Takšne zadeve se zgodijo le ob hudih stiskah

Kaj pomislite, ko preberete novico, da so našli novorojenčka, zavitega v plastično vrečko in odvrženega v smeti. Si rečete, ali smo že prišli tako daleč, morda to, da je tudi pri nas vse več okoliščin, ko si bližnji ne morejo zaupati o stiski ...

Razočarati vas moram, pomislil sem: nič novega pod soncem. Seveda sem začutil obžalovanje. Takšne zadeve se zgodijo le ob hudih stiskah. Težko je komentirati primer, o katerem ne vem ničesar. Vedno pa so zraven ali čustvene stiske matere, zlasti strah, ali socialna stiska ali pa psihopatologija, ki pripelje do tako nesrečnega izida. Nič novega pa pravim zato, ker celotna zgodovina pozna detomor, in to veliko.

Tisti, ki bi jih najbolj potrebovali, pa se najslabše znajdejo, najteže dobijo pomoč, ki jo družba ponuja. 

Lahko sploh kaj naredimo, da se na takšne dogodke ne bomo »navadili« kot na stvarnost, v kateri vedno več ljudi živi v večji stiski, kot jo zmorejo pre-živeti – in glede tega ne moremo nič?

Ni bojazni, da bi se navadili. Gledano v daljši časovni perspektivi detomori upadajo in so vedno redkejši. Težko naredimo kaj zelo specifičnega pri preprečevanju točno tega pojava. Tisto, kar družba tako in tako mora početi, je, da je na razpolago človeku takrat, ko pride v stisko; da ima na voljo pomoč bližnjih in gmotno pomoč, sočutje itn., skratka, družba mora vsem svojim članom zagotavljati temeljno varnost. Ni pa idealne družbe, v kateri se posameznik ne bi kdaj našel v okoliščinah, ko v silni stiski naredi škodo sebi ali drugemu.

Ali pri nas sistem deluje dovolj dobro, da mu ljudje takrat, ko so v intimni stiski, zaupajo?

Gotovo ga je vedno mogoče izboljšati, a pogosto ugotavljamo, da tisti, ki so že tako in tako bolje opremljeni, bolje uporabljajo tudi družbene sisteme, namenjene pomoči. Tisti, ki bi jih najbolj potrebovali, pa se najslabše znajdejo, najteže dobijo pomoč, ki jo družba ponuja. Nikoli ne bo tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje, in nikoli ne bo tako dobro, da bi preprečili vse nesrečne primere. 

Menite, da obstaja stična točka okoliščin, v katerih se znajdejo ženske, ki se odločijo za ta korak? Je to finančna, duševna, socialna travma?

Nedvomno je skupna točka na kratko – stiska. Razlike pa obstajajo; to je lahko npr. stiska mladoletnice, ki donosi neopazno in jo je groza, kaj bi ji starši naredili, če bi izvedeli. Lahko gre za grozo drugačne vrste. 

Treba v miru premisliti, kaj lahko stroka naredi, da bi ljudem služila še bolje, in kaj lahko naredimo drug za drugega. 

Česa si želite, ko preberete tako nesrečno novico?

Želel bi si, da mediji ne bi preveč hlastno planili po takšnih kritičnih primerih, ampak bi si vsi najprej vzeli čas za premislek o ranljivosti, lastni in drugih, in za empatijo. Predvsem za zadnjo, z mislimi na to, v kako hudi stiski se je zagotovo znašla mlada ženska, da je naredila nekaj tako hudega. Potem pa je treba v miru premisliti, kaj lahko stroka naredi, da bi ljudem služila še bolje, in kaj lahko naredimo drug za drugega.