Tatjana Rutar

Smrt zame ni več konec

Tatjana Rutar je ženska, ki ima pred seboj jasne cilje in ve, kaj hoče. Deluje obvladano, vendar še zdaleč ne togo. Breme bolezni in strahu, ki ji ga je naložilo življenje, jo je prebičalo, a obupala ni. Še več, okoliščine so bile odločilne za osebno spremembo. Obenem so jo spodbudile k uresničitvi zamisli o odprtju centra za boljše počutje.

Če se vrneva na izhodišče: kako vzgojiteljica, kar ste po osnovnem poklicu, postane osebna trenerka in terapevtka?

Moja življenjska pot je bila vseskozi usmerjena k vodenju. V mladosti sem bila športnica; vadba in treniranje mi nista tuja. Vzgojiteljski poklic je bila moja otroška želja. Sledila sem ji. Otroci so bili vedno moje veselje in najboljši učitelji. Po letih dela v vrtcu sem v nekem trenutku izbrala poslovno pot terapevtke. To je usmerjati ljudi k bolj zdravemu življenju, kar je po svoje tudi vzgajanje. Vzgajanje družin. Delo, ki ga opravljam, združuje vse komponente, o katerih sem razmišljala že kot najstnica – pomagati ljudem do polnejšega življenja.

Biti ob otroku, ki prestaja hudo bolezen, se pogovarjati z njim in ga pripraviti na smrt je obdobje, ki ima posebno vrednost. Moj pogled na življenje je dobil novo dimenzijo. 

Kaj je bilo najtežje, ko ste se začeli oddaljevati od znanega, čeprav ste ves čas zaupali, da se bo izteklo, kot je prav?

Zame je bil svet podjetništva neznanka in včasih sem ravno na poti izgubila voljo. Z leti sem se morala zelo kruto naučiti, da vstop na poslovno prizorišče za sabo potegne veliko neprespanih noči, včasih celo razočaranja. Lahko rečem, da je bilo najtežje – in je še vedno – to, da te poštenost, nekateri jo imenujejo naivnost, kdaj veliko stane.



Ste prilagodljivi in vedno dosežete, kar si zadate?

Skoraj vedno. Za zastavljene cilje sem pripravljena trdo delati in ne odneham zlahka. V življenju sem vedno vztrajala pri svojih odločitvah in šla po poti, ki sem jo izbrala. Naše odločitve seveda niso vedno odvisne samo od nas; lahko se zgodi, da moramo ob preizkušnjah ubrati drugo smer, narediti ovinek, preskočiti ovire.

Imate tri otroke. Pred najtežjo preizkušnjo ste bili postavljeni, ko je sin zbolel. Diagnoza je bila tumor nadledvične žleze. Štiri leta ste mu posvečali vso pozornost.

To obdobje bi včasih najraje pozabila, vendar je del mojega življenja, v katerem sem se tudi najbolj izoblikovala. Spoznanje, koliko lahko človeško bitje prenese, me je okrepilo. Na svet začneš gledati z bolj realnimi očmi in se zavedati, da je vse minljivo. Ta čas je bil pravi blagoslov, boleč, pa vendar sem hvaležna za vsak dan. Biti ob otroku, ki prestaja hudo bolezen, se pogovarjati z njim in ga pripraviti na smrt je obdobje, ki ima posebno vrednost. Moj pogled na življenje je dobil novo dimenzijo in to je bila obenem priložnost tako za osebno spremembo kot spremembo poslovne poti.

Spoznanje, da naši otroci niso naši in so nam dani samo za nekaj časa, je dejstvo, ki ga moramo vsi sprejeti. Enkrat bodo odšli, nekateri prej, drugi kasneje. 

Kaj vam je razkrilo srce, ko ste spremljali umiranje sina, bili z njim do poslednjega izdiha?

Srce je hrepenelo po tem, da ostane z menoj. Spoznanje, da naši otroci niso naši in so nam dani samo za nekaj časa, je dejstvo, ki ga moramo vsi sprejeti. Enkrat bodo odšli, nekateri prej, drugi kasneje. Pomembna sta čas in pogovor v trenutkih, ki jih imamo. Potem jih je treba spustiti in sprejeti njihov odhod. Uspelo mi je samo z vero v srcu.

Ali zavedanje, da smo umrljivi, daje drugačno vrednost življenju?

To bi moralo biti nekaj naravnega, a si ljudje povečini zatiskamo oči. Umirati začnemo že z rojstvom. Vsak ima zapisano svojo pot in nalogo, ki jo mora opraviti tukaj, na zemlji. Vsekakor bližnje srečanje z umrljivostjo zariše nov pogled na življenje in zato smrt zame ni več konec. Prej ko to spoznaš, bolj kakovostno začneš živeti dneve, ki so ti odmerjeni.



Delujete pomirjeno. Oprostite, da sem osebna – ste verni?

Sem in hvaležna sem za to izkustvo. Moja vera ni religiozna. Dolgo sem se iskala in našla sem pot, Jezus je moja pot in na številne načine mi je to pokazal. Sploh v zadnjem času spoznavam, kako prazni smo brez vere. Religioznost nas zasužnji in ne vidimo pravih vrednot. Ko se srečaš sam s sabo in odkriješ svoje poslanstvo, se začneta rast in mirnost v duši. Hvaležna sem skupnosti Jezus je pot, da zmorem in je moje življenje polno.

Ob tem, ko ste bili s sinom v bolnišnici, ste tudi ozaveščali, pomagali, svetovali drugim, kajne?

Da. Ta štiri leta so prinesla tudi dobre strani. Ob sinovi bolezni sem ostala brez službe, bila sem ena izmed prvih mamic, ki sem prespala ob otroku v bolnišnici in s skupino staršev šla v parlament in izbojevala bitko. Danes so lahko starši težko bolnih otrok ob njih, pripada jim bolniški dopust, tudi takrat, ko je otrok hospitaliziran. Ponosna sem na to in vesela, da sem kljub izčrpanosti zmogla ta boj. Vseskozi sem seveda raziskovala, kako mu pomagati. Nikoli se nisem zadovoljila samo z enim mnenjem. Prečesala sem domala ves svet, zbirala informacije in iskala nasvete staršev v podobnih okoliščinah.

Včasih še sama ne vem, kako sem zmogla, vendar ko se ozrem nazaj, je tako, da v dani situaciji ne razmišljaš o tem. Misli so usmerjene v to, kaj lahko še storiš. 

Samo domnevam lahko, da ste zmogli, ker ste imeli dovolj ljubezni. Vendar, ali je kdaj vas kdo vprašal, kako se počutite? Kako ste ohranjali sebe?

V tem času spoznaš predvsem, kdo je prijatelj, spoznaš naravo ljudi in uvidiš, kako šibki smo, ko gre za težke bolezni. Malo je bilo res pravih ljudi, ki so si upali priti in ponuditi pomoč. Veliko je bilo opazovalcev, mnogim sem se smilila, večini pa se je postavljalo vprašanje: »Le kaj je zagrešila, da je dobila takšno kazen?« Prav to je bilo nekaj časa zame velika bolečina – vse do dne, ko sem spoznala, da nisem ničesar kriva in da se takšne stvari zgodijo močnim ljudem. To ni kazen. Je blagoslov. In je poslanstvo. Danes brez težav pristopim k trpečemu in mu lahko dam besedo tolažbe. Včasih še sama ne vem, kako sem zmogla, vendar ko se ozrem nazaj, je tako, da v dani situaciji ne razmišljaš o tem. Misli so usmerjene v to, kaj lahko še storiš. Vsak dan znova se rodiš, preživiš in si ga osmisliš. Nikoli ne bom pozabila večerov v bolniški sobi, kjer so se zbrali otroci z oddelka. Prepevali smo, se smejali, tudi jokali. Ti večeri so bili radostni trenutki za otroke, ki so se borili in dobili upanje, da je vredno. Moj osnovni poklic je ob njih dobil pravi pomen. Hvaležna sem za te trenutke in zmogla sem z vero v srcu in zavedanjem, da smo samo popotniki na tej zemlji in da drug drugemu lahko veliko damo.

Je pa žalostno, da mnogi preveč vidijo samo sebe. Breme je laže nositi, če sta vsaj dva, kajne?

Vsako breme je lažje, če ga deliš z nekom. Moja družina je v danih okoliščinah stopila skupaj. Nikakor ni bilo lahko, a smo zmogli, ker smo bili povezani. Velikokrat pa sem žal videla razpad družin. Hiša brez trdnih temeljev ne more stati in v krizi se to pokaže.



Koliko sta pozitivna naravnanost in to, da si znamo vzeti čas zase, pomembna, da se človek dobro počuti v svoji koži?

Na to vprašanje bi vsaka ženska odgovorila drugače. Moje mišljenje je, da skrb za družino, urejen dom, službo in ne nazadnje zadovoljstvo moža tako okupira ženske, da pozabijo nase in se niti ne zavedajo, da nimajo časa. Šele ko se povsem izčrpane nekega jutra zbudijo ali celo kar obležijo in ni nikogar, ki bi bil ob njih, se zavejo, da je nekaj narobe. Danes vse preveč ljudi boleha za depresijo in sega po kemiji. Zastavlja se vprašanje: Ali je to smisel življenja? Pozabili smo živeti, velika večina životari. Divje zabave in pretirano pitje, poseganje po različnih drugih substancah so že kar preizkušena formula za pobeg iz tega sveta. Pozitivnost je pomembna, saj le tako v času, v katerem živimo, lahko živimo človeka vredno življenje.

Vam ljudje velikokrat rečejo: »Imate veliko ali celo preveč energije.« A najbrž sploh ne vemo, da je imamo ogromno, če je ne potrebujemo.

Zagotovo. Večkrat se mi dogaja, da se posebno mlajši čudijo temu, koliko zmorem. Sama nase ne gledam tako, vem, da naloge speljem do konca in rada živim. Ko potrebujem počitek, se znam sredi največje gneče tudi odklopiti in sprostiti. Vsi imamo enako moč in vse je le stvar odločitve.

Verjamem, da se nam v življenju vse stvari zgodijo z razlogom. Velikokrat ga ne razumemo in je tudi kar prav, da ga vedno ne iščemo za vsako ceno. 

To, da se znamo sprejeti in postaviti na prvo mesto – kar še zdaleč ne pomeni, da se imamo za središče sveta –, je tudi pomemben branik zdravja. Opažate to pri sebi in svojih strankah?

Sprejemanje samega sebe je proces, je učenje in je pot. Velikokrat se zgodi, da na prvo mesto postavimo sebe šele takrat, ko zbolimo ali se nam zgodi kaj tragičnega. V naš center pridejo večinoma ženske. V nenehni naglici želijo narediti nekaj zase, predvsem takrat, ko že začutijo bolečino. Včasih šele skupaj ugotavljamo, da so nezadovoljne, vendar si tega ne želijo priznati. Z gibom, pogovorom, druženjem si začnejo spet prihajati naproti. Šele ko ozavestijo svoje razmišljanje, se začne pot preoblikovanja. Vesela sem za vsako, ko ji to uspe.

Imamo dostop do strašanskega znanja, premalokrat pa se vprašamo, zakaj. Zakaj se je prav nam nekaj zgodilo?

Verjamem, da se nam v življenju vse stvari zgodijo z razlogom. Velikokrat ga ne razumemo in je tudi kar prav, da ga vedno ne iščemo za vsako ceno. Življenje samo nam vselej pokaže, da je bilo za nas dobro, je pa odvisno od nas samih, kako dojemljivi smo za razumevanje.



Hočete reči, da moramo zaupati, ker morda ne gre za naključje, ampak priložnost?

Vsekakor, morali bi bolj zaupati, prisluhniti svoji notranjosti, veste, tudi vsaka slaba stvar ima svoj namen. Dana nam je priložnost, da zrastemo, postanemo modrejši in velikokrat nas potem čakajo še bogatejše stvari. Zato – zaupajmo.

Ženske premoremo življenjski realizem, a smo tudi na udaru. Ne le bolezen, tudi druge stvari so, ki nas zelo okupirajo in bremenijo. Denimo, zakaj smo se zredile.

Sprememba telesa, telesne teže ima vedno vzrok. Seveda smo ženske na udaru, saj smo vendar ženske. Na svoja ramena si včasih naložimo več, kot zmoremo. Nemalokrat nas ustavi šele bolezen, presežek kilogramov, nezadovoljstvo s svojim telesom itn. In takrat počasi razmišljamo, zakaj. Za čezmerno težo ni vedno vzrok prenajedanje. V letih prakse ugotavljam, da je večinoma problem v nerednem prehranjevanju, kot posledica stresa, v zmešnjavi hormonov in čustveni stiski, ki je je čedalje več. Lahko uredimo prehrano, se gibljemo po načrtu, za dosego zdravega cilja pa je treba urediti tudi notranjost – naš čustveni svet.

Obdobja po sinovi smrti se zelo malo spomnim in v štirih mesecih je moje telo delalo po svoje. Brez hrane sem v tem času pridobila 30 kilogramov in na koncu pristala na infuziji v bolnišnici – dehidrirana in povsem izčrpana. 

Spremembe bi rade na hitro. Pravzaprav bi jih kar kupile, če bi se dalo.

Na razgovoru žensko vedno vprašam po njenih željah in zakaj si želi spremembe. Zame je pomemben odgovor, saj mi šele ta pokaže, kako bova peljali najino sodelovanje. Hitrega hujšanja pri meni ni. Vedno, ko stranka želi, da bi na hitro shujšala, jo vprašam: »Ali želite biti zdravi in lepi ali samo lepi?« Velikokrat ne razume takoj, vendar sčasoma dojame, kaj sem želela sporočiti. Sprememba življenjskega sloga, ki je zdravju prijaznejši, potrebuje čas, saj se vse tudi ni zgodilo čez noč. Veste, sama sem najboljši primer in vedno povem svojo izkušnjo, ko sem se iz drobne deklice preobrazila v samo štirih mesecih v zelo močno žensko. Je bila kriva hrana? Še zdaleč ne.

Kaj se vam je zgodilo?

Obdobja po sinovi smrti se zelo malo spomnim in v štirih mesecih je moje telo delalo po svoje. Brez hrane sem v tem času pridobila 30 kilogramov in na koncu pristala na infuziji v bolnišnici – dehidrirana in povsem izčrpana. Danes razumem, da je bila to naravna obramba telesa, da sem sploh preživela. In vem tudi, da sem dobila lekcijo, da danes lahko pomagam mnogim pri oblikovanju telesa.



Ljudje se ne zaupamo kar komur koli. Kaj je vaša prednost?

Že zelo zgodaj v mladosti sem bila človek, ki je znal prisluhniti, svetovati in stati ob strani, ko je bilo treba. Mislim, da sem to lepo ohranila in tako z učenjem kot izkušnjami sem svojo osebnost nadgradila. Ni vedno lahko, tudi jaz padem, vendar me moja vedoželjnost in težnja po novem znanju bogatita. Ljudje prihajajo po nasvet, pogovor. Najbolj pomembno pa je to, da si vzamem čas zanje in občutijo mojo predanost delu, ki ga opravljam.

Ko sva se pred časom pogovarjali, ste mi dejali: »Danes moramo najprej spremeniti miselnost pogleda na zdravo telo in narediti premike v smeri, kaj je lepota.« Kaj natančno ste s tem mislili?

Lepota je zame videz zdravega, čvrstega telesa, čeprav s kakšnim kilogram več, in sreča, ki sije iz oči.

Dobro se z dobrim vrača. Toda ne takoj, treba je biti vztrajen. Ljudje bi radi zdaj in takoj. Energije sveta ne delujejo tako. 

V potrošniški družbi se je težko izogibati pastem. Ste optimistični glede tega, da bomo ženske manj tvegale z lastnim zdravjem zaradi nenehnega pehanja za doseganjem mer, ki so zapovedane kot lepa, ali smo vsi skupaj že izgubili kompas, torej pristen stik s sabo?

Vedno več ljudi izgublja kompas in ženske smo precej stisnjene v kot. »Nimam časa« je najpogostejši odgovor za delo na sebi. Pa je to res? Ni. Vem, da je tempo zelo hiter, vendar ima vsak na razpolago 24 ur in znotraj njih možnost, da jih dobro izkoristi. Stvar je samo v prioritetah, ki si jih postavi. Imeti rad samega sebe bi morala biti prva. Kako lahko pomagaš drugemu, če še sebi ne moreš? Svoji družini ženska lahko pomaga samo tako, da dobro poskrbi zase. Treba pa je razmisliti, kaj je res pomembno.

Se vam zdi, da družba postaja čedalje bolj nestrpna in smo čedalje bolj odtujeni drug od drugega?

Nestrpnosti, prevar, izkoriščanja je veliko, vendar mislim, da se dogajajo pozitivni premiki. Zaupam, da bo čas prinesel svoje in bomo razumeli, da dobri družinski odnosi in prave vrednote prinašajo mir na zemlji. Vsak pa mora prispevati delček, zato naj vsak dela na sebi in začne biti boljši človek do ljudi v svoji okolici. Dobro se z dobrim vrača. Toda ne takoj, treba je biti vztrajen. Ljudje bi radi zdaj in takoj. Energije sveta ne delujejo tako.



Vodite center Bodylife na Ptuju. Ob vadbi uporabljate tudi druge terapije, da poskrbite tako za telo kot duha, kajne?

Ponujamo tudi meditacije, sprostitvene tehnike, skrb za zdravo hrbtenico in smo center povezovanja z drugimi strokovnjaki, ki nam lahko pomagajo do boljšega, bolj zdravega počutja. Pravim, da je naše telo toliko zdravo, kot sta naš um in duh, zato se trudimo delati na vseh področjih.

Kaj je z vidika čustev ključno za zdravje?

Predvsem sprejemanje samega sebe v vseh okoliščinah. Pomembno pa je izražanje čustev, tako pozitivnih kot negativnih. Vse to je naravno.

Če vas vprašam, kaj vam daje zadovoljstvo, kakšen je vaš odgovor?

Zadovoljna sem, ko so zadovoljne in srečne naše stranke. Vsak njihov uspeh je tudi naš uspeh. Največje zadovoljstvo zame pa je, da živim in grem po poti svojih sanj – skupaj s svojo družino.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE