Tadej Golob in Mojca Manfreda

Sva preprosta človeka, ne potrebujeva veliko

Ko sta skupaj, se zdi, da sta skupaj od nekdaj. Povezanost med njima se seli tudi na tiste, ki smo samo zraven. Tadej, pisatelj, avtor, med drugim romana Svinjske nogice, kriminalk Jezero in Leninov park, biografij o Petru Vilfanu, Alenki Bratušek, Petru Čeferinu in Mileni Zupančič, in Mojca Manfreda, profesorica športne vzgoje.

Kje sta se spoznala in kdaj? Lepi spomini?

Mojca: Na Trnfestu. Ne spomnim se več, kateri koncert je bil, tja sem šla s Tadejevim prijateljem in tako sva se spoznala.

Je bila ljubezen na prvi pogled?

Tadej: Ja, bila. Mojco sem videl že kakšen mesec prej, takoj mi je bila všeč. Ko mi je prijatelj omenil, da gresta na Trnfest, se mi je zdelo, da moram biti tam tudi jaz. Takrat sem porabil vso svojo zmožnost koncentracije, da sem vse naredil prav. In je uspelo. Bil sem zabaven, duhovit …

Tadej: Zdaj sem že malo pozabil na to, ampak dno je bilo takrat, ko so nam odklopili elektriko in smo bili za vikend brez. 

Mojca, res?

Mojca: Ja, res.

Tadej: Skupaj sva bila samo pet dni, potem sem odšel z Davom Karničarjem na Mount Everest za dva meseca. V Nepalu sem pravzaprav pozabil, kakšna je, in samo upal sem lahko, da bom na Brniku zagledal punco, ki mi bo všeč.

Mojca: Ko je osvojil vrh, je poklical iz baznega tabora po satelitskem telefonu in mene ni bilo doma. Ko so mi povedali za klic, nisem vedela, kaj naj. Grozljivo.

Koliko sta bila stara?

Tadej: To se je dogajalo leta 2000, jaz sem bil star 33 let.

Mojca: Jaz pa 30.


Foto: Blaž Samec


Zrela ljubezen torej?

Oba: Ja.

Mojca: Ko je prišel Tadej domov, mi je predlagal, naj pridem živet k njemu. Njegov predlog je bil ultimativen, nisem vedela, kaj naj. Predvsem nisem vedela, kako naj povem doma, potem sem se odločila, spakirala kovčke in odšla. Kmalu se je rodil najin prvi otrok. Pravzaprav je vse šlo zelo hitro.

Saj, stara sta bila dovolj, kemija je delovala, zakaj bi čakala?

Mojca: Takrat nisem niti razmišljala, kako bo, vedela sem, da je to tisto pravo, in odšla.

Tadej, vi ste od športnega novinarstva presedlali na Playboy. To se mi nekako ne zdi logično.

Tadej: V šport sem zašel po naključju, na RTV so iskali novinarje, pa smo šli tja. Ostal sem šest let, ampak jaz za to področje res nisem talentiran. Vedel sem, da je moj medij pisanje. Presedlal sem na športno revijo, ki jo je urejal Miran Ališič, ko pa je postal urednik Playboya, me je povabil k sodelovanju. Nekaj stvari v športnem novinarstvu mi ni bilo všeč. Smučarji skakalci, ki sem jih moral gnjaviti, so bili vedno mlajši od mene. Tudi vznesenost pri športnih uspehih mi nekako ni šla. Se je zgodilo tudi nam, ko smo se vrnili z Mount Everesta, da so nas počakali na Brniku. Saj je bilo ok, doživel sem svoje zastave in frajtonarice in za zmeraj sem bil s tem zadovoljen.

Tadej: Ko sta se rodila otroka, sem mislil, da se, kar se mojega alpinizma tiče, ne bo nič spremenilo. Ko je bila hčerka stara pet mesecev, sem z odpravo šel v Himalajo, na nevarno pot. Takrat sem ugotovil, da to ne gre več, in opustil odhode v tuja gorstva. Zdaj, ko sta že velika, 15 in 17 let, bom morda šel spet. 

Spominjam se pripovedi enega od očetov smučarskih skakalcev. Otroci ne smejo na trening, ker imajo tri kilograme preveč. Že so kot trlice, potem pa še pritisk teže.

Tadej: Saj, pa še tečen si, če si kar naprej lačen.

Ali bi vidva pustila otrokom, da se ukvarjajo s takimi športi?

Mojca: Hčerka je plesala balet, ima pa srečo, da je po naravi vitka in s težo nikoli ni imela težav. Po Tadeju je. Želja otrok pa ne bi zatirala, kot starš njihovih strasti ne smeš ubijati, le usmerjala bi jih. Sin trenira kolesarstvo, jaz pa sem se že vprašala, če bi bil trening zahtevnejši, kako bi se spoprijeli s prehranskimi dodatki, prepovedanimi snovmi. Kot starš moraš biti na take stvari zelo pozoren.

Mislita, da bi to opazila? Bi vama sam povedal?

Mojca: Mislim, da sva ga tako vzgojila, da bi imel slabo vest in da zna presoditi, kaj je prav in kaj ne.

Tadej: Sem se pa jaz zelo potrudil, da ne bi koga odneslo v alpinizem.

Zakaj?

Tadej: Ker je zelo nevaren, čeprav vsi alpinisti ne mislijo tako. Letos poleti je kolega pred mojimi očmi padel 40 metrov globoko in imel veliko srečo, da si je polomil samo kost v podplatu in nategnil vezi.

Vidva oba plezata?

Mojca: Jaz samo v plezališčih. Hribov se vedno bolj bojim.

Tadej: Kadar koli sva šla, je bilo kaj narobe. Ali se je sprožil plaz ali sva zgrešila smer, stvari, ki se meni samemu nikoli ne zgodijo.

Mojca: Ko sva prvič plezala, in sicer v Dedcu nad Korošico, se je ulilo, strele so švigale, rekla sem si, nikoli več. No, potem sem šla še nekajkrat, zdaj pa ne več. Me je preveč strah.



Ko plezata, se bojita smrti?

Mojca: Jaz se.

Tadej: Bral sem Jungovo Človek in njegovi simboli, v kateri je ob analizi pisem alpinista, ki je umrl v hribih, razpredal o nezavednem strahu pred smrtjo. Tukaj sem jo tudi nehal brati, ker ta strah ni nezaveden, je še kako zavesten. In je tudi koristen, ker te obvaruje pred prevelikim tveganjem.

Mojca, kako pa vi preživite čakanje, da se Tadej vrne?

Mojca: Tisti dan, ko gre Tadej v hribe, počnem vse tisto, za kar sicer nimam časa. Pospravljam, nakupujem, vse, samo da ne razmišljam o tem, da se kaj lahko zgodi. Problem je noč, še posebno če od njega ni nobenega glasu. Začne me skrbeti in v glavi delam scenarije, kako bom reagirala, koga poklicala za reševanje …

Kako dolgo sta bila najdlje narazen?

Tadej: Takrat na začetku, dva meseca.

Mojca: Oba sva preprosta človeka, ne potrebujeva veliko. Pomembno je, da smo zdravi in se imamo radi. Kar sem res pogrešala, so bila potovanja. 

Bi ponovili to izkušnjo?

Tadej: Saj včasih je zelo dobro za zvezo, da si narazen. No, ko sta se rodila otroka, sem mislil, da se, kar se mojega alpinizma tiče, ne bo nič spremenilo. Ko je bila hčerka stara pet mesecev, sem z odpravo šel v Himalajo, na nevarno pot. Takrat sem ugotovil, da to ne gre več, in opustil odhode v tuja gorstva. Zdaj, ko sta že velika, 15 in 17 let, bom morda šel spet.

So te vrste podvigov stvar soglasja? Mojca, poskušate vi kakor koli vplivati na Tadeja?

Mojca: Spoznala sem ga kot alpinista in ga kot takega tudi sprejemam. Njegovo strast do alpinizma občudujem in nepošteno bi bilo od mene, če bi mu ga prepovedovala ali omejevala. Ponosna sem na to, da je dober alpinist.

Tadej: Včasih sem imel 60 vzponov na leto, zdaj že dolgo ne več. Kakšnih deset na leto. Sam sem se omejil.

Na Playboyu niste bili zaposleni. Kaj je to pomenilo za finančni proračun družine?

Tadej: Sedemnajst let smo se prebijali. Pravzaprav vse najino skupno bivanje. Ko so me leta 2016 odpustili, sem postal pravi prekarec, brez dogovora s komer koli. Takrat sem najbolj garal, delal sem vse, obenem pisal še Jezero in ugotovil, da to z novinarstvom ne gre več. K sreči mi je Jezero omogočilo, da sem pustil novinarstvo.


Foto: Dejan Javornik


Kaj pomeni za zvezo finančna kriza?

Mojca: Ves čas sem si govorila, da bo enkrat bolje, da ne more trajati. Verjela sem, da bo Tadeju uspelo.

Tadej: Zdaj sem že malo pozabil na to, ampak dno je bilo takrat, ko so nam odklopili elektriko in smo bili za vikend brez.

Mojca: K sreči sem jaz imela redno službo in reden prihodek vsakega petega v mesecu. Zelo skrbno razporediš denar, paziš na vsak izdatek.

Tadej: Dodaten problem je bil, da sva imela kredit za stanovanje.

Mojca: Še danes štirje živimo na 50 kvadratih, marsikomu ni jasno, kako.

Tadej: Plus pes.

Mojca: Oba sva preprosta človeka, ne potrebujeva veliko. Pomembno je, da smo zdravi in se imamo radi. Kar sem res pogrešala, so bila potovanja.

Tadej: Pa saj smo šli, recimo v Grčijo. Preden sva se spoznala, nisem hodil na morje, ker je bila takrat glavna sezona v hribih. V Grčiji sem jih seveda peljal plezat na sosednji otok, navsezgodaj zjutraj sem jih metal iz postelje, otroka sta bila še majhna. Potem sem počasi ugotovil, da ni nič groznega, če grem za en teden in tedaj pač ne plezam.

Mojca: Ampak za več kot en teden nikoli. Pa še takrat vedno gledam, ali je v bližini kakšna skala.

Tadej: Zaradi Mojce hodiva tudi v gledališče, muzeje in na razstave. Pred kratkim sva bila na Dunaju na Monetovi razstavi. Sam ne bi šel.

Tadej: Ne bi prenesel materializma. Da bi moral kupovati avtomobile zaradi sosedov in podobnega. Če bi bilo po moje, bi še vedno imel samo ene kavbojke. 

Je recept za skupno življenje preprost, moraš se imeti rad?

Tadej: Ja, sicer porabiš za skupno življenje preveč energije.

Mojca: Midva sva si zelo različna. Jaz sem organizirana, dosledna, on pa je tak samo pri svojem delu, pri pisanju in alpinizmu, pri drugih stvareh pa daleč od tega.

Česa pri drugem ne bi prenesla?

Mojca: Primitivizma. Nadutosti. Pri Tadeju mi je všeč, da je načelen človek, ki ima svoje mnenje in ga zagovarja. Je popoln nematerialist in z njim mi ni nikoli dolgčas. Je izjemno duhovit. Predvsem pa mi daje občutek, da me ima zelo rad, in ta občutek je lep.

Tadej: Moje mnenje je podobno, predvsem ne bi prenesel materializma. Da bi moral kupovati avtomobile zaradi sosedov in podobnega. Če bi bilo po moje, bi še vedno imel samo ene kavbojke.

Zaradi česa se skregata?

Mojca: Jaz menda kar naprej težim.

Tadej: Tako pravita otroka.

Mojca: Na 50 kvadratih moraš imeti red, sicer je v dveh urah popoln kaos. Redoljubnost pa ni Tadejeva lastnost in okoli tega se največkrat skregava. Ni pa zamerljiv, ne kuha mule in ni hitro užaljen. Jaz, nasprotno, potrebujem mir in čas za premislek.

Tadej: Ki pa je vedno krajši, in to po moji zaslugi. Kaj pa če se kaj zgodi vmes, a bomo šli skregani na drugi svet?



Je napeto v družini, ko se Tadej odloči, da bo pisal? Na 50 kvadratih je najbrž težko imeti popoln mir.

Tadej: Pišem, kadar sem sam doma. Dopoldne, zvečer. Leninov park sem pisal tudi na pisateljskih rezidencah v Sarajevu, kjer sem bil mesec dni, pa v Novem mestu, ker sem vedel, da bom pisal ves dan. Navadil sem se, da nikoli ni pravega miru, ampak če se dva metra od tebe prepirata otroka, se pa ne da.

Mojca: Ko Tadej piše, živimo mi trije v svojem, Tadej pa v svojem svetu.

Mojca, vi prvi preberete njegove romane?

Mojca: Načeloma ja. Razen pri Leninovem parku. Ko sem začela brati, je pisal že drugo verzijo. Ko sem brala drugo, je bil že pri tretji, potem je pa rekel, naj raje počakam na izid knjige.

Ste tudi prva kritičarka?

Mojca: Povem, če mi kaj ni všeč. Ampak to je zelo redko.

Tadej: Ko pišem, sem zelo občutljiv. Na njene pripombe sem se odzval tako, da sem jo poskušal prepričati, da nima prav. Potem pa sem ugotovil, da pišem za bralke in bralce, in če je tako, so njihove pripombe verjetno utemeljene.

Mojca: Pri Tadeju mi je všeč, da je načelen človek, ki ima svoje mnenje in ga zagovarja. Je popoln nematerialist in z njim mi ni nikoli dolgčas. Je izjemno duhovit. Predvsem pa mi daje občutek, da me ima zelo rad, in ta občutek je lep. 

Se kdaj prepoznate v kakšnih osebah, razmerjih, dogodkih?

Mojca: Ja, se.

Tadej: Saj Tarasa sem pisal po sebi, v Alenki je nekaj Mojce, vsaj v osnovi, potem pa domišljija dobi krila.

No, pili najbrž niste tako kot on?

Tadej: O ja, ta del je precej avtobiografski.

Kot alpinist?!

Tadej: Tudi. Obdobje žuriranja in pijančevanja je bilo pri meni precej dolgo. Nehal sem, ko sta se rodila otroka. Zdaj pijem zelo zmerno, zmeraj tako, da naslednji dan nimam mačka. Pivo, redko dve.

V čem uživata?

Tadej: Najbolj uživam, ko se fizično utrudim do konca. Na zadnji dan leta sem hotel sina peljati na Triglav, Mojca je bila proti, ker je hotela, da bi dan preživeli skupaj. Potem sva šla midva teč po progi polhograjskega polmaratona. In imela sva se super. Štiri ure, ker sva se nekajkrat izgubila. Večkrat me sprašujejo, kaj je moja najljubša jed. Nimam je. Po desetih urah v steni, dolgem teku ali kolesarjenju je moja najljubša jed tisto, kar takrat jem. Čim bolj mastno, tem bolje.

Mojca: Najbolj uživam v potovanjih, najinih.

Tadej: Ob vsem vedenju in znanju danes ne moreš zagovarjati ali minimizirati niti A od Auschwitza ali J od Jasenovca. Preseneča me, kako je ljudem vseeno za že pridobljene civilizacijske pravice, recimo ženske pravice ali pa ločitev cerkve od države. Tudi dejstvo, da imamo svojo državo, ni tako samoumevno, se pa vedemo, kot da je. 

Kdo pa kuha?

Mojca: Jaz. Imam zelo majhen pult in kuham preproste jedi. Otroka jesta malo in če bi skuhala kosilo s petimi hodi, bi nehali že pri prvem.

Kaj bereta?

Tadej: Ko največ delam, ne morem brati. To je bilo skoraj vse lansko leto, decembra sem si vzel prosto in bral. Belo perilo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, Medsočje Mirta Komela, Kdo gleda prozo Marjana Žiberne, zbirko kolumn Vikija Grošlja, Biosoprogo Michala Viewegha, zdaj pa po več kot tridesetih letih ponovno berem Ano Karenino.

Kriminalke ali literatura?

Tadej: Knjig ne delim tako. So samo dobre ali slabe. Kriminalke rad berem, nisem pa poznavalec.

Mojca: Pogledam po knjižni omari in si izberem. Zdaj berem Žarka Lauševiča, Leto mine, dan nikoli. Prebrala sem Pariške boeme pa Živalsko srce Herte Müller, čakajo me Churchillovi Spomini.

Tadej: Dva filma sta me lani zelo presenetila. Prvi človek o ameriškem programu Apollo in pa o Churchillu, Najtemnejša ura. Zato sem si želel prebrati tudi Spomine, ki jih je Mojca našla na Bolhi. Ugotoviš, da tok zgodovine ni tako samoumeven, kot se nam zdi. Ugotavljam tudi, da sposobnost kritičnega razmišljanja peša, da so ljudje pripravljeni sprejeti marsikaj, za kar smo mislili, da je že preteklost. Ob vsem vedenju in znanju danes ne moreš zagovarjati ali minimizirati niti A od Auschwitza ali J od Jasenovca. Preseneča me, kako je ljudem vseeno za že pridobljene civilizacijske pravice, recimo ženske pravice ali pa ločitev cerkve od države. Tudi dejstvo, da imamo svojo državo, ni tako samoumevno, se pa vedemo, kot da je.

Tadej: Prvič po 20 letih živim v finančni blaginji. Ko porinem kartico v bankomat, me ni strah, da bo kaj narobe. 

Zdaj ste slavni. Vaju to kdaj moti?

Tadej: Malo bolj znan, recimo. Ne, ni ga večjega priznanja za avtorja kot to, da ga kje prepoznajo. Pred kratkim sem bil zjutraj v Bovcu na kavi, ogovoril me je nekdo pri sosednji mizi, rekoč, da je kupil 20 knjig o Petru Vilfanu in jih razdelil prijateljem.

Mojca: Dijaki v šoli mi povedo, da tako oni kot njihovi starši berejo Tadejeve knjige. To je lepo slišati.

Tadej: Na srečo je povezano tudi s financami. Prvič po 20 letih živim v finančni blaginji. Ko porinem kartico v bankomat, me ni strah, da bo kaj narobe.

Mojca: In na koncu meseca še kaj ostane.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE