Siniša Gačić

Tudi večina lahko postane suženj

V začetku marca je prestolnica doživela premiero prav posebnega dokumentarca. Odraščanje je filmska upodobitev družine, ki jo sestavljajo dve mamici in njun še ne leto dni stari Tibor. Poročati moram, da je name napravila velik vtis zrelost pristopa, ki sta ga pri prikazu tako vnetljive tematike ubrala sorežiserja Dominik Mencej in Siniša Gačić, naš današnji sogovornik. Angleži temu rečejo »slice of life«. Pri nas bi to morda lahko prevedli v »princip muhe na zidu«. Torej nič teoretiziranja, nič odprtega urednikovanja, pravzaprav niti enega samega povezovalnega stavka … Le Daja in Jedrt v bitki z življenjem in sovražno naravnano okolico. Prepričan sem o enem: vsakomur, ki nima povsem zacementiranega srca, lahko en sam prizor, kako ljubeče mladi mamici poljubljata nogice svojega dojenčka, pove več kot deset tisoč besed.

Imam prav, da je bil glavni namen vašega filma humanizirati neko skupino ljudi? Torej prikazati, da istospolni starši niso duševno bolni demoni, ki žrejo svoje otroke?

Glavni namen je bil prikazati vsakdan istospolne družine. Predsodke imamo praviloma do reči, ki jih ne poznamo, saj nepoznavanje vse prehitro odpre vrata strahu. Ko nekaj doživiš in ugotoviš, da ti ni škodilo, strah navadno uplahne. In z njim tudi predsodki. Zdelo se mi je, da v intimno življenje istospolnih staršev ni na voljo prav veliko vpogleda. Razen seveda običajnih medijskih stereotipov.

V resnici se bojim, da se večina slovenskih levičarjev z desničarji za šankom strinja, da istospolni pari ne bi smeli posvojiti otrok. Vse drugo ja, pravica do posvojitve otrok ne. 

Daja in Jedrt sta vsekakor upodobljeni kot skrbni in ljubeči mamici.

Med snemanjem sem se pogosto bal, da bo film večini gledalcev celo malo dolgočasen. Zakaj? Ker smo snemali tako navadne scene in tako navadne ljudi. A sem se potem opomnil, da ta tematika v našem prostoru pač ni tako navadna in da ljudi gotovo zanima, kakšen je videti vsakdan istospolne družine – sploh pa tako od blizu. In v otrokovem najbolj občutljivem obdobju, ko se skrbi zanj uradno ne reče vzgoja, temveč nega. Do prvega leta starosti ga namreč ne vzgajaš, temveč neguješ. To sem izvedel šele takrat.



No, pravzaprav med snemanjem, saj ste takrat tudi sami prvič postali mladi očka.

Drži. In prav zato sem snemanje Odraščanja doživljal še prav posebno osebno, intimno. Najbrž sem ob neznanski radosti, ko se mi je rodila hčerka, še toliko bolj začutil bolečino nekoga, ki mu je starševstvo kar počez prepovedano. Hkrati pa sem še toliko bolj neposredno čutil stisko dveh mladih deklet, ki imata doma vso običajno frko z novorojenim otrokom, obenem pa morata najti čas in živce za hojo na televizijska soočenja, kjer morata skupnosti vljudno dokazovati, da sta vredni enako kot drugi.

Vaš prvotni namen je bil ves film posneti z zornega kota otroka istospolnih staršev, kajne?

Tako je. Kamero sem si želel postaviti v višino njegovih oči, vendar se stvari iz različnih razlogov niso obrnile v to smer. Ko sta se Daja in Jedrt kasneje odločili izpostaviti v predreferendumski kampanji, se je ponudila odlična filmarska priložnost, da skušava z Dominikom vsaj malo pomiriti tiste, ki mislijo, da je istospolno starševstvo eden izmed simptomov razkroja družbe, in jim prek filma morda ponuditi argument več, da spremenijo mnenje. Celotna debata je doslej kljub resnosti teme pri nas žal ostala skoraj povsem na ravni gostilniških prepirov. In to kot ena redkih tem, ki je na gostilniški ravni sposobna združiti slovensko levico in desnico, torej tako leve kot desne volivce.

Svobode v družbi ne merimo s svobodo večine, temveč s svobodo manjšin. Nesvoboda sužnjev priča o nesvobodi celotnega sistema. V nesvobodni družbi se tudi pripadnikom večine lahko kadar koli zgodi, da sami postanejo sužnji. 

Kako to mislite?

V resnici se bojim, da se večina slovenskih levičarjev z desničarji za šankom strinja, da istospolni pari ne bi smeli posvojiti otrok. Vse drugo ja, pravica do posvojitve otrok ne.

Kako bi odgovorili tistim, ki pravijo, da gre v resnici za marginalne teme, ki nam jemljejo čas in prostor za ukvarjanje z mnogo bolj žgočimi problemi? Kot bi bil recimo ta, da so bankirji in politiki ukradli prihodnost čisto vsem našim otrokom, ne samo nekaterim.

Hm, kako že gre tisti rek … Svobode v družbi ne merimo s svobodo večine, temveč s svobodo manjšin. Nesvoboda sužnjev priča o nesvobodi celotnega sistema. V nesvobodni družbi se tudi pripadnikom večine lahko kadar koli zgodi, da sami postanejo sužnji. Ali pa se kaj podobnega lahko zgodi njihovim otrokom ali vnukom. Če je svoboda pravno ogrožena, se lahko vsakdo že jutri znajde v položaju, ko mu začnejo trkati na vrata, da bi prevpraševali njegove pravice.



Na platnu ste s prav kirurško natančnostjo strnili srdito primitivnost najglasnejših nasprotnikov enakosti v predreferendumski kampanji. Eden od najbolj izpostavljenih je na soočenju gledalcem dejansko priznal, da sam ne bo več moški, če bo dovoljena poroka dveh žensk. In njegova žena ne bo več ženska. To je dobeseden citat. Se strinjate, prav neverjeten pogum potrebuješ, da svoji skupnosti razložiš, kako krhka je tvoja moškost? Pravzaprav neobstoječa.

Po mojem pretiravate s kompleksnostjo analize njegovega miselnega obzorja. Bojim se, da je bil razlog za konkretno izjavo v resnici veliko bolj banalen. Ko tistim ljudem tako očitno zmanjka argumentov kot pri tej debati, se pogosto zatečejo v semantično žongliranje. Ker bi se pravna definicija zakonske zveze po novem zakonu iz »skupnost moškega in ženske« spremenila v »skupnost dveh oseb«, so oni iz tega izpeljevali, da ne bi bili več moški in ženske. Ker bi bili po novem osebe.

To linijo razmišljanja je najbolje naslovila kar voditeljica soočenja Maja Sodja, ki je mimogrede navrgla, da se ne bi ona ob spremembi zakona počutila prav nič manj žensko.

Vse skupaj zapeljati na raven takega verbalnega žongliranja je bila v resnici zelo perfidna taktika. S tem so skušali nasprotniki speljati pozornost z dejstva, da gre za konkretne ljudi, ki imajo prav tako srce kot mi drugi. In ki so mlado življenje vsekakor zmožni ljubiti in negovati vsaj enako dobro kot večina drugih.

Gotovo je med snemanjem naredilo name velik vtis, ko je na podporniškem zborovanju na Prešernovem trgu klošar vpil na zbrane, naj pustijo otroke pri miru. To se mi je zdela popolna metafora za družbo čedalje hujše obubožanosti, tako ekonomske kot duševne. Tako hude obubožanosti, da ostane samo še srdita jeza. 

Film je poln drobnih, naravnost boleče zgovornih utrinkov. Kateri bi bil vaš najljubši?

Hm, težko bi izbral enega samega. Gotovo je med snemanjem naredilo name velik vtis, ko je na podporniškem zborovanju na Prešernovem trgu klošar vpil na zbrane, naj pustijo otroke pri miru. To se mi je zdela popolna metafora za družbo čedalje hujše obubožanosti, tako ekonomske kot duševne. Tako hude obubožanosti, da ostane samo še srdita jeza.

Tudi vaš naslednji projekt je nekaj posebnega. Na zelo podoben mušji način ste spremljali zgodbo nekdanje mafijske morilke.

Tako je, snemanje smo nedavno končali. S scenaristko Anko Pirš sva zgodbo spremljala štiri leta. Cristina Pinto je bila desna roka šefa klana v Neaplju v burnih devetdesetih, ko je ulice povsem preplavilo nasilje. Šlo je za zloglasni neapeljski klan Perrella. Potem ko so jo prijeli, je Cristina odsedela kar 24 let za dva poskusa umora in več drugih kaznivih dejanj. Nase je opozorila že kot najstnica, kot razvpita motoristka z veliko ljubeznijo do pištol. Po delinkventni mladosti je diplomirala v sam vrh lokalne mafije. Slovela je po tem, da je svoje delo opravljala trezna, torej v nasprotju z večino mafijskih vojakov ni vlekla kokaina. Slovela je tudi po tem, da ni puščala sledi.



Kako ne, če so jo vendar ujeli in za četrt stoletja vrgli v zapor?

Ampak samo zato, ker so jo izdali šefi, ko so se pogajali za svoje lastne zaporne kazni. Izdali so jo tisti, ki jim je dnevno ščitila življenje. To so storili, da bi sami dobili blažjo kazen. Danes živijo po raznih dislociranih enotah v anonimi, ker so se tako pogodili s tožilstvom. Cristina med sojenji nikoli ni sodelovala s tožilstvom. Tako imenovane skesance prezira.

Če prav razumem, sta začela dokumentarec snemati prav na dan, ko je bila končno izpuščena na prostost?

Ja, sceno prihoda iz zapora boste vsekakor videli v filmu.

Nosilci moči mi skorajda sploh več ne odpirajo vrat. Žal, kajti v resnici me zelo zanimajo tudi njihova življenja. Čudovita priložnost bi bila, če bi lahko recimo celotna dva mandata snemal vsakdan Boruta Pahorja. Da bi bil lahko iz prve roke pri rojstvu vseh tistih … nenavadnosti. 

Na vrhuncu njene »slave« so ji baje pravili Nikita …

To je bil njen vzdevek. Cristina je bila tista, ki je iz zapora prejemala šefova sporočila, da bi o tej in tej osebi rad »prebral novico v časopisu«. V takratnem strogem patriarhatu mafijskih združb je bila edina ženska, ki se je prebila na tako udaren položaj. Ko je odsedela svoje, je po izpustitvi postala verjetno edina ženska, ki si na barkah okrog Neaplja trdo služi kruh z ribištvom. Spet torej izrazito moško.

Štiri leta ste redno hodili v Neapelj, svojo portretiranko ste gotovo dobro spoznali. Kakšen vtis je na vas napravila kot oseba?

(Se nasmehne in dobro premisli.) Večplasten. V tem dolgem obdobju sem jo res precej dobro spoznal in jo zdaj po mojem tudi precej bolje razumem kot na začetku. Doživel sem jo kot človeka, čigar tragična zgodba je posledica močne destruktivnosti v družini. Zaradi hudih izkušenj v otroštvu je potem na polju, kjer dobro raste trava kriminala, žal pognala v morilko. Cristina zna povedati, da so imeli skoraj vsi njeni mafijski kolegi pošastno otroštvo.



Hočete reči, da je tudi ona samo žrtev?

Ne, nikakor. Tudi sama status žrtve od začetka do konca dosledno zavrača. Vsekakor je odgovorna za svoja dejanja in je zanje tudi plačala polno kazen, ki ji jo je odmerila družba.

Ko sem prišel, sta s kolegom ravno urejala posnetke. Bi lahko videl, kakšna je Cristina sploh videti?

(Siniša to precej nerad stori, saj da režiserji praviloma ne razkazujejo še nezmontiranega materiala. A ker me je zgodba resnično zintrigirala, mi na koncu vseeno ustreže. V montažni sobici na enega izmed dveh zaslonov prikliče niz prizorov. V prvem se postarana morilka z mogočno rdečkasto grivo spominja, kako se je kot majhna punčka neke noči zbudila in nad svojo posteljo uzrla očeta z nožem in fotoaparatom v rokah. Naslednje jutro se je zavedela, da jih je želel vse pobiti. V naslednjem prizoru se današnja Cristina zaplete v hud prepir s svojim ljubimcem. Ko sivolasi gospod izreče nekaj, česar preprosto ni zmožna prebaviti, ji roka nagonsko šine med spete lase in ven privleče kot igla tanko bodalo. A se v zadnjem trenutku zadrži.)

Šele ko nekaj posnameš, lahko dojameš, kako intenzivna in polna življenja živimo. In med montažo lahko potem ta življenja previjaš levo in desno, torej nekako postaneš gospodar časa. To pa je nadčloveška moč, ki nosi s sabo seveda tudi izjemno odgovornost. 

Mojbog! Vas je bilo med snemanjem kdaj strah?

Niti ne, s Cristino se počutim varnega. Imava prijateljski odnos. Mogoče so se mi hlače malo zatresle, ko smo se enkrat sprli in je siknila, da točno ve, kako mi je ime in kje sem doma.

Kaj je bilo?

Zaradi slabe volje nekega večera nisem spoštoval lokalnih običajev. Od mize sem vstal, preden so vstali ona in njeni. S tem sem izkazal nespoštovanje, kar je velik prekršek. Glavni cilj njihovega življenja je bilo vedno spoštovanje. To je njihova glavna valuta, ki je ne smeš z ničimer oskruniti. Denar je zanje povsem v drugem planu.



Očitno vas najbolj vleče k marginalnim likom in marginalnim temam. Torej k ljudem, ki so se iz tega ali onega razloga znašli na obrobju.

Sploh ne gre za to, da bi me ti liki najbolj zanimali. Prej gre za to, da me oni nekako najraje sprejmejo medse. Nosilci moči mi skorajda sploh več ne odpirajo vrat. Žal, kajti v resnici me zelo zanimajo tudi njihova življenja. Čudovita priložnost bi bila, če bi lahko recimo celotna dva mandata snemal vsakdan Boruta Pahorja. Da bi bil lahko iz prve roke pri rojstvu vseh tistih … nenavadnosti. Kako rad bi od začetka do konca posnel celotno sceno nastajanja tiste zdaj že ponarodele fotografije, na kateri predsednik otožno napol leži na stopniščni ograji!

Aha, mislite seveda na t. i. borutovanje!

Tako. Ampak mene bi zanimala celotna slika, vključno z zvokom in dialogom ter fotografom, ki ga je usmerjal.

Ko prižgem kamero, vedno znova ugotovim, da se nam vsak dan dogajajo neverjetne reči, ki jih sploh ne opazimo. In če jih že opazimo, jih pogosto pozabimo. 

Ha ha, kaj podobnega sem takoj pripravljen skromno sofinancirati.

Z največjim veseljem in zanimanjem bi snemal tudi Šarca. Recimo njegovo zgodbo od predsedniških do parlamentarnih volitev in potem še štiri leta poslanskega življenja. A ne verjamem, da bi ga lahko prepričal o tem.

Seveda ne! Če je oblastnikom med ušesi ostal še mililiter zdrave pameti, ne bodo muhe, kot ste vi, spustili niti na kilometer blizu.

Bomo videli, mogoče mi kdaj uspe. Kaj bom zagotovo snemal. Ko gledam svet skozi kamero in ga kadriram po svoje, sem srečen. Ko prižgem kamero, vedno znova ugotovim, da se nam vsak dan dogajajo neverjetne reči, ki jih sploh ne opazimo. In če jih že opazimo, jih pogosto pozabimo. Šele ko nekaj posnameš, lahko dojameš, kako intenzivna in polna življenja živimo. In med montažo lahko potem ta življenja previjaš levo in desno, torej nekako postaneš gospodar časa. To pa je nadčloveška moč, ki nosi s sabo seveda tudi izjemno odgovornost.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE