Primož Hieng

Treba je le zaviti na stransko cesto

Priznani, večkrat nagrajeni fotograf Primož Hieng, ki svoje motive najraje lovi s ptičje perspektive, je prav tako zagrizen pohodnik oziroma popotnik in avtor že kar osemnajstih knjig. Kot stalni sodelavec vselej znova navduši s svežimi predlogi, kam se odpraviti na nepozaben izlet v naši prelepi deželi, ki jo še vedno sramotno slabo poznamo, malo zaradi vzgoje, malce zaradi lenobe oziroma splošne obsedenosti z drsanjem po mobilnih telefonih.

Ujela sem del pogovora, ki ste ga imeli pred najinim intervjujem. Sem prav slišala, da pripravljate tudi knjigo o piramidah na slovenskih oziroma evropskih tleh?

(Prikima.) Pojav piramid, sploh tistih v kraju Visoko v Bosni, me zelo zanima že dlje. O teh stvareh sem precej pisal ter med drugim opravil pogovore s svetovno znanim strokovnjakom Semirjem Osmanagićem, odkriteljem piramid v Bosni. Z njim in njegovo raziskovalno skupino sem bil tudi pri preiskovanju morebitne prave piramide v Mariboru.

Nimam vozniškega izpita, zato me naokoli prevaža žena Mojca. Pred približno devetimi leti je prav tako izgubila redno službo, in sicer še na posebno grob način. Strah jo je bilo mojega odziva, pa sem jo pomiril, naj se ne vznemirja, bova pa skupaj delala. 

Kaj se je izkazalo?

Posebna kamera je pokazala negativen rezultat. Osmanagić je prav tako raziskoval Kozlov rob v Tolminu, kjer gre spet za vzpetino značilne piramidalne oblike. Tudi tukaj so meritve pokazale, da ne gre za piramido, hkrati pa so radiestezisti na istem območju zaznali močne energijske točke, pozitivne in negativne. Sam sem na svojih potovanjih po Sloveniji opazil ogromno hribov neverjetno pravilnih piramidastih oblik, ki jih strokovnjaki še niso raziskali. Morda tudi še nimajo pravih naprav za to. Omenil bi Sinji vrh nad Ajdovščino ter Tošč – najvišji hrib v Polhograjskem gorovju. S katerega koli konca ga fotografiraš, vidiš piramido.



Pred seboj imam vašo trilogijo priročnikov z naslovom Nenavadni vodnik po nenavadni Sloveniji. V njih je ogromno fotografij, ki ste jih večinoma posneli sami.

Tako je, posebej pa bi se rad zahvalil za pomoč fotografu, pesniku in slikarju Janezu Medvešku ter novinarju in fotografu Goranu Rovanu. Pred petimi leti, ko sem čez noč ostal brez redne zaposlitve, sta mi stala ob strani prav takrat, ko je bilo najhuje.

Že samo omenjena knjižna trojica je zajetna. V njej med drugim najdemo recepte za tradicionalne jedi, namige za obedovanje, kako poiskati naravne vodne, tudi zdravilne vire ipd. Ali morda poznate koga, ki mu je že uspelo obiskati in izkusiti vse, kar predlagate?

Ne. (Nasmeh.) Po odzivih sodeč pa so ljudje izredno hvaležni, ko vidijo, da se lahko denimo na odlično kremšnito odpeljejo tudi iz Ljubljane do Domžal. Tam so te sladice nekaj izjemnega, znamenitega, pa ne le zato, ker so jih imeli prej kot blejske. Hkrati se prebujata narodna zavest in pripadnost kraju, kjer je kdo doma. Po drugi strani opažam, da ponekod, kjer imajo čudovite turistične točke, tega žal ne znajo izkoristiti oziroma ceniti. Veliko občin nima lepega odnosa do domačega, kar me žalosti.

Staršem, ki so žal že pokojni, sem zelo hvaležen. Z njimi in mojim bratom smo radi hodili na nedeljske izlete po vsej Sloveniji ter pisali razglednice. Tega ne znamo več. 

Nam opišete, kako je videti, ko se odpravite na pot, ki jo potem opišete v članku ali vodniku?

Najprej si zabeležim, kako približno bo potekalo potovanje in kaj bi bilo dobro obiskati. Nimam vozniškega izpita, zato me naokoli prevaža žena Mojca. Pred približno devetimi leti je prav tako izgubila redno službo, in sicer še na posebno grob način. Strah jo je bilo mojega odziva, pa sem jo pomiril, naj se ne vznemirja, bova pa skupaj delala. To se dejansko uresničuje. Poleg tega v svojih 60 letih obiskuje tretji letnik tečaja japonske masaže šiacu, ki jo zares veseli.

Skratka, poleg skupne poklicne strasti ima vsak svoje veselje. Imata otroke, s katerimi je tudi lepo vandrati?

Ne, le jaz imam sina, starega 34 let, še iz prvega zakona, vendar gre raje po svoje oziroma s svojim dekletom. (Nasmeh.)



Ste se v vaši primarni družini radi potepali?

To pa ja. Staršem, ki so žal že pokojni, sem zelo hvaležen. Z njimi in mojim bratom smo radi hodili na nedeljske izlete po vsej Sloveniji ter pisali razglednice. Tega ne znamo več. Slovenija je že res majhna, a kot sem napisal v enem od uvodov v knjigo, treba je le zaviti z glavne ceste na stransko, pa bomo že naleteli na kaj zanimivega, vrednega pozornosti in raziskovanja.

Morda se bo slišalo klišejsko, ampak na prvo mesto dajem Postojnsko jamo. Kot otrok sem jo obiskal s starši, a se tega ne spominjam dosti. V resnici sem se je do lani zelo bal. Strah sem premagal in od takrat neskončno uživam vsakič, ko grem vanjo. Popolnoma me je očarala. 

Še en vaš vodnik je posebej zanimiv, izdali ste ga v dveh delih, in sicer na temo zdravilnih energij Slovenije. Menda vas je k temu spodbudila posebna priloga revije Ona, ki ste jo vrsto let hranili v predalu.

Drži, in to vedno povem. V uvodu knjige sem prav tako pojasnil, zakaj je med viri energijskih točk toliko cerkva in kapel, namreč, te so večinoma zgradili na krajih, ki so jih veliko pred pojavom krščanstva kot zdravilna območja oziroma svetišča izbrali oziroma določili naši modri predniki.

Ali se bojite, da vam bo nekega dne zmanjkalo vseh predlogov?

Nikakor. Toliko je še vsega, kar me čaka. Prav zdaj pripravljam četrti del knjige Nenavadni vodnik po nenavadni Sloveniji.



Videli ste na tisoče kotičkov naše države. Kateri trije so vam osebno največ dali, se vas čustveno dotaknili?

Morda se bo slišalo klišejsko, ampak na prvo mesto dajem Postojnsko jamo. Kot otrok sem jo obiskal s starši, a se tega ne spominjam dosti. V resnici sem se je do lani zelo bal. Strah sem premagal in od takrat neskončno uživam vsakič, ko grem vanjo. Popolnoma me je očarala.

Kaj pa drugi najtočki po vašem izboru?

Zagotovo odlično urejena soteska Vintgar, ki je bila nekoč del blejske občine. Še ena vrhunska točka je biopark Nivo Žalec pri Celju. Tam sem med raziskovanjem energij te prvič občutil tudi na sebi. Pa če smem kot četrto omeniti še zaledje slovenske Istre, ki je prečudovito, pa ga vedno znova prezremo. Vsaj doslej je bilo tako.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE