Kdaj ste prvič začutili, da vam drugi krati pravico do intime?

Že v otroških letih, ko je mati zahtevala, da imamo vsi trije otroci tudi v najhujšem mrazu roke na odeji in ne podnjo. Da se ja ne bi dotikali tam spodaj. Temu se reče striktna katoliška vzgoja. Prav tako mi nikoli ni bilo dovoljeno, da bi me kdor koli od dveh bratov videl v spodnjem perilu. Ko smo se kopali v škafu, ker nismo imeli kopalnice, smo to morali početi oblečeni; seveda pa se tudi nikoli nismo smeli kopati skupaj. Ta striktna katoliška vzgoja je pomenila prvo zlorabo otroške intime. Ta zloraba pa se je seveda samo poglabljala; ko sem si prvič oblekla bikini, me je mati strašansko ozmerjala, da izzivam moške. Ko sem imela prvega fanta, je zahtevala, da ga vprašam, ali hodi k maši ali ne. Vtikala se je v stvari, tako kot to še danes počne Katoliška cerkev. Ko je nadškof Rode izjavil, da mora katolištvo prodreti v vsako poro družbe, mi je prijatelj »prišepnil«, da ima samo še eno poro; na njej sedi, te pa nadškofu ne da. (Smeh.)
Ko sem bila najstnica, sem pisala dnevnik. Slutila sem, da ne bi bilo pametno, če ga v roke dobi mati, zato sem ga skrila. A seveda je vohljala, vse premetala, ga našla in prebrala. Ni mi prihranila nobenega komentarja, ki ga je imela ob prebranem. V mojo intimo je surovo vdrla.

Vem, da sem težek človek. Včasih me je težko prenašati. A bila sem ljubljena. Obe osebi sta umrli in obe osebi zelo pogrešam. Do smrti ju bom. 

Včasih ljudje intimo uporabijo kot koristen izgovor, da se ne lotijo tem, ki so sicer pomembne, a se jih ne upajo dotakniti. Kako se soočate s tem, ko ste kar štirje zbrani na kupu, da bi spisali knjigo o Makarovičevi?

Ko smo zbrani vsi skupaj, ki sestavljamo knjigo o meni, nam je jasno, da ne obstaja področje, ki se ga ne bi mogli dotakniti. Veliko se pogovarjamo o spolnosti, kultu erekcije, ki je erotičnemu življenju nevaren, take reči ... Včasih v svojih pripovedovanjih nekaterih ljudi ne izpostavljam poimensko, spet drugič to počnem nalašč, in tudi vem, zakaj. Nemoralen človek si zasluži, da ga imenujem z imenom in priimkom.

Kje se pri ženski začne prostor, v katerega drugi ne sme vstopiti?

Težko govorim o ženski na splošno, lahko govorim le o sebi. Ker sem bila utesnjena v katoliško vzgojo svoje matere, sem že zgodaj začutila, da se moram osvoboditi, da potrebujem predvsem več duhovnega in sčasoma tudi fizičnega prostora. Že kot otrok sem uhajala od doma. Ko so me našli, sem bila kaznovana. Takrat še nisem vedela, da si svobode ne smeš vzeti in da otrok do staršev nima dolžnosti. Da je res ravno narobe; starši imajo dolžnosti do otroka.



Vsakič ko ste pobegnili ... Kam ste bežali?

V gozd. Včasih se je zgodilo, da me je lakota prignala nazaj domov. (Smeh.) Ni pa bilo redko, da sem se potepala ves dan in domov prišla lačna, a nisem dobila jesti; kaznovali so me tako, da mi niso dali večerje. (Se ustavi v pripovedovanju in na obrazu se ji zariše nasmešek.) Ob tem se spomnim na skledico ajdove kaše, ki mi jo je nekoč ponoči, da mama ne bi videla, skrivaj prinesla nona Avrelija. Tista ajdova kaša je bila božansko dobra.

Nikoli ne bom pozabila vaše, zdaj že več kot desetletje stare kolumne, v kateri ste opisovali občudovanje, ki ste ga čutili ob pogledu na sosedove spominčice, do katerih niste mogli. Ne samo da je bila vmes ograja, na drugi strani je bil poleg njih še »strašni Johan, Johan robavs, Johan pijanec, Johan, ki je metal v luknjo od stranišča na štrbunk majhne punčke, če so ga razjezile«. Zato ste jih začeli risati: »Risala sem jih kar naprej, toliko časa, da sem porabila vso modro barvico, in medtem so prave spominčice na Johanovem travniku odcvetele in izginile, pa mi ni bilo niti posebno žal zanje. Imela sem svoje, pretihotapljene čez mejo s svojimi hrepenečimi pogledi, s sanjarijami o brezmejnih poljanah, polnih cvetočih spominčic, po katerih pleše zlatokodrasta Pepelka v sinji obleki.« Lepše je tisto, do česar ne moremo, kajne?

Vedno pravim; hrepenenje po zvezdi se kaznuje takrat, ko ti zvezda prav res pade v roke. Spoznaš, da je na drugi strani iz lepenke.

Vsaka vaša pravljica ima v sebi tudi nekaj grenkobe. Koliko je je v njej zato, ker ste je dovolj doživeli tudi sami, koliko pa zato, ker tako mora biti, ker je umetnost prepredena s stvarnostjo, ki ni vedno prijazna?

Takšna je pač tipična psihična struktura umetnika. Umetnik je človek, ki je zelo občutljiv, včasih celo preveč. Bolečino dojema globoko. Prepričana sem, da umetnina ne more nastati kar tako iz dobre volje in za hec. Enako velja za humor. Vsak klovn je človek z žalostjo v sebi, ki jo premaguje ravno s humorjem. Presega občutek krivice tako, da se norčuje iz samega sebe. A ob tem je vedno zarisana meja. Kot reče Cyrano de Bergerac: »Jaz se sam iz sebe lahko norčujem, a drugemu teh šal ne dovolim.«

Če ti prijateljica zaupa kakšno svoje intimno doživetje, te prosi, da ga ne deliš z nikomer, in ti zaprisežeš k tišini, si se s tem zavezal za vse življenje. Največji delikt proti časti je požreti besedo. Če si nekaj obljubil, potem pa obljubo prelomil in se zaradi tega niti ne opravičiš, si kriv zlega dejanja. 

Biografijo o vas pripravljajo trije izvrstni pisci. Poleg dr. Svetlane Slapšak še Erik Valenčič in Matej Šurc. Makarovičeva je res vélika, potrebuje več kot le enega biografa.

Pogosto se sprašujem, iskreno, kaj je na meni tako zanimivega, da se o meni splača napisati knjigo. Sama sebi se zdim precej preprosta. Velikokrat sem priča nesporazumom, ko mi kar ni jasno, kako je mogoče, da ljudje ne razumejo, kaj govorim. V resnici večina ljudi ne razume, kaj govorim, ne razume simbolike mojih pravljic. Kako je to mogoče, ko pa so meni vendar tako logične. (Smeh.) Mogoče sem zanimiva zato, ker sem bila vedno v nekem smislu disidentka. Vedno proti oblasti, apriorni avtoriteti. Mogoče sem zanimiva tudi zato, ker sem nečloveško, nenormalno trmast človek.

Se mi pa zdi, da je ideja za biografijo o meni zrasla na zelniku trenda literarnih biografij zadnjega časa. Ko se je pojavila ideja, da bi nekdo skupaj z mano napisal mojo biografijo, se mi je zdela zamisel precej smešna. Jaz naj sodelujem pri svoji biografiji? In ko so me vprašali, katero osebo bi si potemtakem želela imeti v vlogi sogovornika, sem pomislila, da mora to biti nekdo, ki je vsaj na enaki ravni, kot sem jaz, če ne celo nadnjo. In ta nekdo je bila dr. Svetlana Slapšak. Svetlana je oseba, ki jo spoštujem morda celo še bolj kot samo sebe. Priznati moram, da sem precej neizobražen človek. Ona pa je živi leksikon, resnična znanstvenica. Ob njej sem začutila kompleks, strah morda, da se ne bova mogli pogovarjati o istih rečeh. O rečeh, o katerih ona ve ogromno, jaz pa le drobec. Ko sem se torej odločila, da bo ravno ona moja sogovornica, sta k meni pristopila še Matej Šurc in Erik Valenčič. Prav tako z idejo, da bi o meni napisala knjigo. (Smeh.) Bila sem osupla, jasno. Potem pa ... Kaj pa če bi se tega lotili skupaj? In smo se našli, se nekako intuitivno zbližali, čeprav smo si med sabo zelo različni. Prepoznali smo se kot ljudje. Kako naj rečem ... Uporabila bom besedno zvezo, ki je sicer ne maram; druži nas primerljiva čustvena inteligenca.



Zakaj ne marate te besedne zveze?

Ker je umetna. Nekoč sem imela intervju na temo čustvene inteligence in resnično nisem vedela, kaj naj si mislim o njej. Verjamem namreč, da obstajamo ljudje s precej močnimi čustvi, s čustvi, ki se jih zavedamo, jih znamo ubesediti in jih, če je treba, tudi brzdamo. Včasih je namreč kakšno čustvo treba držati na vajetih. Zavist recimo. Ki ji je sorodna nevoščljivost. A je med njima pomembna razlika. Zavist čutim, na primer, ko berem dramsko besedilo Borisa A. Novaka Mala in velika luna. Zavistna sem, ker ga nisem napisala jaz, obenem pa mu ga privoščim. Zavistna sem, ko pogledam tebe. Mlada si, lepa, oboje, kar sama že dolgo nisem več. A ti obenem oboje privoščim. Nisem ti nevoščljiva. To je zlobna lastnost, nevoščljivost.

Morda sta si zavist in nevoščljivost blizu, a je od t. i. čustvene inteligence odvisno, ali zmoreš pri sebi presoditi, katero od dvojega se odvija v tebi.

Ste bili vi kdaj zlobni?

Bila. In sem še.

Pogosto se sprašujem, iskreno, kaj je na meni tako zanimivega, da se o meni splača napisati knjigo. Sama sebi se zdim precej preprosta. Mogoče sem zanimiva zato, ker sem bila vedno v nekem smislu disidentka. Vedno proti oblasti, apriorni avtoriteti. Mogoče sem zanimiva tudi zato, ker sem nečloveško, nenormalno trmast človek. 

Kdaj na primer?

Kadar se norčujem iz kakšnega politika. Bi pa rekla, da sem bolj kot zlobna žleht. Na tak nepritlehen način. Ta žlehtnoba velikokrat pride na plan ravno ob njih, politikih. Oni dan mi je prijatelj rekel, da »onemu manjka samo še jabolko v ustih«. (Smeh.) No, to je bilo žleht.

Če bi rekli, da si z nekom delite intimnost, na kaj bi pomislili ob tem?

Na zaupanje. Če ti prijateljica zaupa kakšno svoje intimno doživetje, te prosi, da ga ne deliš z nikomer, in ti zaprisežeš k tišini, si se s tem zavezal za vse življenje. Največji delikt proti časti je požreti besedo. Če si nekaj obljubil, potem pa obljubo prelomil in se zaradi tega nisi niti opravičil, si kriv zlega dejanja.

Kje se začne vaša intima?

Mogoče pri spolnosti. Ali morda še bolje – pri erotiki. Erotika je nadgradnja spolnosti, ljubezen je nadgradnja erotike.



Ste bili v življenju ljubljeni?

Bila. Dvakrat v življenju. Ne občudovana, ljubljena. Takšna kot sem. Z vsemi svojimi napakami. Vem, da sem težek človek. Včasih me je težko prenašati. A bila sem ljubljena. Obe osebi sta umrli in obe osebi zelo pogrešam. Do smrti ju bom. Ena od njih je bila prijateljica, ki sem ji posvetila svojo drugo pesniško zbirko Naj bo poleti. Umrla je – lani poleti. Nikoli je ne bom prebolela. Ves čas je prisotna ob meni. Vsaka podrobnost me spomni nanjo in vsakič pomislim, kako bi kakšno reč doživljala ona, kaj bi porekla o tem ali onem. Bila je nadpovprečno inteligentna, veliko bolj kot jaz. In tudi mnogo boljši človek od mene. Bila je dobra, kar jaz nisem vedno. Včasih sem samo dobrodušna.

Pa danes, ste ljubljeni?

Ljubljena nisem, a mislim, da je kar nekaj ljudi okoli mene, ki me imajo kar radi. Da pa bi bila ljubljena ... To pa mislim, da nisem. Mene je težko ljubiti. Še sama sebe ne morem, še sama s sabo se včasih skregam. (Smeh.)