjemno težak. Z začetno plačo in stroški varstva je skoraj nemogoče preživeti, saj lahko oboje znaša okoli 1000 funtov. 

Pa jih služba potem še vedno čaka?

Bojan: V Angliji jo lahko zamenjaš kadar koli, saj jih je ogromno, ali pa delodajalcu poveš, koliko časa nameravaš biti odsoten. Lahko se dogovorita, da se boš vrnil, ali pa se sporazumno razideta. Na veliko področjih je ponudba delovnih mest večja kot povpraševanje. Mogoče služba ne bo vedno idealna, a služba bo. In to je samo stopnička do tistega, kar bi dejansko rad počel v življenju.

Kakšne reference sta morala imeti, da sta dobila službo? Se morajo tujci še bolj izkazati od domačinov, če hočejo delo obdržati?

Jana: Seveda moraš delodajalcu prinesti dokazila o svojih izkušnjah. Meni so poleg tega poslali še seznam z vprašanji, kako kompetentna sem za delo na posameznih področjih. Če te ocenijo kot primernega kandidata, te povabijo na razgovor. Pri temocenjujejo vse – od tvojega videza, osebnosti, znanja, načina komunikacije itd. Po treh oziroma štirih mesecih poskusnega dela je moj delodajalec ocenil vprašalnik, ki sem ga dobila pred razgovorom za službo. Vmes moraš napredovati, sicer je zgodbe konec.

Bojan: V Veliki Britaniji daš tistemu, ki te namerava zaposliti, kontakte svojih zadnjih treh delodajalcev. Novi delodajalec se bo vedno pozanimal o tebi pri prejšnjih delodajalcih, ki so tudi zakonsko dolžni posredovati te informacije. Pri iskanju prve zaposlitve v tujini ima zagotovo prednost domačin, saj delodajalec pozna izobraževalni sistem in zna bolje oceniti kandidata. Pri zaposlitvi tujca je delodajalca upravičeno strah, da ne bi zaposlil, kot pravimo mi, »mačka v žaklju«. In tako se mora tujec bolje izkazati. Enakovreden postaneš takrat, ko imaš vsaj eno dobro referenco angleškega delodajalca.



Kaj je bilo sicer najtežje pri navajanju na življenje v tujini?

Jana: Seveda sta selitev in privajanje na življenje v tujini veliko lažja za tiste, ki nimajo otrok. Pri prvih zaposlitvah se laže prilagajajo dolgim urnikom, naduram in se lahko povsem posvetijo karieri. Sicer pa je na strokovnem področju lahko ovira že strokovni jezik. Ker je tujcev veliko, se sodelavci in tudi stranke prilagodijo ter kakšno stvar povedo bolj počasi. To, da si tujec, lahko izkoristiš za prebijanje ledu, ko navežeš prvi stik s stranko, se pa seveda najde tudi kakšen ksenofob ...

Bojan: Strokovni jezik je zagotovo težava. Ko je sin iz šole prinesel knjigo, v kateri je bilo na vsaki strani pet besed o bagrih, buldožerjih in gramozu, sem se zavedel, kako hitro ti lahko zmanjka besed… (smeh)

Jana: Sicer pa se s časom pojavijo tudi ovire, o katerih prej nisi razmišljal. V mestu, kjer je ogromno ljudi in se ogromno dogaja, se ti včasih zgodi, da se počutiš osamljenega. Ko si zaželiš iskrenega pogovora s sorodnikom ali pravim prijateljem, je ta lahko zelo oddaljen. V začetnem obdobju si težko najdeš sorodno dušo.

Bojan: Včasih je lahko problem kulturna razlika. Ko sem na primer v lokalni trgovini iskal čaj za otroke, so me zaposleni čudno gledali, češ da bom dal otroku piti pravi čaj … (smeh) Kasneje sem ugotovil, da je pri Angležih zeliščni čaj prava redkost.

Jana: Pri nas mlademu človeku velikokrat določijo pot, ker je bilo tako že pred sto leti in naj bi bilo še naslednjih dvesto. A edina stalnica v življenju so spremembe, vendar se je treba nanje prilagajati. In tujina je dobro izhodišče za to. 

Bi tujino priporočila še komu?

Jana: Seveda. Pri nas mlademu človeku velikokrat določijo pot, ker je bilo tako že pred sto leti in naj bi bilo še naslednjih dvesto. A edina stalnica v življenju so spremembe, vendar se je treba nanje prilagajati. In tujina je dobro izhodišče za to.

Bojan: Ko prineseš iz tujine takšne izkušnje kot midva, se laže prilagajaš. Nobena situacija ni pretežka, če jo vzameš kot izziv. In ko težavo rešiš, imaš dragoceno izkušnjo. Ko prideš domov, gledaš na stvari nekoliko drugače kot prej.

Včasih se mi zdi, da imajo mladi vseeno kar nekoliko preveč romantične predstave o tujini. Najbrž se vedno ne cedita le med in mleko?

Jana: Res je, da so v medijih velikokrat izpostavljene le pozitivne izkušnje. Saj ne gre za to, da bi bilo v tujini toliko negativnih stvari. Življenje je pač drugačno kot pri nas. Veliko je prilagajanja in manj samoumevnega.

Bojan: V izhodišču plače v Angliji niso visoke, rastejo pa z napredovanjem. Tega ljudje velikokrat ne vedo. Mlade vleče v tujino želja po visokih plačah in šele ob prihodu spoznajo tamkajšnje življenjske stroške. Na primer: za mamo samohranilko, ki pride v tujino, je prehod dejansko izjemno težak. Z začetno plačo in stroški varstva je skoraj nemogoče preživeti, saj lahko oboje znaša okoli 1000 funtov.

Jana: Cene stanovanj so v Angliji veliko višje kot v Sloveniji, prav tako vrtcev, šol ... Pri cenah vrtca ne gledajo na višino plače staršev kot v Sloveniji. In če si ga ne moreš privoščiti, otroka tja preprosto ne vpišeš. V Angliji sem poznala kar nekaj ljudi, ki niso hodili na dopust ali izlete, ker so varčevali pri slehernem funtu, da bo njihov otrok lahko obiskoval najboljše zasebne šole.

Bojan: Če si veliko v službi, moraš za zjutraj in zvečer najeti še varuško. Kar pomeni, da moraš imeti dobro plačo, da lahko preživiš ter poravnaš še stroške za hrano in bivanje. Je pa res, da lahko v tujini hitreje napreduješ do relativno solidne plače. Ni nemogoče, da v domu za starejše začneš kot negovalec in nazadnje postaneš direktor doma.

Jana: Poleg redne službe marsikdo občasno dela še zvečer, sploh če plača ne zadostuje za življenjske stroške. A v tem, da imajo dve službi, ljudje ne vidijo težave. Če hočeš več, moraš za to tudi več narediti. Občasno delo si poiščejo tudi upokojenci. Gospa, ki je delala v recepciji klinike, kjer sem bila zaposlena, je bila nekoč učiteljica v osnovni šoli. Čeprav je imela več kot 70 let, je delala še za polovični delovni čas, saj je bila njena pokojnina preprosto premajhna.

Bojan: V Veliki Britaniji je razlika v višini pokojnine in plače občutno večja kot pri nas. Zavedajo se, da se samo od pokojnine ne da živeti, zato začnejo varčevati že v rosni mladosti. Mladi se zgodaj odselijo, si kupijo stanovanje s pomočjo kredita, za katerega garantira država. To nepremičnino odplačujejo desetletja. Ko si ustvarijo družino, stanovanje zamenjajo za večjo hišo in takoj ko otroci zapustijo starše, hišo prodajo in si kupijo manjše stanovanje ali pa hišo oddajajo. Tako dobijo denar tudi od prihrankov oziroma najemnin. Da bi otroku dali oziroma poklonili hišo, se ne dogaja. Mišljenje in življenje sta povsem drugačna kot pri nas.



Sta po petih letih življenja v povsem drugačnem sistemu in povsem drugačni državi doživela kulturni šok ob vrnitvi v Slovenijo?

Bojan: Ob vrnitvi opaziš razliko na skoraj vsakem koraku. Na cesti se ti zdi, da so vsi nestrpni, birokracija je nemogoča, v trgovini imaš občutek, da je zaposlenim vsako vprašanje odveč. V poslovnem svetu tukaj vsi vidijo ovire, v Angliji priložnosti. Je pa socialno življenje v Sloveniji boljše. Meni največ pomeni to, da lahko preživimo več časa z otroki, prijatelji in sorodniki.

Jana: V Angliji sem v poklicni karieri brez dvoma zelo zrasla in pridobila izkušnje. Ko se vrneš, pričakuješ, da bo drugače kot pred odhodom. A prav kmalu ugotoviš, da se pravzaprav nič ni spremenilo. In to je tudi oblika kulturnega šoka. Težko se je vrniti na stara pota, ker zdaj veš, kaj vse bi lahko naredil drugače.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE