Majina zgodba

Tisto, kar je očem nevidno

Poznam jo! Že več kot trideset let jo nosim v spominu. In njeno zgodbo, usodo njenega življenja, ki jo je postavilo pred velike preizkušnje in jo z leti naredilo močno, trdno, jekleno, takšno, ki je zmogla kljubovati težavam in vsemu, kar je prinašalo s seboj.

Ko se je Maja zaposlila v našem podjetju, je bila v najlepših letih. A po izkušnjah in prehojeni poti je bila daleč pred nami, ostalimi. Bila je tiha, mirna, zadržana, nikoli ni silila v ospredje, a vedno je dajala vtis, da je zraven. Njene svetle, iskrive oči in nasmeh so bili tisto, kar je dalo čutiti, da ima toplo srce. Vedno je bila pripravljena pomagati in prisluhniti, vestno je opravljala svoje delo. Spoštovala sem jo. Bila je mati samohranilka, s tremi šoloobveznimi otroki, za vse je morala poskrbeti sama. In zmogla. Narava ji je dala mnogo talentov, največji pa je bil sposobnost preživetja. Bila je multipraktik. Iz vsega je znala nekaj narediti, ustvariti, s svojo iznajdljivostjo in zdravo kmečko logiko je navdihovala ljudi okrog sebe.

Za velikimi sončnimi očali je skrivala modrice in podplutbe, da ne bi bile vidne. Kadar je bilo najhuje in ko se je že pričela bati za svoje življenje in varnost otrok, jih je odpeljala k mami. 

Po poroki uzre moža

Svojo zgodbo mi je zaupala, ko smo se peljali na strokovni seminar. Poročila se je mlada, komaj polnoletna, v pričakovanju prvega otroka. Kmalu po poroki je spoznala moževo nasilno in temno plat, zlasti kadar je popil kozarec preveč. In to se je pogosto dogajalo. Ko so prišli na svet otroci, pa vedno pogosteje. Iz službe je prihajal ponoči, ponavadi pijan in slabe volje. Jezen na ves svet! Vsi drugi so bili vsega krivi, sam ničesar. Prisilil jo je, da je vstajala sredi noči in mu stregla. Če se je uprla, je pričelo padati po njej. Najprej klofute, nato še brce ... S svojim razgrajanjem je marsikdaj kalil nočni mir in je kateri od stanovalcev poklical policijo. Po tistem je bilo nekaj časa bolje. A ne dolgo. Tudi denarja za družino ni nikoli dajal. Bilo mu ga je škoda, ker ga potem ne bi imel za pijačo in prijatelje. Sebi enake. Rotila ga je, naj gre na zdravljenje, a o tem slišati ni hotel. »Naj gre ona, če misli, da je treba,« je vpil nazaj, razjarjen, ker si je upala kaj takšnega predlagati. »Ona! Kdo pa je ona? Smet, gnoj ... Saj ženska ni človek!« je vpil v svojem besu in razbijal okrog sebe.



Dolgo je prikrivala

Za velikimi sončnimi očali je skrivala modrice in podplutbe, da ne bi bile vidne. Kadar je bilo najhuje in ko se je že pričela bati za svoje življenje in varnost otrok, jih je odpeljala k mami. »Da ne bi bili priče prizorov, ki se jih tudi sama noče več spominjati,« je dejala. Nekega dne, po znova neprespani noči, pa je sprejela odločitev: »Stran! Takoj! Danes ali nikoli. Preden bo prepozno.«

In so šli. S starim avtom in najnujnejšim za preživetje so še tisti dan zapustili pekel gorja in spominov. Zavetje so našli pri njeni mami, v njenem malem, skromnem stanovanju. Za nekaj časa, dokler ne najdejo česa boljšega, večjega. Tri leta so bili pri njej, toliko, da so otroci za silo zrasli in postali toliko samostojni, da jih ni bilo treba spremljati na vsakem koraku. V šolo so odhajali peš, skupaj, drug z drugim, za kosilo je poskrbela mama, za vse drugo pa Maja, ko je prišla iz službe. Samo da so imeli svoj mir, da jih ni bilo ponoči več strah, kdaj jih bo nasilnež vrgel iz spanja. A, hvala bogu, pustil jih je pri miru. Nekaj časa jo je še klicaril v službo in ji grozil, sploh takrat, ko je dobil pismo od sodišča, čez čas pa je tudi to opustil. Našel si je žensko in se preselil k njej. V drug kraj, daleč iz mesta, daleč od oči. Za otroke ga ni skrbelo. Ni jih želel videti, ničesar ni hotel imeti z njimi. Bolelo jo je, da je tako, a kar koli bi poskušala na silo, bi bilo samo še slabše zanje. Potem bi se uprl tudi plačevanju alimentov, tako pa je dajal vsaj tisto, kar mu je bilo naloženo s sodno odločbo.

Vsega se je lotila, ničesar ni odklonila, nikoli. Tako ona kot njeni otroci so dobro vedeli, da je denar treba zaslužiti, da ne pade z neba, kot pravi pregovor. 

Selitev na svoje

Največja sreča je bila zanje, ko so dobili svoje stanovanje. Novo, veliko, v bloku, blizu maminega, tako da so se lahko redno obiskovali. Tam si je v majhnem kabinetu kmalu uredila prostor za šivanje. Naravni dar in veselje je obogatila še z dodatnim znanjem, ki ga je pridobila na tečajih. In šivala je vse, kar je bilo treba, zase, za svojo družino, za sosede, prijateljice, znanke. Vsega se je lotila, ničesar ni odklonila, nikoli. Tako ona kot njeni otroci so dobro vedeli, da je denar treba zaslužiti, da ne pade z neba, kot pravi pregovor.

Tako torej! Poslušala sem njeno pripoved in jo vsrkala vase. Z občudovanjem in spoštovanjem do nje in vsega, kar je zmogla narediti. In doseči. Sama. In to sem ji tudi povedala. »Vsa čast tebi, globok poklon – a la ti vera – da, Vera bi ti moralo biti ime!« sem se pošalila, ko je končala svojo pripoved. Dobro ji je delo.

»Veš, vedno ko se človeku zgodi kaj lepega, pridejo zraven veselja tudi žalost, skrb in izguba. Za ravnotežje – da se človek ne prevzame, vedno je tako, sem že navajena ...« 

Pogum, pogum

Od tistega dne sva si postali dobri. Za obhajilo mojih hčera jima je sešila obleki pa še zame jo je naredila. Odlično je izpadlo. Res je imela roko in smisel. Takrat sem jo prvič obiskala na njenem domu – v njenem stanovanju. Vedela sem, da je redoljubna, čista in natančna, a da ima stanovanje tako lepo pospravljeno, tako vse na svojem mestu, me je presenetilo. Kuhinja kot iz škatlice. Kot da v njej nihče ne kuha. »Morda pa je pospravila danes, ko je vedela, da pridem k njej!« sem pomislila. A ni bilo tako. Vedno, kadar koli sem tudi kasneje prišla k njej, je bilo tako. Takšna je bila – za zgled mnogim, za primer, da je z delom, vztrajnostjo in dobro voljo moč doseči vse. In takšni so bili tudi njeni otroci – sončni, prijazni, topli. Takoj si začutil, da so njeni. Res jih je bilo veselje videti, s kakšno pozornostjo, sproščenostjo in lahkotnostjo so opravljali svoje delo in izpolnjevali svoje obveznosti. Seveda so bili vmes tudi težki, temni dnevi, a pogum, potrpežljivost in skrbnost so jih povezovali in jim dajali moč, da so šli naprej. Tudi na dopust, na morje in neko poletje celo na obisk k bratu in stricu – v Švico.

Ko mi je to povedala, sem ostala odprtih ust. V avto je naložila vse potrebno in se skupaj z otroki in avtokarto na kolenih odpeljala na skoraj tisoč kilometrov dolgo pot. Ko sem jo vprašala, ali je ni bilo strah, kako se bo znašla in da ne bi zašla, mi je sproščeno in z nasmehom odgovorila: »Kakšen strah neki, sedeš v avto in pelješ, saj pelje on, ti samo držiš za volan in gre!« »Čestitam,« sem ji spet morala priznati. »Jaz si tega ne bi upala.« Pa še marsičesa ne, sem pomislila sama pri sebi. Seveda si ne upaš, dokler ti ni treba, mi je odgovarjal notranji glas.



In pride nov moški

Življenje je šlo dalje. Otroci so zrasli, prišli do poklica, si našli partnerje in se preselili na svoje. Hči se je preselila v tujino in tako je v stanovanju ostala sama. A dolgčas ji ni bilo nikoli. Tako je rekla. Končno je imela čas zase in za svoje konjičke. Vključila se je v več društev, bila aktivna na številnih področjih in se veselila življenja. Usoda ji je kmalu prekrižala pot in zgodilo se je – usodno srečanje. Spoznala je moškega s težko življenjsko preizkušnjo, ki je, kot ona, po razvezi ostal s sinom na manjši kmetiji. Sam. Po nekaj srečanjih sta se zbližala in se pričela sestajati. »Lepo nama je skupaj, veliko se mi dogaja, tako vsaj kam grem,« mi je zaupala, ko sva si vzeli čas za kavico. A na skupno življenje pod isto streho ni bila pripravljena, čeprav si je moški želel, da bi se preselila k njemu. »Kogar enkrat piči kača, se še zvite vrvi boji,« je bila resnica, ki jo je dala skozi in ki ji ni več zaupala. Morda je imela prav. »Veš, če si ga prej nisem nakopala, ko sem bila mlajša in ko sem potrebovala moškega ob sebi, si tudi sedaj ne bom zapravila svoje svobode,« je še dodala v razmislek. Strinjala sem se z njo. Zakaj bi ji bilo nekaj v breme, česar ni nujno potrebovala. Za občasna srečanja pa ni nikoli rekla ne. Popestrila so ji vsakdanjik in na trenutke lepšala življenje. Tako je rekla. Jaz sem bila tiho. Po svoje mi je bilo žal zanjo, zaslužila si je več, cel kos kruha, ne le drobtine.

Res je, da ni dala svetu nobenega novega izuma, nobenega novega znanja, a dala mu je nekaj, kar je vrlina malih ljudi: skromnost, spoštovanje in hvaležnost do stvari, ki jih prinaša življenje s seboj. 

Bivši mož umre

Nekega večera me je poklicala domov in mi povedala, da je umrl – njen bivši mož, oče njenih otrok.

Zaupala mi je, kako presenečena je bila, ko jo je sin vprašal za mnenje, ali bi šli na pogreb. »Pojdite, sami se odločite,« jim je rekla. »Navsezadnje je – bil – vaš oče.« Odločili so se in šli. Vsi trije. Stopali so za krsto, najstarejši je nosil v rokah ikebano iz svežega cvetja. Sam jo je naredil, s svojimi rokami – zanj. Bil je cvetličar in imel je svoj lokal v središču manjšega kraja.

Ni bilo dolgo, ko me je spet presenetila z novico. Stanovanje v bloku je prodala in si kupila hiško – bivalni vikend, v hribih, na lepem, mirnem kraju, se je pohvalila z žarom v očeh. In me povabila, naj jo obiščem. »Rade volje,« sem se ji zahvalila in se nekega sončnega dne zapeljala do nje. Bilo je kaj videti. Na slemenu visokega hriba, s čudovitim razgledom na vse strani neba, je stala njena hišica. Kot iz pravljice o Janku in Metki! Namesto sladkarij so bile povsod naokoli posajeni rože in zeleni grmički. Cvetoče grede raznoraznega cvetja so krasile njeno novo domovanje. Tudi znotraj je bilo vse kot iz škatlice – majhno, prijazno, ljubko, sončno. Takšno, kot je bilo ona. Čestitala sem ji iz vsega srca. In ji iskreno privoščila – njeno novo srečo. Tako zadovoljna je bila videti. Ko sva pili kavico in se pogovarjali, pa mi je s tresočim se glasom zaupala, da se je njen sin razšel s svojo partnerico in kako ji je hudo zaradi njunih malih deklic. Da pa je ostala v lepih odnosih in stikih s svojo snaho, ki jo celo večkrat zaprosi, da gre ponju v vrtec. »Veš, vedno ko se človeku zgodi kaj lepega, pridejo zraven veselja tudi žalost, skrb in izguba. Za ravnotežje – da se človek ne prevzame, vedno je tako, sem že navajena ...« je podkrepila svojo modro ugotovitev. Takrat sem ji prvič rekla, da jo bom nominirala za Ono leta, da je ona moja kandidatka, celo favoritka. Dobro se ji je zdelo in ko sem se odpeljala z njenega hriba, mi je še dolgo mahala v slovo.

Nazadnje sva se srečali lani, na pokopališču. Prodajala je rože na stojnici. »Veš, moram nekaj početi, da ne zarjavim, pa še kakšen evro mi prav pride,« je dejala z nasmejanim obrazom in mi podarila rožico. Za pozornost, je dodala.

To je ona – moja kandidatka za Ono leta. Takšna, kot sem jo opisala. Res je, da ni dala svetu nobenega novega izuma, nobenega novega znanja, a dala mu je nekaj, kar je vrlina malih ljudi: skromnost, spoštovanje in hvaležnost do stvari, ki jih prinaša življenje s seboj. Življenje, ki ga je vzela v svoje roke in iz njega ustvarila tisto, kar je ljudem redkokdaj dano: zadovoljstvo! Tisto, kar je očem nevidno. Krono, ki jo nosimo v svojih srcih, ne na glavi. In prav zato ji dajem svoj glas – glas srca.

Morda tudi vi poznate katero njej podobnih? Pomislite! 


* Marija Deželak je Onina bralka in udeleženka našega literarnega natečaja Onina zgodba.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE